Napočil je čas, da vsi stopimo skupaj

Nihče, ne Tina Maze, Peter Prevc, ne košarkarji, rokometaši, niti odbojkarji, odkar Slovenija stopa po samostojni poti, nikoli niso povzročili takšne vsesplošne evforije, kot so jo nogometaši. Že trikrat. V letih 1999, 2001 in nazadnje 2009.

Zdaj imajo Boštjan Cesar in soigralci – pa čeprav v zadnjem času še zdaleč niso navduševali in bi s tretjim mestom, ki so ga osvojili v svoji kvalifikacijski skupini, v prejšnjih časih zdaj pravzaprav že pogledovali proti naslednjemu ciklusu – lepo priložnost, da Slovenijo spet dvignejo na noge. Poskrbijo lahko, da bodo ljubljanske in mariborske ulice ter ulice še nekaterih mest po povratni tekmi z Ukrajino sredi tedna spet polne razigranih navijačev. Če se bo to zgodilo, bodo vsi dogodki iz zadnjega obdobja hitro pozabljeni.

V interesu vseh je, da se to zgodi. Tako si seveda želijo navijači, kakopak tudi selektor in nogometaši, ki bi bili z uvrstitvijo na veliko tekmovanje na očeh svetovne športne javnosti, si dvignili ceno in seveda izpolnili otroške sanje. Tudi novinarji se spogledujemo z istimi željami. Ob tako velikih športnih dogodkih, kot bi bilo evropsko nogometno prvenstvo s slovensko udeležbo, se dvigujejo naklade časopisov, močno se poveča gledanost televizijskih oddaj z nogometno vsebino in seveda je več klikov, po katerih hrepenimo spletni mediji.

Za celotno državo in njen turizem bi bil tak uspeh prav tako zelo dobrodošel. Nikjer drugje kot v nogometu udeleženke velikih turnirjev niso deležne tako velike pozornosti, ki se jo da še kako dobro unovčiti. Da teme o koristi za celoten slovenski nogomet niti ne načenjamo.

Prav zato moramo v dneh od ponedeljkovega zbora reprezentance v na novo zgrajenem športnem centru na Brdu pri Kranju pa vse do 17. novembra, ko bo v poznih večernih urah glavni sodnik povratne tekme med Slovenijo in Ukrajino v Mariboru označil konec – vsi seveda upamo, da nam bo takrat kljub prav gotovo nizkim temperaturam pri srcih toplo –, pozabiti na stare pripetljaje, stopiti skupaj in narediti vse, da bodo nogometaši čutili polno podporo in bo v jadra barke, na kateri so, pihal močan veter. V pravo smer.

Na tako pomembnih preizkušnjah občutek neizmerne podpore in želje okolice po srečnem koncu pogosto odloča. Na tako visoki ravni nogometa, in športa nasploh, na kateri zmagovalce od poražencev ločijo malenkosti – ne nazadnje govorimo o Zemljanih in ne o Lionelu Messiju in Cristianu Ronaldu, ki že nekaj let dajeta občutek, da nista s tega planeta –, je včasih odločilno prav to. Teh pet ali več odstotkov, o katerih nemalokrat govorijo športniki. Kar vprašajte Mirana Pavlina, Milenka Ačimovića, Mladena Rudonjo, Zlatka Dedića, tudi Zlatka Zahovića, seveda. Pretekle velike slovenske nogometne junake.

Zato je zdaj čas, da v naslednjih treh tednih vsi skupaj dihamo kot eno in naredimo vse, da Sloveniji uspe. Potem, od 18. novembra naprej, pa bo napočil trenutek za polaganje starih računov in odgovore na številna vprašanja, ki se porajajo.

Kaj je šlo narobe, da Slovenija - upravičeno, da ne bo pomote - odločilno tekmo igra na manjšem in manj modernem štadionu v mestu, ki je infrastrukturno veliko manj primerno od prvega? Zakaj je bila igra Slovenije na zadnjih tekmah porazno slaba? Zakaj je selektor spet na bojni nogi s slovensko športno javnostjo? Zakaj so nogometaši zapravili številne priložnosti za odmevne skalpe, ki so se jim ponujale v zadnjem letu?

Zakaj morda najboljši slovenski nogometaš ta hip, Kevin Kampl, v reprezentanci ne igra tam, kjer se počuti najbolje – na sredini igrišča? Zakaj se nihče ni obregnil ob dejstvo, da je z reprezentančnega seznama praktično čez noč izpadel eden izmed najbolj standardnih in tudi najboljših reprezentantov zadnjega desetletja Mišo Brečko, ki je zdrav in v klubu igra? Takšna in podobna so vprašanja, ki si jih lahko zastavljamo, a o tem pozneje, če sploh.

Zdaj pa od prvega dne raje skušajmo poskrbeti, da bo nova zgodba, ki jo piše Srečko Katanec, spet postregla s srečnim koncem. Prvi servis v tej igri bo imel na današnji novinarski konferenci, ki pravzaprav označuje začetek težko pričakovane novembrske akcije, prav selektor. Upajmo, da bo žogico poslal znotraj črt, ki označujejo igrišče.