Slovenska nogometna sramota, selektor, ogledalo in ...

Nova tekma, nov poraz. Še četrti v petem nastopu, s čimer je novi selektor le še utrdil status statistično najslabšega v zgodovini slovenske nogometne reprezentance. Poraz, ki nas je prikoval na dno tretje od štirih lig evropskega reprezentančnega nogometa.

Tomaža Kavčiča zdaj menjajo znani in neznani, strokovno podkovani in nepodkovani, ki ponujajo takšne in drugačne kandidate. Pričakovano in logično, ampak počakajmo malo.

Res je, da Slovenija ni prepričljiva, njen selektor pa v javnih nastopih še manj, a pustimo to ob strani in (z veliko natančnostjo) predvidevajmo, da pri Nogometni zvezi Slovenije ne bodo pljunili v lastno skledo in se za menjavo ne bodo odločili.

Sklepajmo, da se bodo oprijeli objektivnih razlogov, ki takšno odločitev odobravajo.

Sportal Polom svetovnih podprvakov Hrvatov, iz Španije se vračajo ponižani

Razlogi, zakaj mora Tomaž Kavčič ostati

– Slovenija septembra niti najmanj ni navdušila, a bi lahko, če bi imela le malo več sreče, zdaj v oktober z vrha svoje skupine najnovejšega nogometnega reprezentančnega eksperimenta gledala z maksimalnim izkupičkom točk. Tekma proti Bolgariji je statistična izjema, ki potrjuje pravilo. Tako se izgubi dvakrat na sto tekem. Če bi Aleksander Čeferin in sodelavci pokazali prst gor za VAR, pa bi se Slovenija s Cipra najverjetneje vrnila s tremi točkami …

– Jan Oblak je najboljši vratar na svetu in tako cenjen nogometaš, kot ga Slovenija še ni imela. Josip Iličić je z naskokom najboljši igralec slovenske reprezentance zadnjih dveh, treh let. Kevin Kampl je edini slovenski nogometaš v polju, ki se je dotaknil res najvišje ravni nogometa in bi, če bi se izšlo nekoliko drugače, lahko igral tudi za zares največje klube na svetu.

Od 15 mogočih tekem, na kolikor bi jih lahko v času novega selektorja nastopili, so jih trije najboljši slovenski nogometaši, ki bi v pravi formi pomembne vloge igrali tudi v veliko boljših reprezentancah od slovenske, skupaj zmogli le pet. Od 1.350 minut so jih odigrali le 350.

– Vodilni ljudje slovenskega nogometa bodo lahko, če bodo želeli odgovarjati kritikom, ki zahtevajo glave, tem pod nos pomolili tudi nekaj argumentov o tem, kaj je novi selektor prinesel dobrega:

• Miha Zajc je dobil pravo priložnost, jo izkoristil in dokazal, da je prihodnost slovenskega nogometa. Reprezentanci lahko prinese še marsikaj dobrega.
• Dobili smo Amirja Derviševića, nogometaša, ki ima ogromno pomanjkljivosti, a njegove diagonalne podaje so nekaj, kar imaš ali nimaš. To ima redkokdo, on ima. Njegove žoge so tako hitre, da bi lahko 90 minut stal na sredini igrišča s cigareto v ustih, če v šali malce pretiravamo, pa bi bil še vedno koristen.
• Zagotovo prihodnost predstavlja tudi Domen Črnigoj, ki je star šele 22 let, pa ima za seboj že precej in je bil v preteklosti nerazumljivo spregledan.
• Kristalno jasno je tudi to, da morajo ključi igre reprezentance v roke Kampla. Če je takšen, kot zna biti in je nazadnje tudi bil, lahko Slovenijo popelje daleč.
• Pa še kaj bi se našlo …

Sportal Tomaž Kavčič: Treba je pogledati, zakaj smo bili mrtvi

Nekaterim nogometašem je treba nastaviti ogledalo

Toda še morda veliko bolj pomembno bo, da se bodo na NZS pred kakšnim izmed naslednjih treningov v na novo zgrajenem nogometnem cesarstvu pogovorili z nekaterimi nogometaši. Da jim bodo ukradli pet ali pa celo deset minut dragocenega časa in v idili gorenjske narave nekaterim zdajšnjim reprezentantom, ki v zadnjem času s selektorskih seznamov odpadajo kot hruške, podobno pa se včasih obnašajo tudi na igriščih, govorili o zgodbah iz ne tako daljne preteklosti:

– O Samirju Handanoviću, ki je za nepomembno prijateljsko tekmo na Finskem sredi priprav Interja v ZDA prepotoval ocean. Za nameček po tem, ko mu je Srečko Katanec vzel kapetanski trak.

– Lahko bi jim povedali tudi o prepiranju Milivoja Novakovića z delodajalci pri Kölnu. V klubu, ki mu je omogočil, da je postal zvezda nemške bundeslige, niso bili zadovoljni, ker je včasih za reprezentanco nastopal napol poškodovan. No, po novem jim to lahko pove tudi sam. Slišali bodo lahko na štiri oči. Iz prve roke.

– Morda pa bi morali pri NZS v knjigi zgodovine slovenskega nogometa obrniti še nekaj listov nazaj v preteklost in nekaterim zdajšnjim reprezentantom, ki po zadnjem sodnikovem žvižgu razmišljajo, komu od prijateljev in znancev so pred tekmami obljubili dres, povedati o fantih, ki so imeli nekoč podobne, a vseeno nekoliko drugačne težave. Oni so se po tekmah ubadali s tem, ali bi obljubo sploh izpolnili. Saj veste, premočenih in umazanih majic, še posebej ne krvavih, se ne spodobi podarjati.

Potem bodo morda dojeli in lahko se bo zgodilo, da bodo, podobno kot njihovi predhodniki, tudi nogometaši v zdajšnji reprezentanci šli čez sebe.

Če je prejšnjim rodovom ob tem uspelo trikrat priti na velika tekmovanja, potem bi verjetno zdajšnjemu rodu v desetletju, kolikor približno traja, moralo uspeti vsaj enkrat.

V resnici pa bi moral doseči še veliko več. Tudi kakšne uvrstitve v izločilne dele evropskih ali pa svetovnih prvenstev bi bila potemtakem zagotovo sposobna še nikoli večja skupina nogometašev, ki v klubih redno igra v močnih evropskih tekmovanjih.

Ne pa, da je pristala v evropski nogometni kleti in verjetno ni več daleč dan, ko bomo tudi na tribunah leta in leta tako težko pričakovanega štadiona v Stožicah priča žalostnim oziroma absurdnim prizorom, kot smo jih videli včeraj na "velikanu" v Nikoziji ...

Sportal Slovenski nogometaši tudi s Cipra s porazom

Kdo bi bil najboljša rešitev v primeru reza, ki se ne bo zgodil?

No, morda pa se motimo in se bo zgodil precedens. Radenko Mijatović in prijatelji se bodo odločili za menjavo na najbolj izpostavljenem mestu v slovenskem športu in že zgodaj jeseni iskali novega selektorja.

Potem imajo z naskokom najprimernejšega kandidata za selektorja nekje 150 kilometrov stran od modernega sedeža na Brdu pri Kranju.

– Tam bodo našli človeka, ob katerem zvezd in zvezdic ne bi moglo biti, ker je on večji od vseh njih.

– Možakarja, ki ima avtoriteto.

– Velikana slovenskega športa, ki ima nogomet v malem prstu in je to že večkrat dokazal. Kot glavni akter dveh najdlje trajajočih pravljic v zgodovini slovenskega športa. Pri eni je bil glavni akter na igrišču, pri drugi mu je to uspelo ob njem.

– Z najvišjo trenersko licenco pred nosom stoji že desetletje. Samo še do 28. septembra morajo počakati, da mu poteče suspenz, ki so mu ga marca letos naložili, in, hop, že bo lahko prišel.

Toda pustimo pravljice ob strani. Ne dogajajo se vsak dan. V slovenskem reprezentančnem nogometu se zgodijo le enkrat na osem let. Prva je trajala med letoma 1999 in 2002. Druge in zadnje je bilo konec leta 2010.

Zanimivo, ampak leto, ki gre h koncu, je 2018 ...

Pustimo šalo ob strani. Eno so namreč nogometne pravljice, nekaj povsem drugega pa znanstvenofantastični filmi.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Sportal Jan Oblak. Ne po Luki Dončiću, zgleduj se po Zlatku Zahoviću!