Ivan Simič leto dni pozneje (video)

Po zmagi nad Rusijo so se slovenski nogometni reprezentanci dokončno odprla južnoafriška vrata. V Ljudskem vrtu, pa tudi drugod v deželi na sončni strani Alp, so se odpirale steklenice šampanjca, Kekovi izbranci pa so na južni ploščadi pred mariborsko trdnjavo delili navdušenje z razigrano množico. Veselju se je pridružil tudi predsednik NZS Ivan Simič, ki je že nekaj minut po ''zgodovinskem'' dvoboju z veliko Rusijo obznanil, da bo potrebno v prihodnje zavihati rokave in se kar najbolje pripraviti na svetovno prvenstvo.

Spektakel na jugu Afrike je Sloveniji na igrišču resda prinesel prvo zmago na največjem tekmovanju, sprejem ''junakov'' po nesrečnem slovesu v skupinskem delu pa je v domovini izkazoval ljubezen in ponos navijačev. Vzporedno s predstavami, s katerimi je majhna Slovenija opozorila nase v JAR in se pridno vzpenjala na svetovni jakostni lestvici, pa se je na linijah med predsednikom in igralci nabralo nemalo prahu. Že uvod v prijateljsko tekmo s Katarjem, ko so Slovenijo na začetku leta obkrožile govorice o domnevnem bojkotu igralcev, slednji pa so vse skupaj v javni izjavi kapetana Roberta Korena ovrgli, je slutil na začetek nesoglasij. Ritem obojestranskih obtoževanj, na stran igralcev je kot pooblaščena oseba za pogajanja z NZS stopil še predsednik sindikata SPINS Dejan Stefanović, se je menjal iz meseca v mesec.

Novembra pa je dokončno ''počilo''. Simič je 17. novembra 2010 odstopil z mesta predsednika. Le dan pred prvo obletnico velike zmage nad Rusijo, ko je postal nogometni predsednik najmanjše udeleženke SP 2010. Razloge, ki so ga le nekaj ur pred prijateljskim srečanjem z Gruzijo prisilili k dokončni odločitvi, bo najverjetneje predstavil v prihodnjih dneh. A ostalo bo dejstvo, da je pod njegovim vodstvom Slovenija na svetovnem prvenstvu zbrala rekordne štiri točke, bila do zadnje minute v igri za nastop v osmini finala, na lestvici pa se prebila med najboljših 15 reprezentanc na svetu.