Ponedeljek, 17. 11. 2025, 12.15
2 uri, 24 minut
Komentar o nastopu Slovenije v kvalifikacijah za SP 2026
Krut zasuk od slovenske pravljice v Münchnu do grozljivke proti Kosovu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,72
Matjaž Kek se je vpisal v zgodovino slovenskega nogometa kot selektor, ki je vodil člansko reprezentanco na največjem številu tekem. V svojem drugem selektorskem obdobju vodi izbrano vrsto vse od konca novembra 2018.
Še pomnite, tovariši? Zgodilo se je lani, ko se je na začetku poletja v München valila rekordna slovenska navijaška invazija. Na dvoboj Eura 2024 med Slovenijo in Srbijo je na Bavarsko prišlo več kot 20 tisoč Slovencev. Oziroma vsak stoti prebivalec. Evforija je bila na višku. Slovenija je končno izžarevala tisto, po čemer je občasno hrepenela. Vsaj za nekaj trenutkov je dihala kot prava nogometna dežela. In ko je Žan Karničnik zadel v polno za 1:0, je na slovenski tribuni zadonelo kot še nikoli. Toliko slovenskih grl ni na tako velikanskem objektu v tujini še nikoli skupinsko poskakovalo od sreče. A takšna je čarobna moč športa. Dogodek je na nemške tribune privabil tudi tiste najbolj izbirčne Slovence, ki jih morda nogomet niti ne zanima, a takšnega spektakla preprosto niso smeli zamuditi.
Prizor v Münchnu je 20. junija 2024 mejil na idilo, srca so bila polna ponosa, podatek, da sta zadetek zakuhala nogometaša slovenskih klubov, grof Žan Karničnik in zmaj Timi Max Elšnik, ki ga bodo Srbi kmalu spoznali še podrobneje, je bil še toliko imenitnejši. Slovenija je doživljala nogometno pomlad. Pod taktirko Matjaža Keka je točno vedela, kako in kaj. Veliko je trpela, neredko zaigrala tudi v nizkem bloku, a je cilj opravičeval sredstvo.
Dvoboj med Slovenijo in Srbijo si je lani v Münchnu ogledalo več kot 20 tisoč slovenskih navijačev.
Čeprav v Nemčiji ni izkusila, kako je dobiti tekmo na velikem tekmovanju, je bila vendarle blizu. Zlasti v Münchnu, ko jo je od sladke zmage nad Srbijo in vseslovenskega praznika na Bavarskem delilo le nekaj sekund. To je bilo obdobje, ko se je enakovredno kosala z velikimi imeni evropskega nogometa. Prejemala je fascinantno malo zadetkov, ob takšnem trudu in disciplini pa si znala priigrati še kakšno priložnost. Tudi tisto, žal neizkoriščeno, ki se je proti Portugalski ponudila Benjaminu Šešku in bo še dolgo dražila domišljijo Slovencev.
A tudi ko je Slovenija izpadla, so bili igralci deležni krepkega aplavza. Srca so bila polna, neizmerna borbenost je odtehtala marsikaj, tudi vidno naravnano obrambno igro brez rezervnega scenarija. Občutek, da bi lahko igrali še drzneje in bolj tvegano, je bil prisoten, z njim vred tudi pomislek, kam bi to lahko sploh popeljalo Slovenijo. A končalo se je tako, da je Slovenija pragmatično mešala štrene velikanom in se dostojno poslovila v osmini finala, pri tem pa ni v rednem delu izgubila niti enega dvoboja. Euro 2024 je tako postregel s slovensko pravljico. Tudi na tribunah. Najmanjša udeleženka tekmovanja je vsem drago prodala kožo, da je bil občutek zadovoljstva še večji, pa je vzporedno blestela tudi mlada izbrana vrsta do 21 let.
Bil je prepričan, da gre Slovenija v Ameriko
Po nastopu Slovenije na Euru 2024, kjer ni v rednem delu izgubila niti enkrat, se je vse glasneje omenjala želja, da bi Kekova četa nastopila še na SP 2026.
Nogomet se je tako v slovenske domove vrnil na večja vrata, kot bi si marsikdo mislil. Prvo druženje z elito po poldrugem desetletju je le naredilo svoje. Pričakovalo se je, da se bodo "medeni tedni" slovenskega nogometa nadaljevali. Apetiti so še zrasli, zdaj se je že napovedovalo, da želi ne premlada ne prestara generacija z Eura narediti še korak naprej. Selektor Matjaž Kek je denimo po uvodni lanskoletni tekmi lige narodov proti Avstriji (1:1) že odločno razmišljal o SP 2026.
"To je začetek poti z naslovom Gremo v Ameriko. Takšen je naslov te pustolovščine. Prepričan sem, da bomo v Ameriki," je Mariborčan izžareval optimizem. Predvideval je, da bo lahko generacija z Eura 2024 ob pridobljenih izkušnjah postopno le še boljša. In da lahko Slovenija postane še večja. Izkazalo pa se je ravno obratno. Začelo se je obdobje stagnacije. Tako na igrišču kot tudi na tribunah. Slovenski nogomet je prehitro izgubil iskrico, želje so ob nadaljevanju "ziheraškega" sloga, ob katerem so se zadetki dosegali vse redkeje, ostale neuresničene.
Neverjeten strelski post Benjamina Šeška
Benjamin Šeško v koledarskem letu 2025 sploh ni dosegel zadetka za Slovenijo.
Slovenija je v opozorilo kmalu treščila ob ostro vikinško čer. Norveška je lani pomendrala Kekove izbrance kar dvakrat. A takrat se še ni vedelo, da bodo Skandinavci v prihodnosti še bolj neusmiljeni. In da bodo tako spravljali v obup tudi Italijane ter zrasli v eno najboljših zasedb v Evropi. Če bi Slovenci to vedeli, teh porazov ne bi jemali tako resno in tragično, ampak zgolj kot hvalevredno učno uro. Tako pa so se navijači (pre)hitro poslovili od evforije. Pa bi lahko trajala še malce dlje, a se je žal porazgubila.
Nadaljevalo se je v krču. In kdo bi si mislil, da bo Benjamin Šeško, ki se ga je v mlajših letih zlasti pri severnih sosedih primerjalo z Erlingom Haalandom in je označen za zvezdnika svetovnega kova, s kakršnim se Slovenija v nogometnih krogih še ni mogla pohvaliti, lani v Stožicah prispeval častni gol za najvišji domači poraz (1:4) proti Norveški in da bo to celo njegov zadnji gol za reprezentanco, po katerem bo sledilo mukotrpno obdobje njegovega zdaj že enoletnega strelskega posta?
Igra ni in ni več stekla. Napad je postal sterilen, igra pa v očeh tekmecev že tako prebrana, da je selektor ocenil, da bo treba vnesti določene spremembe. A tudi te niso zalegle. Pri tem selektor ni več računal na pomoč Boštjana Cesarja, ki ga je kmalu po Euru 2024 zamikalo delo samostojnega trenerja.
Prehitro se je zapravil celoten kredit
Ko so se začele kvalifikacije za SP 2026, selektor od izbrancev ni znal več izvabiti tistega leska, igrivosti in dodatne trme, s katero so znali iti preko svojih zmožnosti in spravljali v zadrego favorite. Proti Švedski se je Slovenija komajda rešila domačega poraza (2:2), nato pa je nastopilo mučno obdobje. Disciplinirana obramba, ki so jo na Euru neuspešno skušali prebijati tudi največji mojstri, je postala porozna. Povsem v nasprotju s tistim, kar jo je krasilo v Nemčiji.
Boljših rezultatov ni prinesla niti taktična sprememba v postavitvi obrambne vrste.
Selektor se je odločil, da bo spremenil postavitev v obrambni vrsti. Učinek je bil mlahav. Resda se mreža Jana Oblaka ni več pogosto tresla, a je bila gradnja napadov tako skromna, da so napadalci ostajali brez uporabnih podaj. Ni bilo zadetkov, še manj zmag. Odkar je selektor Kek začel sodelovati s pomočnikom Faustom Budicinom, se tako sploh še ni veselil zmage. Poraja se vprašanje, ali je bil njegov izbor sploh posrečen.
Evforije z Eura že davno ni bilo več, slovenskih privržencev je bilo, čeprav je Slovenija gostovala tudi v sorazmerno bližnjih mestih, denimo na Dunaju, v Bratislavi ali pa v Baslu, smešno malo v primerjavi z norijo, ki je spremljala Kekovo četo na Euru. Nogomet je padel v drugi plan, Slovenija je znova dala prednost športom, kjer blestijo superjunaki in pišejo zgodbe o fenomenu dežele na sončni strani Alp. Prehitro se je zapravil celoten kredit, ki ga je slovenska nogometna reprezentanca tako dolgo in skrbno gradila. Najhujše pa je šele prihajalo.
Če že moraš umreti na igrišču, raje umreš pokončno
Srečko Katanec ostaja edini selektor, ki je Slovenijo popeljal na dve zaporedni veliki tekmovanji.
Pred tem je mlada reprezentanca do 21 let doživela silovit padec, rošade z nenadnimi menjavami (uspešnih) selektorjev niso prinesle uspeha, začele pa so se pojavljati še primerjave s Celjem, ki je pod vodstvom Alberta Riere postavilo nove standarde uspešnosti in za razliko od reprezentance potrdilo dokaz, da se lahko premaguje bogatejše evropske tekmece tudi z bistveno manjšim proračunom. Nekaj podobnega, le da zgrajeno še na večji meri pregovorne borbenosti in ekipnega duha, je svojčas z zlato generacijo v slovenskem reprezentančnem nogometu počel Srečko Katanec. In skupni imenovalec? Tekmecev se ni balo do te mere, da bi se postavljali enormni nizki bloki.
Izbrana vrsta se pod vodstvom Matjaža Keka tako odprte igre zavestno ni šla. Ohranila je slog, ki ga je negovala že na Euru. Javno ga je zagovarjal tudi kapetan Jan Oblak in dal vedeti, da Slovenija kako drugače sploh ne more priti do uspehov. Navijači pa so vseeno vse bolj pogrešali način igre z motom, da če že moraš umreti na igrišču, raje umreš pokončno. Da pred tem tudi nekaj pokažeš ali pa tvegaš. Da ne izgubiš ali pa remiziraš tekme brez izstreljenega naboja, kot se je znalo to jesen dogajati proti Švici.
Ne le premagani in brezidejni, ampak tudi "razbiti"
To ni bila več ista Slovenija. Selektor Kek je v sebi še verjel, da bi lahko sledili boljši časi, a je domači dvoboj s Kosovom, ki bo še dolgo buril duhove, saj je zaradi zadev na tribunah bolj spominjal na gostovanje, dokončno razblinil sanje o mundialu. Pa še o čem drugem. Razgalil je težave, s katerimi ima opravka Slovenija.
Slovenija ni dosegla zadetka v kvalifikacijah za SP 2026 že 360 minut.
Reprezentanca se je morala sprijazniti z novo realnostjo. Ne le, da s takšnim slogom nogometa več kot očitno ni konkurenčna za vrhunske dosežke, ampak je, čeprav je od Eura 2024 minilo le poldrugo leto, izgubila tudi večje zanimanje navijačev. Kot da bi bili že vdani v usodo in ne bi verjeli, da so sploh še zmožni preobrati. To se je naselilo celo v glave igralcev, kar je po porazu proti Kosovu z žalostnim pogledom namignil selektor. To pa je že nevarno in ne kliče po ničemer dobrem. Če se takšna nemoč ponavlja, če štiri tekme zapored ne moreš doseči zadetka, pa na drugi strani vendarle niso največje velesile kot npr. Španija, Francija ali Portugalska, potem je treba nekaj spremeniti. V nogometu pa je tako, da se po navadi najprej opravijo spremembe na položaju trenerja. Oziroma selektorja.
Do tega bo očitno kmalu prišlo tudi v Sloveniji. In to kar po naravni poti, saj selektorju Keku konec meseca že tako poteče pogodba s krovno zvezo, sodeč po neuspehu v jesenskem ciklusu pa ni z ničimer prepričal javnosti, da bi jo bilo primerno podaljšati. Pa sploh ni rečeno, da bo njegov naslednik zagotovo boljši. Kdo ve. Morda tudi ne. Bo pa morda skušal vsaj on udejanjiti željo, da bi se na tekmah umiralo pokončno in da bi tudi, če bi Slovenija doživela rezultatski neuspeh, gledalci znali ceniti pogum v igri. Tega pa je močno primanjkovalo na zadnjih tekmah. Zlasti v soboto, ko so bili Kekovi izbranci ne le premagani in brezidejni, ampak tudi "razbiti".
Padec Slovenije skozi prizmo (avto)golov
Največjo simboliko nazadovanja, kako so šle stvari navzdol in kako gre zdaj v članski reprezentanci marsikaj narobe, prinašata primerjavi dveh zadetkov Žana Karničnika, doseženih v razmaku poldrugega leta. Lani se je v Münchnu po tem, ko je potisnil žogo v srbsko mrežo, počutil kot bog. Odprl je vrata neizmerne sreče in slovenske veselice, ki jo je spremljala vsa Evropa.
Žan Karničnik je popeljal Slovenijo v vodstvo na tekmi Eura 2024 proti Srbiji. Podal mu je Timi Max Elšnik. Poldrugo leto pozneje se je še enkrat vpisal med strelce. Tokrat kot strelec nesrečnega avtogola v Stožicah proti Kosovu ...
Poldrugo leto pozneje se mu je, nedolgo po tem, ko je v klubskem dresu z evrogolom popeljal Celjane do evropske zmage nad Legio, stemnilo pred očmi. V Stožicah bi se najraje od nelagodja za nekaj trenutkov pogreznil v zemljo. Dosegel je avtogol, ki se v članski reprezentanci Slovenije ni primeril že dolgo. Če sploh. Kot da bi hotel nekdo prišepniti Sloveniji, da sreča vendarle spremlja le hrabre. Zato bo treba nekaj spremeniti. Začenši z novim selektorjem, ki bi bil lahko, če bosta obveljali tradicija in usmeritev Nogometne zveze Slovenije, znova Slovenec, eden izmed kandidatov pa se prek govoric že omenja v nogometnih krogih. To je Boštjan Cesar.
Selektorju Keku ni uspelo zadržati "nemških" standardov z Eura, v kvalifikacijah je bil dosežen neuspeh, zato bi bil logičen korak, da bo položaj selektorja kmalu predan nekomu drugemu. Šele takrat pa bo moč oceniti, ali je popolna odgovornost za skromne jesenske rezultate ležala le na Kekovih plečih ali je za neuspeh, slabe tekme in padec zanimanja za reprezentančni nogomet kriv še kdo drug.
