Katanec: Ni bil človek in pol, bil je še kaj več

Povratna polfinalna dvoboja lige prvakov v Münchnu in Londonu bosta zaznamovali minuti molka v čast Titu Vilanovi in Vujadinu Boškovu. Svet je v kratkem obdobju izgubil trenerja, ki sta pisala zgodovino, a se nista več mogla iztrgati iz oklepa zahrbtne bolezni.

Boškov spada med največje nogometne legende, ki prihajajo z območja nekdanje Jugoslavije in so blestele tako med igralci kot tudi strategi. Pred 62 leti je v dresu olimpijske reprezentance Jugoslavije osvojil srebrno medaljo, spadal je med najboljše na svetu, ko pa je postal trener, so se naslovi in odlični rezultati množili kot gobe po dežju.

Takrat je bila serie A največja na svetu

Z madridskim Realom je osvojil dvojno krono (1980), v letih najmočnejšega nogometnega kraljestva na Apeninskem polotoku pa se je povzpel na vrh s Sampdorio. ''Takrat je bila serie A največja liga na svetu. Prava liga. Milan je imel Nizozemce (Gullit, Van Basten, Rijkaard), ki so imeli komaj 26, 27 let, Inter je imel Nemce (Brehme, Klinsmann, Matthäus), Napoli je imel Maradono, ki je bil že v zatonu, ter Careco … V taki konkurenci je Sampdoria postala prvak, čeprav ni dodajala igralcev. Imeli smo Viallija, Mancinija, Cereza … To je bila njegova zasluga,'' se je Srečko Katanec sprehodil več kot dve desetletji nazaj, ko se je pod vodstvom Boškova znašel v vlogi neutrudnega osvajalca lovorik. Selektor slovenske reprezentance je bogato igralsko kariero kronal pri Sampdorii, le milimetri so ga ločili od evropskega naslova. Leta, ki jih je v Genovi prebil pod vodstvom srbskega strokovnjaka, so nanj naredila tako močan vtis, da je delo in značaj karizmatičnega trenerja z značilnim nasmehom preprosto oboževal. Od njega se je veliko naučil in to s pridom uporabil, ko se je na trenersko pot podal še sam.

V isti hiši sta živela poltretje leto

V zadnjih letih odhajajo trenerske legende iz tega dela Evrope. Tomislav Ivić, Miljan Miljanić, zdaj še Vujke Boškov. ''Z Ivićem nisem nikoli imel stikov, Miljanić je naredil veliko zame, najbolj pa sem bil v stiku z Boškovom. V isti hiši sta živela dve leti in pol. Je nekaj ljudi, ki so mi v življenju dali veliko in imam na njih posebne spomine. On je bil eden izmed njih. Ni bil človek in pol, bil je še kaj več. Bil je vrhunski trener, vedno nasmejan ter izjemen človek. Med nama je vladalo medsebojno spoštovanje. Velikokrat sva bila v stiku, žal pa ne več zadnjih sedem ali osem let, saj je bil že hudo bolan.'' Srečevala sta se tudi v Sloveniji, saj družina Boškov že več desetletij občuduje lepote Bleda in okolice.

Pri pogovoru se nismo mogli izogniti tudi zgodovinskemu srečanju v Charleroiju, ko je Slovenija na prvem nastopu na evropskem prvenstvu (2000) vodila proti ZR Jugoslaviji že s 3:0, a nato z igralcem več zapravila prednost in se na koncu zadovoljila s točko. V selektorskih vlogah sta se udarila ravno Katanec in Boškov, učenec proti nekdanjemu učitelju.

Tega ne zna razložiti

''Nisem tako pameten trener, da bi vedel, zakaj je dal Mile (Milenko Ačimović na nepozabni tekmi z Ukrajino, op. p.) zadetek s sredine, Nova (Milivoje Novaković na lanski tekmi v Bernu, op. p.) pa bi proti Švici dal gol, a je Zlajo (Zlatan Ljubijankić, op. p.) dvignil žogo v prečko, tako da je šla žoga ven. Pa imate še svež primer iz zgodovine (smeh). Tega res ne znam razložiti. Nekatere stvari delam najboljše, kot jih znam po svoji pameti, zakaj se zgodijo, pa res ne vem,'' je skomignil z rameni slovenski selektor, ki je konec razburljivega dvoboja, označenega kot srečanja za infarkt, ter ogromnega razočaranja, ki se je po tistih črnih devetih minutah naselilo na sončni strani Alp (od 3:0 do 3:3), vendarle dočakal z nasmehom.

''Na koncu sem bil kar zadovoljen, ker se je Boškov izkopal iz težav. Če bi se tista tekma končala z zmago 3:0 v našo korist, mu ne bi bilo lahko. Bilo bi najtežje v njegovi karieri. Po svoje sem bil zaradi njega zadovoljen, da se je tako razpletlo,'' je zaupal Katanec. To pove veliko o tem, kako je spoštoval Boškova in ga doživljal kot prijatelja.