Torek, 14. 1. 2020, 4.00
4 leta, 10 mesecev
Kazujoši Miura
Neverjetna zgodba, ki jo že 35 let piše najstarejši nogometaš na svetu
Zgodba o Kazujošiju Miuri je zgodba o najstarejšem nogometašu na svetu, ki nogomet na profesionalni ravni igra že vse od leta 1986, ko smo Slovenci živeli še v nekdanji skupni Jugoslaviji. Danes, ko se Slovenija spogleduje s 30. obletnico obstoja, nogomet igra še vedno in ga bo, kot je sporočil pred dnevi, še vsaj leto dni. Kdo je ta 52-letni legendarni Japonec?
Kaj vse se je zgodilo leta 1986? Jedrska eksplozija v Černobilu v Ukrajini. Nasin raketoplan Challenger je 73 sekund po izstrelitvi razpadel v ozračju. Prvič je bila na sporedu slovita pogovorna televizijska oddaja Oprah Winfrey. Na nogometnem svetovnem prvenstvu v Mehiki je blestel Diego Maradona in Argentino popeljal do njenega zadnjega naslova svetovne prvakinje. Mateja Svet je na veleslalomu v Visokih Tatrah na Slovaškem stopila na najvišjo stopničko in postala prva Slovenka, ki je zmagala na tekmi svetovnega pokala.
Rodil se je Goran Dragić, ki je 31 let pozneje Slovenijo popeljal do naslova evropskega prvaka in danes igra že svojo 12. sezono v ligi NBA. Na svet je prijokal tudi nekdanji slovenski smučarski skakalec Rok Benkovič, ki je leta 2005 postal svetovni prvak in je danes že 13 let športni upokojenec. Rodila sta se Usain Bolt, zdaj že nekaj časa upokojeni jamajški šprinter, ki je leta 2009 postal svetovni rekorder v tekih na 100 in 200 metrov, ter Rafael Nadal, sloviti španski teniški igralec, ki se lahko danes pohvali s kar 19 zmagami na turnirjih za grand slam.
Poziranje ob lovorikah in priznanjih. V 35 letih igranja nogometa se jih je "nekaj" seveda nabralo.
Igral je v času Rummeniggeja, igra v času Mbappeja
To je bilo tudi leto, v katerem je prvič na članski ravni zaigral Kazujoši Miura, ki v nogometu vztraja še danes in bo vztrajal še nekaj časa. Zgodilo se bo torej, da bomo na najvišji, profesionalni nogometni ravni lahko občudovali nogometaša, ki je nogometaš že celo večnost. Skorajda dobesedno.
Igral je, ko so igrali še Francoz Michele Platini, Anglež Kenny Dalglish in Nemec Karl-Heinz Rummenigge. Na igrišče in z njega je pospremil ikone, kot so Italijan Francesco Totti, Valižan Ryan Giggs in Argentinec Javier Zanetti, ki so se nogometu posvetili in ga tudi opustili, ko je bil zraven on.
In zraven je še danes, ko so na sceni mladi fantje, kot so Francoz Kylian Mbappe, Anglež Jadon Sancho in mladi biser Barcelone Ansu Fati, ki so na svet prijokali več kot desetletje za tem, ko si je legendarni Japonec z nogometom že služil denar.
Nogomet je postavil na zemljevid Japonske
"Vztrajal bom še eno leto," je Miura razveselil morje svojih navijačev pred dnevi, ko je razkril, da je z Yokohamo znova podaljšal pogodbo za eno leto. "Moja ljubezen do nogometa se ni spremenila, odkar sem z 18 leti zakorakal med profesionalce. Ne samo to. Zdi se mi, da celo narašča," je povedal februarja lani, ko je zbranim novinarjem nekaj dni za svojim 52. rojstnim dnem pojasnjeval, zakaj se je odločil, da bo še igral. Na rojstni dan se z njimi ni mogel pogovarjati, proslavil ga je v družbi takratnega japonskega cesarja Akhita in njegove žene Michiko, ki sta ga ob posebni priložnosti povabila na čaj.
Miura je na Japonskem namreč to, kar je v Evropi David Beckham. Njegov obraz vas bo pozdravljal s številnih panojev in skakal z različnih reklam. Za kavo, elegantne obleke ali kaj tretjega. Njegova beseda ima posebno težo v nogometnih vodah in tudi med ljudmi, ki vlečejo glavne poteze v japonski družbi. Nič čudnega. Na Japonskem, kjer so nori na šport in kjer ima nogomet, tako kot po večini držav, posebno mesto, je on pravzaprav postal prvi nogometni zvezdnik.
Na Japonskem uživa status božanstva. Nekateri mu pravijo kar japonski David Beckham.
Da bi izpolnil sanje, se je s 15 leti preselil v Brazilijo
Ne, zgodba Miure ni zgodba kakšnega zblaznelega napol rekreativca, ki željan slave v nogometu vztraja do onemoglosti, ampak gre za človeka, ki velja za eno največjih imen tamkajšnjega nogometa. Dokaz? Za reprezentanco je zabil 55 golov in je njen drugi najboljši strelec v zgodovini, ki je Japonski prinesla štiri naslove azijskega prvaka. Pri prvem je imel glavno besedo on.
Da ima nogomet res rad in da je vztrajanje, ki traja v nedogled, morda res le posledica iskrene ljubezni do nogometne žoge, pa potrjuje že začetek njegove dooolge nogometne zgodbe. Z željo, da bi postal profesionalec, je Japonsko in njen nogomet, ki je bil takrat daleč od takšnega, kot ga poznamo danes, zapustil že s 15 leti in se napotil v Brazilijo, da bi izpolnil svoje sanje.
Uspelo mu je pri tamkajšnjem velikanu Santosu, za katerega je debitiral z 18 leti. Leta 1986 torej. Potem je v deželi petkratnih svetovnih prvakov, ki so bili takrat še trikratni prvaki, igral še za nekatere klube in tudi Palmeiras, z desetimi naslovi najuspešnejši brazilski nogometni klub.
Na Japonsko se je vrnil kot velik zvezdnik
Bil je prvi Japonec v prvi italijanski ligi. Ko se je leta 1990 vrnil na Japonsko, je tja prišel kot prva zvezda tamkajšnjega nogometa. Tako se je obnašal tudi na igrišču. Za Verdy Kawasaki je v naslednjih štirih letih zabil 68 golov in bil z njim v tem času trikrat prvak.
Leta 1994 se je preselil v Italijo, kjer so imeli takrat z naskokom najmočnejšo nogometno ligo na svetu, in postal prvi Japonec, ki je zaigral v njej. Na Apeninskem polotoku se v majici Genoe ni obnesel in zdržal le eno leto, v katerem je v 21 nastopih zabil le enkrat. Gol, ki ga je dosegel, je bil poseben. Zadel je na mestnem derbiju s Sampdorio.
Po neuspešni prvi evropski izkušnji se je vrnil domov in spet zaigral za Verdy Kawasaki. Z njegovim grbom na prsih je v naslednjih štirih letih dosegel še 65 golov in v njegove vitrine pomagal prinesti nove tri lovorike. Državni naslov in dva pokalna.
Leta 1999 se je vrnil v Evropo in nekaj časa igral v neposredni bližini Slovenije. Podpisal je pogodbo z Dinamom iz Zagreba, ki je na željo takratnega predsednika Hrvaške Franja Tuđmana slišal na ime Croatia, in poskrbel, da so japonski novinarji redno dežurali pred štadionom Maksimir. Tam si je garderobo delil z Robertom Prosinečkim, ki je pred dolgimi leti igral za Olimpijo, in Igorjem Bišćanom, ki je pred ne tako dolgo časa sedel na njeni klopi.
Ni trajalo. Hrvaško je po 12 nastopih in brez gola zapustil po šestih mesecih in se za vedno vrnil domov.
Japonska na vrhu pričakovane življenjske dobe in povprečne starosti
Japonci se namreč lahko pohvalijo z najvišjo pričakovano življenjsko dobo in tudi najstarejšo populacijo od vseh držav na svetu, če izvzamemo žepni državi, kot sta Hongkong in Monako.
Trenutna pričakovana življenjska doba ob upoštevanju obeh spolov na Japonskem znaša nekaj malega čez 85 let (tudi Slovenija, pričakovana življenjska doba njenih prebivalcev je 81,85 leta, je na tej lestvici visoko).
Japonci so na vrhu, tudi ko beseda nanese na najstarejšo populacijo. Povprečna starost Japoncev, tudi tukaj smo upoštevali oba spola, je bila leta 2019 47,3 leta (tudi tukaj smo Slovenci s povprečno starostjo 44,5 leta zelo visoko).
Vrnil se je domov in se vpisal v Guinnessovo knjigo rekordov
Tokrat po vrnitvi na Japonsko ni še tretjič pristal pri Verdy Kawasakiju, ampak je dve leti igral za Kyoto Purple Sango in v tem času zmogel 24 golov. Potem se je preselil v vrste še tretjega japonskega prvoligaša, za katerega je zaigral, Vissel Kobe, pri katerem je njegova strelska forma že precej upadala. V 127 nastopih je v petih letih dosegel 29 golov.
Poziranje s certifikatom, ki ga je dobil za vpis v Guinnessovo knjigo rekordov.
Jasno je bilo, da za pomembno vlogo na najvišji ravni ni več pripravljen, zato se je odločil, da bo žogo brcal drugje, in se leta 2005 preselil k takratnemu drugoligašu Yokohami. Pri njem je še danes in njegov dres neprekinjeno nosi vse od takrat. Skorajda neprekinjeno. V sezoni 2005/06 je namreč dva meseca igral v Avstraliji in za Sydney odigral šest tekem. V tamkajšnji najboljši ligi je zaigral štirikrat in zabil dva gola. Vse od takrat igra za Yokohomo, ki je nastala leta 1999. Torej 13 let za tem, ko je sam odigral prvo pravo nogometno tekmo.
V nogometu je premikal številne mejnike in se zapisal tudi v Guinnessovo knjigo rekordov. Dvakrat. Kot najstarejši nogometaš in tudi kot najstarejši nogometni strelec. Oba mejnika je vzel iz rok sira Stanleyja Matthewsa. Prvega 5. marca 2017, ko je legendarnega Angleža "preživel" za dva dni in zaigral star 50 let in sedem dni, ta mejnik pa seveda premakne vsakič, ko znova nastopi. Drugega teden dni pozneje, ko je edini gol na tekmi proti Gunmi dosegel v starosto 50 let in petih dni. To je bil njegov zadnji gol, ki ga je za zdaj zabil.
Gol, po katerem je postal najstarejši strelec v zgodovini nogometa:
Sanj o nastopu na svetovnem prvenstvu nikoli ni izpolnil
Takole je bil videti leta 1995. Za Yokohamo, pri kateri je 13 od 14 sezon preživel med prvoligaši, je odigral 266 tekem in zabil 28 golov. Nazadnje je za njo zaigral v zadnjem krogu prejšnje sezone, 24. novembra 2019.
Kdaj bo naslednjič? Morda že kar 23. februarja, ko bo Yokohama pred domačimi navijači odigrala prvo prvoligaško tekmo po dolgih 12 letih čakanja in gostila njegov nekdanji klub Vissel Kobe. Bilo bi sijajno, njegovemu podvigu bi ob tem lahko zaploskal eden od velikanov svetovnega nogometa. Španec Andres Iniesta, ki pri Kobeju končuje bogato nogometno pot.
"Bilo bi sanjsko," ob tem pred začetkom nove sezone, na katero se, tako kot vedno, v družbi osebnega trenerja individualno pripravlja že dolgo pred začetkom priprav, pravi Miura, ki je sanjal tudi o tem, da bi nekoč zaigral na svetovnem prvenstvu. Moral se bo zadovoljiti z naslovom azijskega prvaka, ki ga je kot najboljši igralec zaključnega turnirja Japonski prinesel leta 1992.
Sanj o SP na žalost nikoli ne bo uresničil. Leta 1994, ko je v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo blestel in zabil 13 golov na 13 tekmah, se Japonska tja ni uvrstila. Leta 1998 je bila zraven, a je takratni selektor Takeši Okada šokiral in ga ni popeljal s seboj v Francijo, čeprav je v kvalifikacijah dosegel kar 12 golov.
Nogometni svet se sprašuje, kdaj, če sploh, bo imel dovolj.
Se lahko zgodi, da bo od starosti umrl kar na igrišču?
Takrat so presenečenega Miuro mediji opisovali kot razočaranega veterana. Danes, 22 let pozneje, nogomet še igra. In kdo ve, koliko časa bo japonske novinarje še naprej silil v to, da morje takšnih in drugačnih člankov, ki jih imajo že vrsto let pripravljene za objavo ob koncu njegove veličastne kariere, vedno znova postavljajo na stran.
Vsako leto ista zgodba ob začetku leta, ko japonski nogometni klubi začenjajo z obrisi nove sezone, ki je tam prilagojena koledarskemu, ne "nogometnemu" letu. Januar in sporočilo za javnost, ki prileti iz nogometnega kluba Yokohama FC: "Kazujoši Miura je podaljšal pogodbo za eno leto!"
Najstarejši nogometaš v zgodovini bo torej odtekel še en krog. Še 35. po vrsti. Do kdaj še? Malo v šali, a malo tudi zares - morda celo do konca in do takrat, ko bo na igrišču umrl od starosti.
Klubska statistika Kazujošija Miure:
Sezona | Klub | Nastopi | Goli |
---|---|---|---|
1990/91 | Verdy Kawasaki | 26 | 6 |
1991/92 | Verdy Kawasaki | 30 | 9 |
1992 | Verdy Kawasaki | 14 | 12 |
1993 | Verdy Kawasaki | 42 | 25 |
1994 | Verdy Kawasaki | 24 | 16 |
1994/95 | Genoa (Italija) | 21 | 1 |
1995 | Verdy Kawasaki | 30 | 23 |
1996 | Verdy Kawasaki | 39 | 30 |
1997 | Verdy Kawasaki | 17 | 5 |
1998 | Verdy Kawasaki | 31 | 7 |
1998/99 | Croatia Zagreb (Hrvaška) | 12 | 0 |
1999 | Kyoto Purple Sanga | 13 | 5 |
2000 | Kyoto Purple Sanga | 38 | 19 |
2001 | Vissel Kobe | 34 | 13 |
2002 | Vissel Kobe | 18 | 3 |
2003 | Vissel Kobe | 31 | 6 |
2004 | Vissel Kobe | 26 | 4 |
2005 | Vissel Kobe | 18 | 3 |
2005/06 | Sydney FC (Avstralija) | 6 | 2 |
2006 | Yokohama | 39 | 6 |
2007 | Yokohama | 30 | 3 |
2008 | Yokohama | 32 | 1 |
2009 | Yokohama | 30 | 1 |
2010 | Yokohama | 10 | 3 |
2011 | Yokohama | 31 | 5 |
2012 | Yokohama | 14 | 1 |
2013 | Yokohama | 18 | 2 |
2014 | Yokohama | 2 | 0 |
2015 | Yokohama | 16 | 3 |
2016 | Yokohama | 20 | 2 |
2017 | Yokohama | 12 | 1 |
2018 | Yokohama | 9 | 0 |
2019 | Yokohama | 3 | 0 |
1