SiolNET. Sportal Nogomet
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Trener, ki ima 32 let, govori šest jezikov in je vodilni v Sloveniji

2

termometer

Luka Elsner je ime, ki v zadnjem času pleni pozornost v slovenskem nogometu. Z rezultati, odnosom do športa in življenja, pa seveda tudi z mladostjo.

S trenerjem Domžal, s katerimi je po petih zmagah brez prejetega zadetka v petih prvenstvenih krogih trenutno na vrhu lestvice, smo se pogovarjali v njegovi skromni pisarni kluba, v katerem si je ustvaril nogometno ime. Najprej kot igralec, zdaj si ga ustvarja kot trener. "Ne, na žalost ne. Ko nam gre slabo, sem seveda slabe volje, ko zmagujemo, vseskozi razmišljam, kako bi bili še boljši. Ne znam uživati v uspehu," nam je, še preden smo dan pred tem, ko je zmagovito serijo nadaljeval v pokalu – od Šmartnega so bile Domžale boljše s 5:0 –, začeli intervju, odgovoril na vprašanje, ali v teh dneh živi lagodne nogometne dneve. Vsekakor netipičen človek, ki je pri 32 letih očka, rekorder po številu nastopov domžalskega kluba, zdaj tudi njegov trener, tekoče govori kar pet tujih jezikov in lahko s ponosom ugotovi, da na prodajnih policah knjigarn stoji tudi knjiga z njegovim podpisom. Njegov dedek Branko je oral ledino slovenskega nogometa, oče Marko je igral pomembno vlogo v nogometu nekdanje skupne države, zdaj z izročilom nogometne družine Elsner nadaljujeta skupaj z bratom Rokom.

Če komu, potem je bil vam nogomet položen v zibelko. So spomini na začetek še živi? Prvi spomini sežejo v Nico, kjer je moj oče igral za tamkajšnjega prvoligaša, čeprav je res, da sem se z nogometom verjetno prvič srečal v Beogradu, na kultni Marakani, ko je oče igral za Crveno zvezdo, a sem bil takrat premajhen, da bi se česa spomnil. Sprva sem se na nogometno življenje prilagajal skozi življenje, ki ga je imel oče, ko sem bil star osem, devet let, sem ga začel trenirati sam. Nogometu sem ostal zapisan za vedno, le eno leto sem vmes treniral karate, a se hitro vrnil v nogomet.

Čeprav me v družini nihče ni silil, lahko rečem, da druge izbire kot to, da sem postal nogometaš, nisem imel. Preprosto sem moral izbrati pot, po kateri sta hodila dedek in oče. Nekje do 15., 16. leta sem bil v Nici, potem sem igral v amaterskih ligah, ko sem bil star 22 let, pa sem v Sloveniji začel profesionalno nogometno pot.

Kako je bilo, ko ste prišli v Slovenijo? Takrat sem želel nadaljevati študij na Fakulteti za šport v Ljubljani. Hotel sem vpisati magisterij, a ker so se mi odprla vrata v Domžalah, sem to zamisel opustil. V Domžalah, takrat je bil trener Slaviša Stojanović, športni direktor Nenad Protega in predsednik Stanislav Oražem, ki je to še danes, so mi ponudili priložnost, ki sem jo izkoristil. Sprva smo se dogovorili, da bomo sodelovali na krajši rok, saj sem imel ogromno pomanjkljivosti, do takrat sem namreč igral le na amaterski ravni, a sem se z ogromno truda in dela razvil v nogometaša, ki je lahko igral v prvi slovenski ligi.

Ne le to, v osmih letih igranja v domžalskem dresu, vmes sta bili še krajši avanturi v Avstriji in Bahrajnu, ste osvojili dva naslova državnega prvaka, dva superpokala in pokal, igrali ste v Evropi in postali nogometaš z največ prvoligaškimi nastopi v zgodovini kluba, tudi njegov kapetan. Res je in na to sem zelo ponosen. Že v prvi sezoni – nanjo imam še najlepši spomin, saj smo se komajda uvrstili v ligo za prvaka, takrat se je liga po polovici sezone razdelila na dva dela po šest ekip, potem pa nanizali neverjetno serijo zmag in si prvič v zgodovini kluba zagotovili nastop v Evropi – sem si izboril mesto v prvi postavi. Takrat se je začela uspešna zgodba, ki je trajala nekaj let.

Osvojili smo kopico lovorik, zelo ponosen sem tudi na to, da sem se prebil vse do reprezentance. Nekajkrat sem bil zraven, odigral sem tudi nekaj minut. Igral sem v tujini, resda ne dolgo, a sta bili to kljub vsemu veliki življenjski izkušnji. Mislim, da sem iz sebe iztisnil maksimum. Nisem bil najbolj nadarjen, zato bi težko dosegel kaj več.

So vaše trenerske sposobnosti višje? Mislim, da so. Že od nekdaj sem čutil, da je potencial, ki ga imam v vlogi nekega vodje, v nogometu veliko večji, kot je bil tisti, ki sem ga imel kot igralec. Zdaj je na meni, da to razmišljanje v letih, ki prihajajo, potrdim.

Kdaj ste začutili, da vas vleče v trenerski posel? Že dolgo časa nazaj. Tudi dejstvo, da sem v Franciji študiral športno treniranje, kaže na to, da mi je bilo že takrat približno jasno, kaj bom nekoč počel. Ko sem v Sloveniji prišel v stik s profesionalnim nogometom, sem dobil le potrditev, da je moja želja po potrjevanju v tej vlogi ogromna. Seveda je imel pri tem velik vpliv tudi moj stari oče, ki sem ga spremljal pri delu v Avstriji, na Japonskem in v Sloveniji. Tako kot me je oče navdušil za igranje nogometa, je bil dedek prav gotovo navdih za to, da sem postal trener.

Branko Elsner je eden izmed pomembnejših posameznikov v zgodovini slovenskega nogometa, mnogi pravijo, da je oče slovenskih nogometnih trenerjev. Verjetno je tudi on hitro videl, da lahko postanete trener. Mislim, da je. Hitro je začutil, da je moja pot malce odmaknjena od aktivnega igranja nogometa in bo šla bolj v smeri izobrazbe, ki jo je zelo cenil. Pogosto sva se pogovarjala o tej temi, spodbujal me je in mi dajal nasvete. Predvsem to, da moraš biti, česarkoli se lotiš, zelo organiziran, je vseskozi poudarjal. Dobro se spominjam na tone zapiskov, ki jih je imel v stanovanju in v pisarni. On me je prepričal v to, da v nogometu niso pomembne samo izkušnje in občutek, pač pa delo temelji tudi na analizah, teorijah in znanju. Tega lahko pridobiš le, če se vseskozi učiš.

To razmišljanje, ki sem ga povzel po njem, mi je omogočilo, da sem se projekta v Domžalah lotil sistematično in zelo organizirano. Danes ga žal sicer ni več med nami, v naši družini je zavela praznina, ogromno bi mi lahko pomagal, pogrešam ga, a mi je v pomoč tudi zdaj. Pogostokrat se vprašam, kako bi se v določenem položaju odzval on, in to uporabim. Seveda pa bi ga raje imel ob sebi. Ne le zaradi nogometa.

Zelo pomembno je tudi to, da je bil vseskozi zelo kritičen do mene. Ni me le hvalil. Na splošno je v naši družini tako, da skušamo na stvari gledati čim bolj objektivno. Da ne kažemo le na dobre, pač pa tudi slabe stvari. To mi je vsadil tudi oče, medtem ko je mama vseskozi poudarjala, da moram biti skromen. Da se nikoli ne smem imeti za več, kot sem. Vse to mi pri delu zdaj zelo koristi.

Kako je na vašo pot vplival oče Marko, še eden izmed pomembnežev iz zgodovine slovenskega nogometa, nekdanji reprezentant Jugoslavije z dolgoletnimi izkušnjami igranja iz tujine? Mene in brata (Rok profesionalno igra nogomet v Nemčiji, pred tem je bil na Poljskem, v Grčiji, na Norveškem in seveda v Sloveniji, op. p.) ni nikoli silil v nogomet, vedno naju je pustil, da se odločava sama, a dejstvo je, da tudi danes, ko se dobivamo na družinskih kosilih, ne mine pet minut, da se ne bi začeli pogovarjati o nogometu. Vsadil mi je predvsem to, da moram biti vztrajen, potrpežljiv in dati vse od sebe, ne glede na to, kje in kaj delam.

Spomnim se najinega pogovora iz časov, ko sem bil na preizkušnji v Domžalah. Takrat smo v Avstriji igrali prijateljsko tekmo in visoko izgubili. Sam sem bil med najslabšimi na igrišču, ko smo se z avtobusom peljali domov, sem ga poklical in mu rekel, da ne verjamem, da sem dovolj dober. Mirno mi je rekel, naj ostanem, treniram kar se da dobro, iz sebe iztisnem maksimum in bomo videli, kaj mi bo to prineslo. Vemo, kako se je potem izšlo.

Če ga ne bi bilo, bi takrat verjetno prenehal z nogometom. To dovolj pove o tem, kako zelo pomemben je bil na moji poti. Tudi zdaj sodelujeva. Je skriti sodelavec Domžal, ki opravlja delo opazovalca in skavta. Svetuje nam tudi pri zadevah tehnične in taktične narave.

Zanimivo, je eden redkih znanih imen, ki po koncu igralske poti ni zavzel vidnejših položajev v slovenskem nogometu. Zakaj? Ko je nehal igrati, se je umaknil, saj je imel vsega skupaj dovolj. Potem je nekaj časa trajalo, da se je vrnil, a nikoli ni želel biti izpostavljen, kar je v svetu nogometa, v katerem ne manjka egoizma, nenavadno. Toda tak pač je. Osebni interes pri njem nikoli ni bil v ospredju. Raje opravlja delo v ozadju, kjer ga ne vidi nihče, kot da bi silil v ospredje. Zato mu je zdajšnja vloga pisana na kožo.

Upokojili ste se aprila predlani, ko ste bili stari vsega 29 let, in takoj skočili v trenerske vode. Zakaj? Zmanjkovalo mi je motivacije. Hkrati so mi v klubu ponudili, da bi postal pomočnik glavnega trenerja. Ni bila lahka odločitev, a se mi je zdelo, da je prava. Lahko bi igral še tri leta, a v tem nisem videl smisla. Raje sem začel novo zgodbo in postal to, kar bom, vsaj upam, še 30, 40 let. Sprejel sem ponudbo in praktično čez noč prehodil pot od igralca do trenerja. Po tekmi proti Olimpiji v Stožicah, ki smo jo izgubili, mi je na uho prišlo, da bo nastala sprememba na trenerskem položaju. Darka Birjukova je potem res nasledil Stevan Mojsilović, jaz pa sem postal njegov pomočnik.

En dan sem bil igralec, že naslednji dan pa na trening prišel kot trener. Nekateri donedavni soigralci so sprva mislili, da je vse skupaj šala, prilagajanje je trajalo nekaj časa, a po treh, štirih dneh so me sprejeli. Morali smo se prilagoditi drug drugemu in začeti novo zgodbo. Verjetno so me igralci lažje sprejeli tudi zato, ker sem bil z njimi že prej v dobrih odnosih, pa tudi pomagati sem bil vedno pripravljen. Ni bilo težav. Prav gotovo je bilo v pomoč pri prilagoditvi na nove razmere tudi dejstvo, da sem v klubu pustil pečat v vlogi igralca.

Leto in pol ste sodelovali s Stevanom Mojsilovićem, potem ste ga – Srb je moral oditi, potem ko so se skrhali odnosi z ljudmi v klubu, predvsem igralci – avgusta lani nasledili. Kaj ste morali spremeniti? Njegovega dela ne bom kritiziral, klubu je prinesel marsikaj dobrega, imel je tudi dobre rezultate. Imel je svoje pomanjkljivosti, a tudi marsikaj dobrega. Predvsem o avtoriteti in disciplini sem se pri njem naučil marsikaj. Seveda pa sam marsikaj delam drugače, kot to dela on. Najini osebnosti sta popolnoma drugačni, tudi v pogledu na nogomet se razlikujeva. On je bil bolj avtoritativen, moj način vodenja je bolj demokratičen.

V pretekli sezoni ste v prvenstvu zasedli šesto mesto, zdaj vam kaže veliko bolje. Kdaj je vaše delo padlo na plodna tla? Že v pretekli sezoni smo odigrali nekaj tekem tako, kot sem si želel, a nismo bili dovolj konstantni. Nekaj stvari je bilo dobrih že takrat, a jih letos delamo še bolje in smo morda prav zato bolj uspešni. Proces spremembe miselnosti, ki je najbolj pomemben, je dolg. Potrebovali smo tudi nekaj časa, da selekcioniramo igralce in oblikujemo uspešno zgodbo.

Ste presenečeni nad sijajnim začetkom nove sezone? Dosegli ste pet zaporednih zmag. Malce sem. Predvsem zato, ker smo v pripravljalnem obdobju dosegali skromne rezultate. To je dokaz, da je način dela, ki ga gojimo, dober. Nismo začeli delati ničesar novega, a nekatere stvari so se začele obračati nam v prid. Ponosni smo na zmagovito serijo, ki nam je uspela in jo želimo nadaljevati.

"Kdor visoko leta, nizko pade," pravi star slovenski pregovor. Se bojite takšnega scenarija? Ne, ker tudi sam vseskozi opozarjam, da je gledanje lestvice trenutno prepovedano. Ne smemo gledati preveč naprej. Lotevati se moramo vsakega izziva posebej in gledati le na naslednjo tekmo. Ne smemo že zdaj gledati, kje bomo ob koncu jesenskega dela sezone. Do zdaj smo odigrali šele pet prvenstvenih tekem, na voljo je še ogromno točk, nasprotniki so blizu. Letanje v oblakih zagotovo ne pride v poštev.

Pa vseeno, so se cilji kluba po izjemnem začetku spremenili? Ne. Želja je, da pridemo na mesta, ki vodijo v Evropo, a to ni cilj. Pritiska ni, imamo pa ambicije. Skušali bomo narediti vse, da se jim bomo čim bolj približali. Najprej do konca prvega dela sezone, potem gremo naprej. Če bomo že vnaprej seštevali točke, jih na koncu ne bo veliko.

Domžale so že bile na vrhu. Kaj potrebujejo, da se bodo tja vrnile? Sposobni smo tega, da se vsako leto ali dve približamo Evropi. Za kaj več bi potrebovali ogromno sreče, ker so v Sloveniji nekateri klubi, ki imajo veliko več sredstev in so močnejši od nas. Mi potrebujemo predvsem sistematsko delo, da lahko ohranimo jedro ekipe in smo lahko uspešni na dolgi rok, ne pa da moramo vsako leto selekcionirati ekipo na novo. Če bo tako, bomo stabilni. O vrhu pa ne moremo razmišljati. Žal ne.

Pa vaš končni cilj? Kje se vidite v prihodnosti? Star sem 32 let. Da bi lahko razmišljal o drugih možnostih, moram najprej nekaj pokazati. Trenutno nisem še ničesar. Z Domžalami se želim dokazati skozi neko obdobje in biti uspešen. Ko mi bo to uspelo, bom razmišljal o novih izzivih. Za zdaj je še mnogo prezgodaj. Kot trener nisem osvojil še ničesar, kluba nisem popeljal še do nobene visoke uvrstitve, tako da … Počasi.

Kaj je vaš nogometni ideal, h kateremu stremite? V osnovi to, da ima ekipa pravo miselnost. Da je povezana med sabo in vsi skupaj delamo za en cilj. Da noben posameznik ni pomembnejši od ekipe. Znotraj tega mora vsak od sebe dati maksimum na vsakem treningu, na vsaki tekmi. Ko imam to, lahko začnem graditi na nogometnih zadevah. Želim si, da vsak igralec pozna svojo pozicijo in da najprej pazimo na to, da ne prejmemo gola. Ko to dosežemo, želimo napasti nasprotnika. Da ne gledamo na to, da bi dali čim več golov, pa potem počakati, koliko jih bomo dobili. Ne, pri meni je piramida obrnjena.

Najprej si želim, da moji igralci pazijo, da ne bodo prejeli gola, šele potem skušamo ogroziti nasprotnikova vrata. To seveda ne pomeni, da se branimo in čakamo na nasprotnikove napake, ne. Predvsem si želim, da nasprotniku dajemo čim manj časa za posest in igramo čim dlje od našega gola. Vseskozi stremim tudi k temu, da je moja ekipa agresivna. Toda najprej je, bom ponovil še enkrat, pomembno, da v ekipi vlada enotnost.

Kako to v mladi ekipi, polni različnih karakterjev, doseči? Jasno je, da ima vsak posameznik svojo osebnost. Sledim temu, ker je nekoč rekel John Wooden, zdaj že pokojni nekoč odlični košarkarski trener iz ZDA, in sicer, da ima dvanajst fantov in s tem dvanajst različnih načinov vodenja. Moraš vedeti, kako iz vsakega izvleči maksimum. Jasno je tudi to, da v življenju fantov, predvsem tistih mladih, obstaja veliko stvari, ki vplivajo na počutje.

Moje prvo pravilo je, da se to na igrišču ne sme poznati. Če je nogometaš prišel na trening, pomeni, da je prišel trenirat. Če je prišel, naj dela stoodstotno. Če ima težave, lahko kadarkoli pride k meni. Pogovorila se bova in skušal bom pomagati. Če potrebuje dan ali dva prosto, ni problema. To razumem.

Ne razumem pa tega, da nekdo pride na trening in ne dela tako, kot bi moral. Prav zato se s fanti veliko pogovarjamo, ukvarjamo se tudi s psihologijo in jih usmerjamo. Če ne boš psihološko pripravil igralca, je o nogometnih zadevah sploh brezpredmetno govoriti.

Žal si strokovne psihološke pomoči ne moremo privoščiti, ker je zelo draga, a zato skušamo znotraj tega, kar znamo in česar smo se naučili, izvleči čim več. Skušamo najti prave rešitve in dobro opazovati, kaj se dogaja z našimi fanti. Zelo me veseli, da smo prišli do tega, da so se znotraj ekipe izoblikovali vodje, ti so prišli v položaj, ko lahko sami rešujejo tekoče težave.

Veseli me tudi to, da je pri nekaterih opazna sprememba miselnosti. Vsekakor pa s sodelavci, s katerimi sem zelo zadovoljen in tvorimo res dobro, mlado ekipo, vseskozi pazimo, da smo na tekočem s tem, kaj se dogaja s fanti. Zadovoljen igralec ti bo vedno dal več, kot tisti, ki ni zadovoljen. To je jasno. Prav tako je pomemben vsak, tudi 23. in 24. igralec. Ko pridejo poškodbe in kartoni, ga boš morda potreboval. Takrat je zelo pomembno, da ti sledi.

Je za to, da bi dosegli cilj, treba tudi lagati? Ne, mogoče kdaj kaj pozabim povedati, a lažem ne. Težava z lažjo je ta, da ti štirikrat morda uspe, petič pa igralec ugotovi, da si lagal oziroma si razlagal nekaj, kar ni res. V tistem trenutku si ga izgubil, jaz pa si želim, da igralci meni in strokovnemu vodstvu zaupajo.

Cilj torej ne opravičuje sredstev niti na igrišču? Ne, neke moralne vrednote so pomembne. Do uspeha ne smeš na tak način, da nekoga izigraš. Pomembno je tudi obnašanje igralcev. Nikoli ne smeš prestopiti meje dobrega okusa. Vedno moraš narediti vse za uspeh, a hkrati poskrbeti, da lahko po zmagi naokoli hodiš z dvignjeno glavo. Za laži, prevare in podobne reči v moji ekipi ni prostora. Morajo pa seveda moji igralci kljub vsemu vedeti, da je uspeh zelo, zelo, zelo pomembna stvar.

Za vaš klub je pomembna tudi humanitarnost. Vseskozi organizirate takšne in drugačne dobrodelne akcije. Veseli me, da je tako. Imamo dolžnost, da okolici nekaj vrnemo. Skušamo pomagati pri nekaterih projektih, kolikor se da. Povezanost z družbo prek humanitarnosti je naša dolžnost. Vsi klubi po svetu delajo podobno in prav je, da je tako. Tega ne delamo zato, da bi bili bolj prepoznavni, ampak predvsem zato, da bi iskreno pomagali. Da bi pokazali razumevanje drug do drugega in s prstom pokazali na vrednote, ki jih želimo imeti. Želimo si, da to hitro dojamejo tudi naši igralci.

Kako mladim nogometašem v Sloveniji v glavo vcepiti profesionalizem ob tem, ko nekateri na mesec zaslužijo le nekaj sto evrov? Tako, da jim razložiš, da stavijo na prihodnost. Naj se vprašajo, kaj bi počeli, če ne bi igrali nogometa. Imajo boljše načrte od tistih, ki so povezani z nogometom? Treba je vedeti, da ti nogomet v življenju lahko prinese marsikaj. Od razvoja osebnosti do udobnosti. Toda za uspeh moraš vanj vložiti marsikaj.

Mladi, žrtvujte se za uspeh, stavite nase, da boste lahko v prihodnosti od njega nekaj dobili. Magične formule za uspeh ni. Treba je delati. Če ne boš, potem ti ne bo uspelo. Potem boste morali delati marsikaj, kar je veliko bolj naporno kot nogomet. Zato naredite, da vam v nogometu uspe.

Kako vzdržujete disciplino znotraj ekipe? Predvsem vztrajam pri tem, da moji nogometaši na vsakem treningu dajo vse od sebe. Kdor dela petdesetodstotno, na treningu nima kaj početi. Da si lahko stoodstoten, moraš prilagoditi svoje življenje. Moraš vedeti, kaj piješ, kaj ješ, koliko počivaš in ne smeš imeti negativnih zunanjih vplivov. Kajenje in ponočevanje dovolim, a le pod pogojem, da si potem dober na treningih in tekmah. Lahko ponočuješ in popivaš, ni problema, s tem nimam težav, ampak hkrati sem prepričan, da 99,9 odstotka nogometašev tega ni sposobnih. In zato ker mislim, da je tako, jim tega seveda ne dovolim.

Če bi imel nogometaša, ki bi lahko ves teden popival in potem v soboto blestel na tekmi, ni problema. Zakaj bi bil? Jaz v tem ne vidim težave. Takšni posamezniki so v zgodovini nogometa že bili, ampak med temi mladimi fanti, ki jih imam na voljo jaz, takšnega ne vidim. Če ne boš spal, boš na treningih vsaj 20 odstotkov slabši. Če boš med tednom slabo treniral, konec tedna ne boš dobro igral. Mogoče enkrat, na dolgi rok pa zagotovo ne.

Tukaj ni nobene čarovnije. Da lahko maksimalno treniraš in igraš, moraš temu prilagoditi življenje. Imamo tudi pravilnik obnašanja, kaj se sme in kaj ne sme početi. Od telefonov do vulgarnosti, izražanja jeze in tako naprej. To je normalno. Tako kot se moraš v vsaki službi znati obnašati, se moraš tudi v nogometu.

Je kdo v vaši ekipi kdaj prekršil ta pravilnik? Je, ampak samo zaradi zamujanja, telefonov in podobnega. Sam si želim, da bi igralci razumeli, zakaj to delam. Da jih, če se težave ponavljajo, prisilim, da razmišljajo o tem. Najprej poskušam predvsem s pogovori. Če se zadeva večkrat ponovi, sledi kazen. Če to ni dovolj, je naslednji korak, da nekoga izločiš.

In? Ste koga že izločili? Ne, hujših kršitev še ni bilo. Takšnih, da bi se morale zgoditi spremembe. Je pa res, da so nekateri igralci v preteklosti dajali premalo oziroma niso bili primerni za našo skupino, zato smo se odločili, da prekinemo sodelovanje. Ne zaradi osebnosti, pač pa zaradi nogometnih lastnosti. To je pač nogometna selekcija.

Ob igrišču in ob nastopih v javnosti delujete zelo mirno. Ste res takšni ali je takšno obnašanje načrtno? To je stvar osebnosti. Sam nikoli ne želim izpostavljati drugih oseb, klubov in organizacij, zato ker delam za dobrobit svojega kluba in igralcev. Nimam pravice, da pametujem drugim. Tudi sicer nisem človek, ki bi kritiziral. Sploh ne zdaj, ko sem še tako mlad. Za zdaj še nimam kredibilnosti, da bi lahko to počel. Hkrati se poskušam vzorno obnašati, saj se zavedam, da v prvi vrsti predstavljam svoj klub, potem nogomet in ne nazadnje tudi šport. Čutim odgovornost in se želim obnašati kulturno. To je zame pomembno.

Hkrati takšno obnašanje ne pomeni, da nimam zmagovalne miselnosti. Tudi jaz včasih preskočim mejo med vodenjem tekme, a se trudim, da bi bilo tega čim manj. Čustva ne smejo prevladati nad razumom. Menim, da trener, ki se zna kontrolirati, svojim nogometašem daje veliko boljši zgled kot tisti, ki se ne zna kontrolirati. Potem lahko tudi ekipa izgubi nadzor in je nestabilna. Nič nimam proti tistim, ki delajo drugače, ampak to preprosto ni moj način.

Kako pomembna je v vašem poslu vloga medijev? Zelo, spoštovanje do medijev mora biti vedno prisotno. Če so se mediji pripravljeni ukvarjati z mojo ekipo, je moja dolžnost, da se na to pripravim. Da jim dajem informacije, ki so zanje koristne. V Sloveniji nogometu primanjkuje pozornosti, pa čeprav se mediji trudijo, da bi bilo drugače.

Mediji so za razvoj nogometa zelo pomembni, morda celo najbolj. Brez tega pretoka informacij bi nogomet umrl. Zato je treba sprejemati tudi določena mnenja, ki jih imajo novinarji in ljudje v medijih. Včasih je treba poslušati tudi druge. Ni trener tisti, ki vse ve in zna. Hkrati se zavedam tega, da jim moram biti na voljo takrat, ko je vse dobro, in tudi takrat, ko je slabo.

Kritike in neresnice. Kako se spopadate z njimi? Vsak ima pravico do svojega mnenja. Če je to argumentirano in zadeva nogomet, potem sem vedno odprt za pogovor. Če pa se kdo dotika zasebnih zadev, odnosov znotraj kluba ali česa neresničnega, potem me ta stvar prav tako ne moti, ker me niti ne zanima. Takšne stvari preprosto spregledam. Za zdaj s tem nisem imel niti najmanjših težav.

Je nogomet vseskozi v vaših mislih? Lahko bi rekel, da več ali manj je. Mislim, da sem celo obseden z nogometom. Vseskozi razmišljam o tem, kaj počnemo in kaj bi bilo lahko bolje. Kaj bi bilo lahko novega in kaj pripraviti za naslednji trening, za naslednjo tekmo. Če nisi obseden z nogometom, si težko v tem poslu. Včasih je težko, v določenih trenutkih obsedenost celo meji na psihološko bolezen, a tako pač je. Nogomet skušam odmisliti le takrat, ko sem z družino. Zato, ker je ta še vedno veliko bolj pomembna od nogometa. Upam, da mi uspeva.

Kako izpopolnjujete nogometno znanje? Na vse mogoče načine. Ko imam čas, se poskušam zapeljati na treninge tujih ekip. Pogosto se slišim s trenerji, ki delajo v tujini, in z njimi izmenjujem izkušnje. Vseskozi prek televizije in spleta spremljam tudi vrhunski nogomet, v tem času imamo srečo, da lahko opazujemo marsikaj in spremljamo trende. Hkrati imam srečo, da sem imel vedno ljubezen do knjig, zato veliko berem. Ne samo nogometne literature, tudi marsikaj drugega.

Veliko sem bral o uspešnosti v poslovnem svetu, ker mislim, da so tamkajšnji principi podobni tistim, ki vladajo v nogometu. Menedžment je v modernem trenerskem poslu zelo pomemben. Da znaš voditi ekipo, postavljati in zasledovati cilje. Imam ogromno gradiva, učim se iz dneva v dan. Sem mlad in na začetku trenerske poti, zato mi drugega ne preostane.

Ne le, da knjige berete, eno ste tudi napisali. Knjiga, ki ste jo izdali leta 2010, ni avtobiografija, kot je pri nogometaših navada, ampak prava, nogometna knjiga. V tej knjigi je zapisan skupek informacij, izkušenj in razmišljanj, ki sem jih imel skozi vsa ta leta. Kar sem zapisal notri, je povzetek filozofije, o kateri govoriva zdaj. Ko sem vse skupaj spravil skupaj in dobil priložnost, da izdam knjigo, sem to z največjim veseljem tudi storil. Napisana je bila v francoščini, pa potem prevedena v slovenščino in izdana pri nas.

Odzivi so bili zelo pozitivni. Veliko mladih fantov je pristopilo k meni, rekli so mi, da so jim starši kupili knjigo in jim je bila všeč. Če bo ta knjiga nekomu pomagala do uspeha, potem je bil cilj dosežen. Železna volja, to je njen naslov, pa je nekaj, kar bi si želel, da ima moja ekipa. Mislim, da jo v tem trenutku tudi ima. Upam, da bo tako tudi v prihodnosti.

Morda nastaja kakšna nova knjiga? Ne, trenutno niti slučajno ni časa za kaj takega. Zdaj se spravljam študirat, da bom prišel do UEFA Pro Licence in dobil še zadnjo raven trenerske izobrazbe. Ob tem se vseskozi ukvarjam s treningi in tekmami, v prihajajočem obdobju bo ritem teh še bolj zgoščen, tako da ne gre. Počasi …

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin