V Sloveniji ga ne cenijo, Japonci pa so za njim jokali

Štajerec, ki živi v Ljubljani, je eden izmed sedmih strokovnjakov, ki so imeli čast voditi slovensko člansko reprezentanco. Od položaja selektorja se je poslovil z rekordno slabim izkupičkom v kvalifikacijah za SP 1998, ko je v izbrano vrsto uvajal nove igralne smernice. Veliko bolje mu je šlo v klubskem svetu, zlasti na Japonskem, kjer je nazadnje opozarjal nase pri Omiyi Ardiji. Skupaj z Zlatanom Ljubijankićem in Milivojem Novaković je skrbel za slovensko pravljico. Ni trajala dolgo. Na začudenje navijačev, ki so se od njega poslovili s solzami, je končal sodelovanje. Zaupal nam je, kaj je šlo narobe.

Ne velja za konfliktnega trenerja, a na Japonskem je ostal brez službe prav zaradi te lastnosti. Foto: Vid Ponikvar Bili ste prvi nogometni doktor v Sloveniji. Še vedno poučujete na Fakulteti za šport v Ljubljani?
Nič več. Pred sedmimi leti sem se upokojil. Na fakulteti sem še nekaj časa predaval, nato pa prenehal, saj sem se želel povsem posvetiti praksi. Imel sem dovolj teoretiziranja. Na tabli vse drži, ko moraš zadevo postaviti v praksi, jo rešiti in zmagati na tekmi, pa je malce drugače. Rekel sem si, da bom skušal, dokler bom pač še lahko, razvijati te stvari v praksi.

Uspelo mi je priti na Japonsko. Vodil sem kar soliden klub (Omiya Ardija iz Saitame, ki jo je prevzel leta 2012, op. p.), kjer sem naredil kar veliko. Žal mi je očitno usojeno, da ne morem biti na Japonskem več kot dve leti zapored. Poznam japonsko kulturo, v zadnjih 20 letih sem bil na Japonskem vsaj osem let, a še vedno premalo, da bi se lahko izognil konfliktom.

V Sloveniji niste nikoli veljali za konfliktnega trenerja. Ali pač?
Za naše razmere res ne veljam, za Japonce pa sem konflikten. Na Japonskem si konflikten že takrat, ko govoriš o napakah. Če želiš igralcem na sestanku predstaviti napake in jim pojasniti, kaj delajo narobe, saj želiš to popraviti na treningih, je to za njih tako velik udarec, da izgubijo samozavest. Ne zaupajo si več. Sami pri sebi razmišljajo, da so s tem, ko si jim omenil kakšno napako, pri trenerju opleli za vse večne čase, in ne morejo napredovati.

Omiyo Ardijo je na krilih Zlatana Ljubijankića in Milivoja Novakovića popeljal do vodstva na prvenstveni razpredelnici, nato pa se je moral posloviti od stolčka. Foto: Getty Images

Pa vas ni na to nihče opozarjal?
So. Menedžerji, predsedniki, direktorji … Vsi so me opozarjali, naj ne govorim o napakah in se tega izogibam. A sam nisem znal delati drugače. Takrat, ko sem to delal, sem ekipo Omiya Ardija, ki je bila pred tem skoraj zadnja, pripeljal na prvo mesto. Izgubili nismo kar 21 tekem zapored. Zlatan Ljubijankić in Milivoje Novaković sta bila najboljši tandem na Japonskem. Dosegla sta največ golov, bila najbolj priljubljena igralca. Uspevalo nam je, čeprav sem igralce vseskozi opozarjal na napake. To sem počel zelo obzirno. Čeprav ni bilo nobenega podcenjevanja, sta kljub vsemu dva igralca takrat zapustila klub. Dejala sta, da tega ne bosta več poslušala, in odšla drugam.

Nastala pa je še druga težava. Moji pomočniki iz Japonske so bili zelo ljubosumni na odlične rezultate, ki se jim dosegal. Kot vodja stroke sem ugotovil, kaj je bistveno za to ekipo in kaj je treba na treningih ponavljati. Njim se je zdelo to tako preprosto, da so bili prepričani, da lahko oni še bolje trenirajo ekipo in so lahko prvi na lestvici.

Ko sem moral zapustiti klub, je ekipa povsem padla. Pravzaprav so izgubili kar 11 tekem zapored, naslednje leto pa izpadli. Letos so ponovno izpadli. Tako pač je.

Na Japonskem je začutil, kako so ga imeli navijači radi. Foto: Vid Ponikvar Zdaj veste, kje je težava?
Da. Japonci vedo, da imam nogometno znanje, ne vedo pa, kako bi me uporabili, da ne bi po njihovem mnenju povzročal konfliktov.

Kako so to sprejeli navijači?
Moram jih pohvaliti. Navijači so na Japonskem enkratni. Po porazih ne dramatizirajo, zelo so čustveni. Ko sem odšel, je jokal ves štadion. Na Japonskem čutiš, da te imajo radi. A žal jim nisem mogel pomagati. Vodstvo kluba je tisto, ki odloča o vsem, oni pa se morajo njihovim odločitvam prilagoditi. Kdaj tudi demonstrirajo ali pa opozarjajo na negativne stvari po internetu, a gre stvar naprej.

Ko ste v nenavadnih okoliščinah nehali opravljati trenersko delo na Japonskem, ste zavračali javne nastope v Slovenije. Teh zadev niste hoteli komentirati. Zakaj?
Še nekaj časa sem ostal v delovnem razmerju s klubom in nisem smel komentirati zadev. Je pa na Japonskem tako, da se tam trenerja, ki izgubi službo in ga zamenjajo, sploh nič ne vpraša. Domači novinarji ga ne smejo nič vprašati, ker se bojijo, da bi kaj povedal o stvareh, ki ne potekajo tako, kot bi morale. Navzven mora biti slika o nogometu na Japonskem dobra in lepa. Tega se držijo. Pri nas je, ko trener izgubi službo, bistveno drugače (smeh, op. p.).

Potem ko ste zapustili Omiyo, ste bili z njo še nekaj časa v delovnem razmerju, potem pa ste se vrnili v Slovenijo, a niste več opravljati trenerskega poklica.
Čutil sem željo, da bi vodil še kakšen klub, a me ni nihče povabil. Nikomur pa se nisem ponujal. Ne vem, zakaj je tako v slovenskem prostoru. Morda me ne cenijo, morda sem prevelik teoretik … Ne vem, ni mi jasno, zakaj v Sloveniji nisem cenjen. Res je, da sem imel nazadnje, ko sem bil selektor reprezentance, slab rezultat. Izredno slab rezultat (ena točka v kvalifikacijah za SP 1998, v katerih je Slovenija odigrala osem tekem, op. p.). Tako je bilo zato, ker sem se odločil za spremembo sloga.

Ni mu jasno, zakaj v Sloveniji kot nogometni strokovnjak ni cenjen. Foto: Vid Ponikvar

Ko sem prevzel reprezentanco, smo dve leti igrali zaprto na protinapade. Bil sem spremenljivo uspešen, nato pa sva se skupaj z Brankom Elsnerjem odločila za spremembo. Začeli smo gojiti napadalno igro. To ni bilo tako preprosto, kot sem si predstavljal. Zelo smo se odprli, a kljub vsemu nismo bili sposobni končati akcij ali zabiti gola. Žal smo se vedno odprli toliko, da smo tudi prejeli gol.

Še spremljate nogomet v Sloveniji? Kaj pogrešate v Prvi ligi Telekom Slovenije?
Spremljam. Bolj po televiziji, kdaj pa kdaj si v živo ogledam tudi kakšno tekmo. Kaj pogrešam? Večji poudarek bi posvetil organizaciji igre v napadu. Morali bi si upati več napadati, in to organizirano, da bi bila igra hitrejša. Morali bi več igrali v globino in manj v širino. Dobri klubi v Evropi takoj, ko nastopi priložnost, odigrajo v globino. A ne tako, da eden poda, drugi pa spijo. Ne, vsi predvidevajo, da bo podal, zato se takrat že odkrivajo. Iz takšnih napadov se hitro rodi priložnost.

Lahko bi se v medijski svet vrnili kot strokovni komentator.
Dobro … Povsem sem se že umaknil, je pa res, da me je zdaj malce prijelo, da bi zaživel v nogometu.

S Tomažem Kavčičem si je lani ogledoval treninge Bayerja v Avstriji. Foto: Vid Ponikvar

Potem boste zagotovo spremljali tekme slovenske reprezentance. Kako dobro poznate novega selektorja Tomaža Kavčiča? 
Lahko povem, da sva že dolgo časa prijatelja. Lani sva v Avstriji skupaj spremljala treninge Bayerja iz Leverkusna. Večkrat hodim na takšne zadeve, tudi on je bil letos v Neaplju. Trener Bayerja je bil takrat Roger Schmidt. Takrat je igral moderen nogomet, po njegovem odhodu je bilo drugače. Bayer je pred tem igral podobno, kot zdaj igra Leipzig.

Kaj lahko povem o Tomažu? Je trener, ki se izredno zanima za vse, kar je povezano z nogometom. Ima zelo pozitiven značaj. Je človek, katerega delo temelji na sodelovanju. V nogometu se da kaj rešiti tudi s konfliktom, dvigniti motivacijo in ustvariti šok. On je človek, ki dela na sodelovanju. Dolgoročno je to zagotovo boljše. Dobro pozna ekipo. Vodil je že mlado reprezentanco, bil je trener, deloval je tudi na Kitajskem. Je dovolj zrel za vlogo selektorja. To ekipo bo lahko dobro postavil, vodil, motiviral in ustvaril igro, kar je najpomembneje.

Ste proti temu, da bi Slovenija kdaj tudi v nogometu poskusila s tujim selektorjem?
Nisem proti temu. Tudi meni so bila vedno odprta vrata v tujino. Če se ugotovi, da je to prava rešitev in je to pomembno za slovenski nogomet, bi bilo to mogoče. Zakaj pa ne? V tem trenutku verjetno ni mogoče plačati dobrega selektorja. V nogometu se tega pač ne da, to so ogromno zneski. Če se bomo kam uvrstili, pa bi bilo mogoče …