Parreira potrebuje čudežno paličico

Spomin na sanjsko leto 1996

Gostiteljem se je na svetovnih prvenstvih ponavadi godilo dobro. Nemčija do tretjega mesta (2006), Južna Koreja do senzacionalnega četrtega (2002 – Japonci so se zadovoljili z osmino finala), Francozi do nepozabnega naslova (1998), ZDA med osmerico (1994), Italija do brona (1990), Mehika do četrtfinala (1986) ... Če bi se zalomilo prav JAR, bi si gostitelji prvega nogometnega velespektakla na črni celini nakopali veliko sramoto. Mednarodno odmevnih dosežkov lačno občinstvo jim tega ne bi oprostilo. Vlada je zbrala dovolj sredstev, da je pripeljala enega najboljših poznavalcev uspešnega tekmovanja na SP – Brazilca Carlosa Alberta Parreiro, ki je že osvojil naslov najboljšega (1994), del brazilskega tabora pa je sestavljal tudi na kasnejših mundialih, za vsak zadetek Južnoafričanov bo podeljeno tudi pravo bogastvo (več kot 100.000 dolarjev). A potrpljenja je vedno manj. Ali vrh ali potop, druge ni. Ceno je plačal njegov rojak Joel Santana (2007-08), ki je zaradi skromnih rezultatov na prijateljskih dvobojih prejel odpustnico, na vroči sedež pa se je vrnil Parreira, ki ga je poprej zapustil zaradi družinskih razlogov. Da je JAR doma sposobna velikih trenutkov, dokazuje zmaga na afriškem prvenstva leta 1996. Takrat so bili ''Bafana, bafana'' na krilih novih družbenih in političnih premikov polni samozavesti in ponosa. Tokrat bodo morali upravičiti bogate naložbe, ki bodo kaj kmalu na jug Afrike zvabile vse najboljše, kar premore svetovni nogomet. Po številnih desetletjih mednarodne športne izoliranosti zaradi zloglasnega apartheida (JAR se je prvih kvalifikacij za SP udeležila šele v začetku devetdesetih let minulega stoletja) je domače svetovno prvenstvo lepa nagrada. A če se bodo ponovile predstave z lanskoletnega pokala konfederacij (četrto mesto, a le ena zmaga v petih tekmah), bodo domači navijači ostali dolgih nosov.

Pienaar nasledil McCarthyja

Ko je južnoafriška republika na SP 2002 ugnala Slovenijo, je Steven Pienaar zaradi primanjkljaja izkušenj še sedel na klopi za rezervne igralce, osem let kasneje pa je kot pomemben člen Evertona v zvezni vrsti prerasel v ''prvo reprezentančno violino''. Najboljši strelec Benni McCarthy bo zaradi poškodbe počival, velja pa omeniti tudi udarna branilca Sibonisa Gaxo (Mamilodi Sundowns) in Tsepha Masilelo (Maccabi Haifa) ter neuničljivega kapetana Aarona Mokoeno, ki je na lastnih plečih doživel nevsakdanjo izkušnjo finančnega propada Portsmoutha. V ruskem prvenstvu si služi kruh (in osvaja naslove) član Rubina Macbeth Sibaya, na Nizozemskem pri Twenteju nabira izkušnje Bernard Parker. Večina kandidatov, ki bo prejela vpoklic, se dokazuje v domačem prvenstvu, znanem po enem največjih klubskih rivalstev (Kaizer Chiefs in Orlando Pirates). Ne spadajo v sam svetovni vrh, zato bi brazilski strateg za dosego sanj zagotovo potreboval čarobno paličico. Sploh ob šele 83. mestu na mednarodni jakostni lestvici.