Ljudski vrt in Stožice? Razlika kot dan in noč

Najboljši slovenski nogometaši so mrzlično iskali novo trdnjavo, ki bi nasledila mit o bežigrajskem zlatem štadionu, kjer so se kovali največji uspehi, občinstvo pa je reprezentante v prenesenem pomenu nosilo na ramenih. Kot kaže, ga je našla v Ljudskem vrtu, saj se lahko pohvali z izrednim uspehom. Na kvalifikacijskih tekmah (prijateljske so izvzete) je osvojila kar 25 od mogočih 30 točk, kar znaša 83-odstotno uspešnost. Zelo visoko, veliko višjo od tiste, ki opisuje reprezentančne izkušnje v celjski Areni oziroma ljubljanskih Stožicah.

V Celju padla tudi Italija, v torek bo prekinjena šestletna suša

Ko sta največji slovenski mesti leta 2004 še čakali na moderna, prenovljena objekta, se je reprezentanca za nekaj let zasidrala na Areni, ki je s pomočjo krovne nogometne zveze in osrednjega pokrovitelja postopno prerasla v moderen štadion. Zadnja leta sprejme že okrog 13 tisoč gledalcev. Žal pa tribune, dve sta pokriti s streho, na prvoligaških tekmah bolj ali manj samujejo.

Zadnjič so bile malce bolj polne leta 2007, ko je v Celju še igrala članska izbrana vrsta. Na reprezentančni tekmi z nizozemskimi zvezdniki se je zbralo 9.520 gledalcev. Je pa še kako živ spomin na veselje po eni največjih zmag v zgodovini slovenskega nogometa, ko je pred devetimi leti v mestu ob Savinji podpisala predajo močna Italija, ki je pozneje postala svetovna prvakinja.

Nogometaši bi izbrali Maribor

Celje se je leta 2007 poslovilo in reprezentančno štafeto predalo prenovljenemu Ljudskemu vrtu. Slovenska reprezentanca bo tako v torek, ko se bo pomerila s Kanado, na Areni odigrala prvo tekmo po šestih sušnih letih. Ko se je začel ciklus za svetovno prvenstvo leta 2010, se je izbrana vrsta preselila v Maribor in Kekovi četi pomagala do zgodovinskega podviga, preboja na veledogodek v JAR. Po vrnitvi iz Afrike je luč sveta ugledal še največji nogometni objekt v državi, ljubljanske Stožice, bil nekajkrat poln do zadnjega kotička (sprejme več kot 16 tisoč gledalcev), a nogometaši na njem niti pod razno ne dosegajo tako dobrih uspehov kot v Mariboru.

Naključje ali ne? Verjetno ne, kar so drug za drugim priznavali tudi nogometaši. Med njimi tudi mnogi Ljubljančani, kar je še večji dokaz o tem, da se izbrana vrsta, ko gre za odločilne tekme, ki se igrajo za točke, najboljše počuti v Ljudskem vrtu. "V Mariboru smo imeli najboljše rezultate te reprezentance," rad izpostavlja Milivoje Novaković, najboljši strelec slovenske reprezentance zadnjega desetletja. "Igralci smo si vedno bolj želeli igrati v Mariboru," pa je pred dvobojem z Norveško dodal Zlatan Ljubijankić. Tako razmišljata Ljubljančana, ki počasi končujeta nenavadno prvenstveno sezono na Japonskem, polno nihanj.

Najprej žreb, nato seznam prizorišč domačih tekem

O tem, kje se bodo igrale domače tekme v prihodnjem kvalifikacijskem ciklusu, bo več govora po žrebu kvalifikacijskih skupin za evropsko prvenstvo leta 2016. Opravljen bo 23. februarja v Nici, predsednik NZS Aleksander Čeferin pa je na nedavnem druženju z novinarji namignil, da bi lahko po dveh ciklusih (EP 2012 in SP 2014) zaživela možnost, da bi reprezentanca pričakala tekmece na več kot le dveh osrednjih štadionih (Ljubljana in Maribor), razmišlja pa se tudi o tem, da bi večje število tekem pripadlo Ljudskemu vrtu.

V zadnjih kvalifikacijah je Ljubljana gostila tri tekme, Maribor pa dve in za razliko od Stožic ponudil stoodstotni izkupiček. Statistika se odločitvi, da bi bilo več srečanj v štajerski prestolnici, ne bi začudila, saj rezultati očitno kažejo v prid energiji mariborskega nogometnega hrama.

Jeklena obramba v Mariboru, padla jugoslovanski in skandinavski urok

Slovenija je po dokončnem slovesu od Bežigrada doma odigrala 27 kvalifikacijskih srečanj (v štirih različnih ciklusih) ter pozdravila 14 zmag. Od tega kar osem v Mariboru, pa čeprav je tam odigrala le deset tekem. Pod Kalvarijo je na tanek led stopila le enkrat (s Severno Irsko 0:1), takoj po lepi, a tudi stresni južnoafriški izkušnji, ki je vnesla nemir v slovensko slačilnico. V Ljudskem vrtu so kot zrele hruške z drevesa popadale tudi tako močne in neugodne reprezentance, kot so Rusija, Poljska, Srbija, Norveška in Slovaška, kar priča o tem, da so slovenski nogometaši v Mariboru zgradili novo trdnjavo. Obramba je postala jeklena in na desetih srečanjih prejela le tri zadetke.

V Mariboru sta se za nameček prekinila tudi dolgoletna uroka. Najprej leta 2011 jugoslovanski (prva zmaga Slovenije nad reprezentanco, ki prihaja z območja nekdanje Jugoslavije – padla je Srbija), leto dni pozneje še skandinavski, ko je Novakovićev hat-trick potopil vikinško ladjo. V Ljubljani je bilo drugače, saj je tesna zmaga nad žilavo Albanijo prekinila črni niz štirih zaporednih porazov, od katerih sta najbolj bolela tista z Estonijo in Islandijo, ki sta tudi preprečila sodelovanje v dodatnih kvalifikacijah za EP 2012 oziroma SP 2014.