Nekdanji bratje so nerešljiva uganka

Od 13. oktobra 1993 in učne ''poldruge'' ure makedonskih nogometašev v gorenjski prestolnici pa vse do lanskega 7. septembra, slovenskega gostovanja v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2012 in remija s Srbijo, se je slovenska nogometna izbrana vrsta s tekmeci, ki so svoje mesto pod soncem našli na območju nekdanje Jugoslavije, pomerila že 19-krat. Niti Zdenko Verdenik, niti Bojan Prašnikar, niti Srečko Katanec, niti Branko Oblak, niti Matjaž Kek. Nobenemu izmed slovenskih selektorjev ni bilo usojeno, da bi kot prvi ugnal ''nekdanje brate''. Za razliko od ostalih je Katančeva četa v obdobju največje slovenske nogometne pravljice ostala vsaj neporažena in proti takratni ZR Jugoslaviji iztržila tri neodločene rezultate. Prvega po nepozabni srhljivki, zgodovinski uverturi s slovensko udeležbo na velikem evropskem prvenstvu. Grenkobe poraza ni izkusil tudi Oblak, ki se je na ''južne slovanske'' znance naperil le enkrat. V prvi tekmi pod njegovim vodstvom je za Bežigradom (zadnja tekma reprezentance na legendardnem, a že propadajočem objektu sredi Ljubljane) remiziral s tedanjo Srbijo in Črno goro. Selektor Kek, morda bo člansko reprezentanco vodil prav zadnjič, saj mu konec novembra poteče pogodba z Nogometno zvezo Slovenije (NZS), bi lahko na tekmi, ki nudi rezultatski izziv le gostom iz Srbije (za dodatne kvalifikacije potrebujejo nujno zmago), postal prvi Slovenec, ki je najboljše slovenske nogometaše popeljal do zmage nad ''nekdanjimi brati''. V ''jubilejnem'' 20. poizkusu ...