Kdo sploh še verjame v takšno Olimpijo?

Na mizi je preveč odprtih vprašanj, da bi vstop v novo sezono minil sproščeno. Še pred dobrim mesecem, celo tik pred uradnim žrebom tekmovalnih parov Prve lige Telekom Slovenije, ni bilo jasno, ali bo finančni šef Olimpije Izet Rastoder sploh še obračal zeleno-beli volan in vodil prvoligaško zgodbo. Nogometna zveza Slovenija (NZS) mu ni mogla ugoditi, takšnih in drugačnih ovir za spremembo zakonodaje je preveč, a se je bogati podjetnik odločil, da bo vseeno vztrajal. Čeprav je pri navijačih nepriljubljen, skoraj vsak njegov korak pa zaradi številnih odhodov in menjav pri vrhu kluba deležen sumničavih pogledov ter kritik, bo nadaljeval poslanstvo v Stožicah.

Da misli resno, čeprav je pred kratkim ostal še brez vršilca dolžnosti direktorja, dokazuje z zadnjimi potezami. Moštvo je oblekel v prestižno blagovno znamko, kapljati so začele poletne okrepitve. Dolgo se je šušljalo, da naj bi prišel novi trener. Želeli so si Tomaža Kavčiča, ki pa se je vztrajno izogibal možnosti dogovora. Taktirko tako še naprej nosi Darko Karapetrović. ''On je vojak Olimpije,'' ga je ob začetku priprav oklical zdaj že nekdanji v. d. direktorja, ki se je, izčrpan od vsega, umaknil od projekta Olimpije, začrtanega v mislih predsednika Rastoderja.

Največja skrb: apatija občinstva in navijačev

Predsednika je v dobro voljo spravil delež Oblakovega rekordnega prestopa iz Benfice k Atleticu. Tudi igralci verjamejo, da bo bolje ter da bodo njihovi žepi znova enkrat na mesec bogatejši za dogovorjeno plačilo. Najbolj jih skrbi apatija občinstva in najbolj gorečih navijačev. Ti zahtevajo spremembe na vrhu in so napovedali bojkot domačih srečanj, kar bo zagotovo pokvarilo praznik, ki se obeta ob gostovanju ''počitniškega'' Chelseaja. Se bodo vrnili preostali gledalci? Če ne na tekmi s Krko, bo zadosten dokaz pogled na tribune, ko bodo gostovali Mourinhovi modri.

Prednost nogometašev Olimpije je v tem, da so se v prejšnji sezoni dotaknili rezultatskega dna in da slabše od tega, vsaj s tako konkurenčnim igralskim kadrom za slovenske razmere, skoraj ne more biti. Ni več pritiska oziroma bremena visokih uvrstitev. Za nameček se je moštvo še okrepilo. V oči bode dejstvo, da je največ kandidatov v konici napada. Tu so že od prej Andraž Šporar, Aleksandar Rodić, Filip Valenčič, Dejan Djermanović, Enis Đurković in Tim Čeh, zdaj pa je prišel še nekdanji reprezentant Miran Burgič.

Če ne bo kakšnega odhoda ali prodaje, Rastoder bi najraje videl, če bi se uresničila katera izmed njegovih lanskih napovedi o večmilijonski prodaji obetavnega Šporarja, bo precej nerazumljivo, zakaj v zmajevem gnezdu hraniti in kopičiti toliko stanovskih kolegov. ''Kombinacija izkušenj in mladosti je prava,'' poudarja Burgič. Morda bo to le sezona zmajev. Tako slabo kot v prejšnji sezoni jim resnično ne more iti.