Denis Šme se zaveda, da gre marsikomu v nos, a s tem nima težav

Gostovanje v rubriki s pomenljivim imenom Druga kariera je pri našem gostu takoj na plano zvabilo spomine na trenutek, ko je sprejel prelomno odločitev. Ko se je odločil, da ne bo več resno igral nogometa, in s tem obrnil nov list v življenju.

"To je bil zame šok. Absolutno. Ko enkrat začutiš, da je to to, te vse skupaj šokira. Nikoli si nisem mislil, da bom nogometno kariero končal že pri 28 letih. Če bi se o tem pogovarjal pred kakšnim desetletjem, bi se mi to zdelo preprosto nepredstavljivo. V mojih rosnih letih bi to dojemal kot velik neuspeh. Sploh zato, ker vedno več nogometašev podaljšuje kariere celo po 40. letu. A takrat se mi je oglasil notranji klic, ki se je v meni nabiral že nekaj časa," je Denis Šme spregovoril o prelomni točki, ki nastopi v karieri vsakega profesionalnega športnika. To je trenutek, ko se je odločil, da se tega ne gre več. Ker je to storil zelo mlad, pri zgolj 28 letih, je njegova poteza v slovenskem okolju še toliko bolj izstopala. A slovo je bilo neizbežno.

Nikoli si ni mislil, da bo nogometno kariero končal že pri 28 letih. Zato ga je vse skupaj še toliko bolj šokiralo. Foto: Ana Kovač

Ko boste v nadaljevanju pogovora prebirali, kaj vse se je zgodilo Velenjčanu, ki se je spogledoval še z veliko bolj razkošno kariero, a jo moral po spletu nesrečnih okoliščin predčasno končati, boste vse še bolje razumeli. Odprl nam je srce in se sprehodil skozi svojo življenjsko pot, na kateri je doživljal tako vzpone kot padce. Osvajal je številne lovorike, a doživljal tudi razočaranja. Na njegovo žalost je bilo slednjih ogromno, večina pa je bila povezana z zdravstvenimi tegobami ali pa pomanjkanjem razumevanja s strani odločevalcev v klubih.

Tega si ni predstavljal niti v sanjah

Lovorike je osvajal tako s Koprom, Mariborom kot tudi Olimpijo. Foto: Aleš Fevžer Eno izmed težav nekdanjega slovenskega nogometaša, ki smo ga v zadnjih letih vajeni spremljati v drugačni vlogi pred televizijskimi kamerami, je slikovito opisal s prehodom iz Maribora v Ljubljano. Pisalo se je leto 2019.

"Ko sem iz Maribora prestopil k Olimpiji, si nisem niti v sanjah predstavljal, da bom imel v Ljubljani opravka s tako kaotičnim triletnim obdobjem. Še dobro, da sem imel vsaj ta privilegij, da sem bil pred tem v Mariboru, ko je bil klub na vrhuncu moči. Igral je v Evropi, v ligi prvakov, v Sloveniji pa nizal državne naslove. Kombinacija Zahović-Milanič je ustvarjala uspehe. Potem pa iz tega okolja priti v kaotično Olimpijo, kjer je bilo vse drugače?," se je čudil ogromni razliki. Sprva je pri zmajih do neke mere še užival, zlasti pod vodstvom Safeta Hadžića, ko pa so prišli novi lastniki, z njimi vred pa nov trener, to je bil Dino Skender, pa so se stvari spremenile.

Sledila so razočaranja, za Šmeja je bilo epopeje v Ljubljani konec. "Odsekali so me. Kot tudi Vidmarja, Tomića in Koruna," je moral leta 2022 zapustiti klub in začel počasi razmišljati o nogometni upokojitvi.

V avtu razmišljal, ali se sploh še vidi v nogometu

Takrat se je prvič v karieri odpravil v tujino. Odšel je v Avstrijo, k Leobenu, ki ga je vodil nekdanji zvezdnik nemškega nogometa Carsten Jancker. A to je bila vendarle četrta liga.

"Vseeno je bil to ambiciozen klub na visoki ravni, a sem v teh dolgih vožnjah, Leoben je od Gradca oddaljen še kakšne pol ure, začel resneje razmišljati o tem, ali se sploh še vidim v nogometu. Ali sem že izpet, ali lahko še kaj dam nogometu? In ali lahko da nogomet kaj meni? Veliko je bilo vprašanj. Ko sem se tako vozil v Leoben in se pogovarjal sam s sabo, sem dojel, da je bolje, da zapustim nogomet, preden nogomet zapusti mene," se je tako pred tremi leti odločil za konec resne nogometne kariere.

Neke stvari so se mu preveč zamerile, zato se je želel povsem odmakniti od nogometa. Foto: Ana Kovač

Ni se videl v slovenskih nižjih ligah, odklonil je tudi konkretno ponudbo prvoligaša iz Radomelj. "Nisem se več čutil v nogometu. Neke stvari so se mi zamerile, zlasti z vidika Olimpije, kar zadeva medosebne odnose. Želel sem se odmakniti od nogometa. Takrat sem začel sodelovati z Areno Sport. Tako je bil moj prehod v drugi karieri hiter, za kar sem jim zelo hvaležen. Vzporedno sem igral še nogomet v peti avstrijski ligi. To klasično, penzionersko ligo na drugi strani Karavank. To sem delal za užitek," si je izbral drugačen, bolj lagoden življenjski ritem.

V niti eni točki se ni spraševal, ali se je odločil pravilno

V času pogovora je vseskozi izžareval pozitivno voljo. Foto: Rok Plestenjak S tem se je izognil nelagodju, ki doleti marsikaterega športnika ob koncu profesionalne kariere. Lahko bi namreč nastopili meseci in meseci mučnega čakanja ter tuhtanja, s čim naj si zdaj zapolni vsakdan in služi kruh.

"Imel sem privilegij, da sem bil lahko glede vseh tekočih obveznosti leto dni miren. Tako sem lahko v miru opravil ta prehod. Po zadnji nogometni plači mi ni bilo treba nujno iskati novih rešitev, ampak sem si vzel leto dni časa in našel priložnost v novinarstvu, na športni televiziji Arena Sport. To se je izkazalo za zelo dobro kombinacijo. V tem sem se našel. Lahko rečem, da uživam v delu. Najpomembnejše pa mi je to, da se nisem niti v eni točki spraševal, ali sem se odločil pravilno," ga še danes glede tega spremlja prijeten občutek. Da je resnično tako, smo se prepričali tudi sami. Ko se je na našo željo v gostinskem lokalu blizu njegovega delovnega mesta sprehodil skozi kariero, je namreč vseskozi izžareval pozitivno voljo.

Fantom svetuje, naj pozabijo na kakšne poštarske šole

Postal je torej novinar, strokovni komentator. Pa je že od nekdaj hrepenel po tem, da bi nastopal pred kamerami? Je bil gostobeseden in na veliko komentiral dogajanje okrog sebe že kot otrok?

"Ne, nikoli. Ko sva se s sinom nedavno pripravljala na njegov govorni nastop v prvem razredu osnovne šole, sem podoživljal svoje trenutke z začetka šolanja. Takrat mi je bilo v bistvu nerodno. Nisem bil vajen nastopanja v javnosti. Komunikacijo sem razvijal čez čas, veliko pa mi je pri tem dala gimnazija. Vsem mladim priporočam gimnazijo, saj ti da širino, kakovostne odnose in prijateljstva. Obkrožen sem bil z vrstniki, ki so danes zdravniki, pravniki in ljudje na visokih položajih. To mi je koristilo. Zato rad svetujem fantom, naj raje pozabijo na kakšne poštarske šole in kaj podobnega. Naj raje bežijo od njih, saj si tam obkrožen z drugačnimi ljudmi," se zelo rad spominja obdobja, ki ga je prebil v gimnazijskih klopeh.

Lahko bi študiral, a bi trpela socializacija

Najprej je obiskoval športno gimnazijo Velenje, končal dva letnika, pri 17 letih pa je sprejel ponudbo Kopra in nato drugo polovico šolanja nadaljeval na Obali kot dijak ekonomske gimnazije Koper. Ker je hitro okusil profesionalni nogometni kruh, z njim vred pa tudi naporen ritem, mu je zmanjkalo časa za študij. Tako je vsaj razmišljal takrat.

Nogometno kariero je začel pri velenjskem Rudarju, nato so ga kot zelo talentiranega najstnika povabili v Koper. Foto: Ana Kovač

"Če zdaj gledam za nazaj, bi se verjetno lahko vpisal na študij, a bi zaradi tega trpela moja socializacija. Potem ne bi mogel takole 'kofetkati' po treningih kot preostali. Mogoče bi študij tudi opravil, a je, ko pogledam za nazaj, že moralo tako biti. Na račun te socializacije sem se počutil bolj sprejetega in priljubljenega. Ni mi žal. V to nisem bil primoran, a mi je uspelo zvoziti tudi brez nadaljevanja šolanja," je s tem, kar se je izcimilo, povsem zadovoljen, čeprav bi si mogoče želel drugače.

To si lahko privoščijo le Šeško, Oblak in Dončić

Kot najstnik je pridobil tudi dragocene izkušnje, kako je zapustiti domovino in nabirati nogometne korake v tujini. Resda le za teden dni, a vseeno. Ko je bil še v matičnem klubu NK Rudar Velenje, je prejel povabilo na preizkušnjo k Chievu, takratnemu italijanskemu prvoligašu.

"Imel sem 16 let in videl, kaj pomeni tujina. Internat, tujci, tuja država, tuji jezik, tuja hrana … Takoj sem si rekel, da za kaj takšnega nisem pripravljen. V Veroni sem preživel teden dni, nato pa se vrnil v Velenje. Pravilno sem se odločil," mu ni niti najmanj žal, da ni posnemal številnih rojakov, ki so odšli že zelo mladi v tujino.

Benjamin Šeško je zapustil Slovenijo že pri 16 letih. Salzburg je zanj plačal večmilijonsko odškodnino. Foto: Guliverimage

Tudi zaradi tega, ker se veliko slovenskih najstnikov v tujini ni naigralo, nato pa so se vračali domov z razočaranimi obrazi. "Zgolj Benjamin Šeško, pa po svoje tudi Jan Oblak, sta edina iz udarne enajsterice slovenske reprezentance, ki se nista prodala v tujino na podlagi dobrih iger na domačem prvenstvu. A govorimo o izvenserijskih igralcih. Za takšne bom vedno zagovarjal, da gredo kot mladi v tujino. Jan, Benjamin in denimo Luka Dončić. Če pride večmilijonska ponudba, moraš iti ven. Enostavno moraš, ker si tako dober. Takšne primere pa lahko naštejem le na prste ene roke. Zato je prav, da slovenski fantje najprej opravijo slovensko šolo, ker je to odličen avditorij za naprej, šele nato pa iščejo nove stvari. Takrat absolutno nisem bil pripravljen za tujino, zato se je ta zgodba zame zaključila," je raje vztrajal pri slovenskih zelenicah.

To ga je zelo udarilo, odrastel je prej od vrstnikov

Neprijeten občutek ob menjavi okolja, ko se je zavedel, da je nastopilo obdobje velikih sprememb, je začutil pri 17 letih. Takrat ga je v svoje vrste povabil Koper. Prepoznal je njegov nogometni talent in ga pripeljal na Obalo.

Kmalu po prihodu v Koper je že debitiral za člansko ekipo kanarčkov. V 1. SNL je debitiral s 17 leti na srečanju proti Olimpiji. Foto: Aleš Fevžer

"Takrat sem doživel ta reality-check. Starši so me iz Velenja pripeljali v Koper, pogledali še moj trening, nato pa odšli. Potem sem odšel v dijaški dom. Imel sem 17 let. Z menoj je prišlo tudi moje dekle. Ko pa sem vprašal, ali bi lahko prespala z menoj v dijaškem domu, da bi imel vsaj nekoga zraven, so mi rekli, da ne bo šlo, da sem podpisal za nogometni klub, se tako odločil in da to ne pride v poštev. To me je takrat zelo udarilo. Paf. Še zdaj se spominjam tega. Zaradi tega sem odrastel veliko prej od vrstnikov, s katerimi sem se družil," je moral sprejeti novo realnost. Domače Velenje je zamenjal za oddaljeni Koper.

Njegova mama je ogromno prejokala

"Bil sem porinjen naprej. Eksistenčno sem bil za svoja leta zelo preskrbljen. Sošolci so zbirali kovance za malico, sam pa sem zaradi nogometa že nekaj zaslužil. A denar ni vse. Denar ni v bistvu nič. Sploh če sanjaš o maminem kosilu. O goveji juhi in solati. Denar ne odtehta tega, da si ob koncih tedna sam. In to v praznem dijaškem domu, ki so ga vsi zapustili, saj so konec tedna odšli domov, jaz pa sem moral ostati, ker sem imel tekmo. Takrat mi je bilo večkrat hudo," je imel opravka z zahtevnim obdobjem dozorevanja.

Njegova mama je veliko prejokala, ko je pri 16 letih zapustil Velenje in se preselil v Koper. Foto: Ana Kovač

Težko je bilo tudi njegovi mami. "Njene prijateljice so mi pozneje govorile, koliko je moja mama prejokala, ko sem odšel v Koper. Bilo ji je težko. In drugače. A ko pogledam za nazaj, sem zaradi tega bistveno prej dozorel in odrastel. Zato mi sploh ni žal, da se je tako zgodilo. Za to sem hvaležen nogometu," je vedno bolj užival v Kopru. Spoznal je, da je treba potrpeti januarja in februarja, ko prednjači hladna in negostoljubna burja, sicer pa je selitev na Obalo sprejemal z vedno večjim navdušenjem.

V Splitu so se tresle razpoke na stadionu

Na Primorskem je že zgodaj posegal po nogometnih uspehih. Z generacijo igralcev, rojenih med letoma 1993 in 1995, je pod taktirko Igorja Benedejčiča osvojil mladinski pokal. V tej zasedbi so bili tudi Miha Blažič, Domen Črnigoj, Leo Štulac, Matej Palčič, Mitja Lotrič in Matej Pučko. "Resna generacija. V prvi ligi smo bili s člansko ekipo podprvaki, obenem pa osvojili pokal in še superpokal. To je bil tudi zadnji odigrani superpokal v Sloveniji," se spominja zmage nad Mariborom po strelih z bele točke, ki se je tako zapisala v zgodovino, saj je bila to zadnja superpokalna tekma na sončni strani Alp.

Ko je s Koprom gostil Hajduk, je bila Bonifika polna navijačev splitskega kluba. Foto: Vid Ponikvar

S člansko zasedbo Kopra je pridobival veliko izkušenj, najbolj pa so ga utrdile tiste iz Evrope. Predvsem gostovanje v vročem Splitu. "Prvo tekmo s Hajdukom smo igrali v Kopru. Takrat sem prvič doživel, da sem se na domači tekmi počutil kot gost. Bonifika je bila razprodana, pol stadiona pa pripadnikov Torcide. Igrali smo kot v transu in poleteli, vodili že s 3:1, na koncu pa dobili nesrečen gol za 3:2. Poznalo se je, da smo neizkušeni. Nato pa se je vse obrnilo navzdol. Ko smo prišli na Poljud, je bilo noro. Že ko hodiš po tunelu, nad tabo pa skače 35 tisoč ljudi, tako da se tresejo razpoke na stadionu, veš, da te čaka nekaj res hudega," je preskok iz Bonifike v ekstrem enega najbolj fanatičnih stadionov na Balkanu opisal kot prevelikega.

Koprčani mu niso bili kos. Hajduk je zmagal s 4:1, Šme, ki je bil očaran nad vzdušjem, na tisti tekmi pa pokrival Nikolo Vlašića, pa je lahko le priznal, da je napredovala boljša ekipa.

V Kopru nastopila menjava oblasti, odšel je v Maribor

Pri Kopru ni v 1. SNL nikoli izkusil niti približek takšnega vzdušja kot v Splitu, drugače pa je bilo v prihodnjih sezonah, ko je odigral številne večne derbije. Sprva kot branilec Maribora, nato pa še Olimpije. Takrat je veljalo nesojeno pravilo odličnega sodelovanja med Koprom in Mariborom. Ni manjkalo vrhunskih igralcev, ki so se iz Bonifike odpravili v Ljudski vrt in tam igrali pomembno vlogo.

Na srečanjih proti Hajduku je bil zadolžen za pokrivanje Nikole Vlašića, zdajšnjega standardnega hrvaškega reprezentanta. Foto: Saša Pahić Szabo

"V Maribor sem odšel pozimi iz Kopra v paketu s Palčičem in Rahmanovićem. Nekatere stvari v Kopru so se začele sesuvati. Nastopila je menjava oblasti. Namesto Guberca je prišel takratni župan Popović, z njimi pa še Srbi iz Zavrča," je takrat za malce zgrešil prihod Alberta Riere, ki je le nekaj mesecev pozneje v dresu Kopra odigral zadnjo člansko tekmo v bogati karieri.

V Mariboru se je začelo za mladega Velenjčana vse skupaj zelo hitro odvijati. Doživel je velik preskok, nastopilo je zahtevno obdobje prilagajanja. "Takrat sem prišel v ekipo, ki je leto dni pred tem igrala ligo prvakov s Chelseajem. Peki (Petar Stojanović, op. p.) je ravno odšel, tako da sva z Matejem Palčičem prišla pokrit desni bočni in stoperski položaj. Maribor je imel takrat noro dobro ekipo, a se mi je nato zgodil nogomet. Rajčević in Šuler sta se poškodovala, tako da sem spomladi že začel igrati," je sestavljal osrednji branilski par z Brazilcem Rodrigom Defendijem, na bočnih položajih pa sta bila Mitja Viler in Aleš Mertelj. Prav tako nekdanja kanarčka.

Milanič namesto Jurčića? Zlatko je ravnal prav.

"To je bila turbulentna sezona 2015/16, ko je namesto Krunoslava Jurčića prišel Darko Milanič. Olimpija je osvajala točke na zanosu nove Mandarićeve ere, pri nas je odmevala afera z Violami, klofuta, slačenje dresov … Na koncu se nam ni izšlo, v prvenstvu smo zaostali za Olimpijo," je z vijolicami v krstni sezoni osvojil le tolažilno nagrado, pokalno lovoriko. Kdo bi si takrat mislil, da bo to sploh zadnja lovorika, ki jo je osvojil Maribor, z devetimi naslovi tudi rekorder pokalnega tekmovanja.

V Mariboru je vpijal nasvete in izkušnje starejših soigralcev. V obrambni vrsti je sodeloval tudi z Markom Šulerjem. Foto: Aleš Fevžer

V tisti sezoni so navijači Maribora zelo spoštovali hrvaškega trenerja Krunoslava Jurčića. V mestu ob Dravi je obveljal slogan, da Maribor pod njegovim vodstvom igra všečno in pogumno. Da igra "fuzbal". Vseeno ga je na pripravah v Turčiji zamenjal Darko Milanič. "Zamenjali so ga zaradi enega poraza. Upravičeno ali ne? Če gledam z današnje perspektive, ne vem, ali bi se Mariboru z Jurčićem s takim nogometom uspelo uvrstiti v ligo prvakov. Lahko spet rečemo, da je Zlatko ravnal prav. Vedel je, kaj počne. Vedel je, da lahko pride Maribor v ligo prvakov le s pragmatično igro. In tako je tudi bilo. S Krunotom smo igrali 'fuzbal', a ta ne prinaša vedno tudi rezultata. Rieri to trenutno uspeva s Celjem, a ko enkrat ne bo rezultatov, postane situacija bistveno zahtevnejša. Uspeh slovenskega nogometa temelji na pragmatičnosti. Tako reprezentanca kot klubski dosežki. Vsi razen zadnje sezone Celja in Riere v konferenčni ligi."

Občutil je, kako je biti prvak, nato je bilo konec idile

Svojo drugo sezono z Mariborom je začel uspešno v Evropi. Z vijolicami je izločil Levski in Aberdeen, nikoli ne bo pozabil naelektrenega vzdušja v Sofiji, v odločilnem krogu kvalifikacij pa je vendarle ostal brez lige Europa. Po hudem boju je ostal za las prekratek proti Qabali iz Azerbajdžana.

Tako je na ploščadi pred južno tribuno Ljudskega vrta proslavljal svojo prvo "kanto". Foto: Aleš Fevžer

"Ni nam uspelo, tekmec je imel le preveč individualnih kvalitet. Smo pa nato prižgali mašinerijo na prvenstvu in bili prvaki," je tako prvič v karieri postal državni prvak. Bilo je čudovito, a so mu nato nogometni bogovi hitro dali vedeti, naj se ne veseli prehitro. Začele so se težave, ki so prerasle v trpljenje. Vse zaradi nesrečne poškodbe.

S strahom se je zbujal in stopil prvi korak

"Kaj se mi je zgodilo? Vnetje na rastišču ahilove tetive. To je ena izmed najzahtevnejših poškodb v sodobnem športu. Ni ne tič, ne miš. Nekaj vmes. Ni za operirati, saj še obstaja upanje, da ne bo potrebna operacija, in se lahko zadeva pozdravi. Vseeno pa beži čas. V nogometu pa žal ni časa. To me je psihično izželo. Upaš in čakaš, da se bo nekaj že zgodilo, nato pa nič. S strahom se budiš. S strahom stopiš prvi korak in te skrbi, ali bo noga lesena ali ne. S strahom opraviš trening in se sprašuješ, kakšno bo stanje po njem. Vedno nekaj kalkuliraš. Ali se bo spet vnelo, ker si toliko tekel? Takrat je zame nastopil konec. Igral sem v evropski ekipi na previsoki ravni in s preveliko konkurenco, da bi si lahko privoščil neko polovičarstvo. Potem pa sem pol leta izgubil še za neko kvazi zdravljenje, po katerem ni bilo nič boljše. Na koncu sem moral tako resnično opraviti operacijo. Takrat sem zaradi poškodbe izgubil celo leto nogometa. Če ti tetiva poči, jo zašiješ in si v pol leta nazaj. Tako pa sem doživljal drugačno kalvarijo, psihično in fizično. Bil sem travmatiziran. Tega ne privoščim nobenemu na svetu," mu ni bilo lahko. Njegova kariera je doživela prvi udarec.

Vnetje na rastišču ahilove tetive mu je pokvarilo kariero. Doživljal je psihično in fizično kalvarijo. Foto: Ana Kovač

Znašel se je v nehvaležnem položaju. Od kod je takrat sploh še črpal optimizem, da bi se lahko vrnil na stare tirnice? "Čast in ponos, ki sem ju bil deležen v Mariboru, sta me navdajala s pozitivizmom. Pa družina, seveda. Ampak … Imel sem vendarle privilegij, da se mi je to dogajalo na vrhuncu kariere. Da sem lahko doživel nogomet, ga izkusil. Lahko sem se uveljavil, pa padel in šel nazaj gor. Koliko pa je nesrečnih fantov, ki se jim to zgodi v kadetih ali mladincih, in potem ne doživijo nogometa? Nimajo prave obravnave in zaradi tega zamudijo vlak preskoka? Tisto pa je potem frustracija," pomisli še na hujše primere. Če bi se mu denimo to pripetilo v mladosti.

Takšne brazgotine ustvarjajo frustracije, a …

Takrat mu je veliko pozitivne volje vlil tudi Zlatko Zahović. "Dejal mi je, da mi bodo vrata njegove pisarne, če bom karkoli potreboval, vedno odprta. Te besede so me pomirile. Bilo mi je toplo pri srcu. Kljub vsem obveznostim, ki jih je imel, teh pa je bilo ogromno, mi je bil pripravljen pomagati in reševati stvari. Tudi zaradi takšnih malenkosti, čeprav to seveda niso malenkosti, je bil Maribor takrat tam, kjer je bil," je bil hvaležen takratnemu športnemu direktorju.

Z iskanjem odgovora na vprašanje, kaj bi bilo, če bi bilo, se noče obremenjevati. Foto: Aleš Fevžer

Vprašanj, kaj vse bi še lahko dosegel v karieri, če mu ne bi začele nagajati zdravstvene težave, si ni postavljal. "Kaj bi bilo, če bi bil zdrav? V najboljših časih sem igral za prvo enajsterico Maribora. Bi lahko morda zaigral tudi za člansko reprezentanco? Ne vem. To poglavje sem zapakiral. Zaradi tega sem pomirjen, ker takšne brazgotine ustvarjajo frustracije, sam pa nimam razloga, da bi bil zafrustriran s tem, kaj bi bilo, če bi bilo. Bil sem prvak z Mariborom, igral z njim Evropo, osvojil tudi pokal z Olimpijo in Koprom. Tako sem pomirjen. Res je, lahko bi naredil še več v karieri, lahko pa ne bi bilo nič od tega," je pojasnil, zakaj nikoli ne razmišlja o tem, kaj vse bi lahko še dosegel, če ne bi prišlo do zdravstvenih težav.

Nov udarec. Ali mu vesolje kaj sporoča?

Ko se je po mukotrpni poškodbi ahilove tetive le vrnil na igrišča, je odšel na polletno posojo k Aluminiju v Kidričevo. Vse z namenom, da se vrne v pogon, ujame ritem in se nato spet pridruži Mariboru. A sledil je nov šok. Zdaj si je poškodoval križno kolensko vez. In to na drugi nogi.

Ko je odpravil poškodbo ahilove tetive, si je povrnil tekmovalni ritem v dresu Aluminija. Žal pa je znova izkusil temno plat nogometa, saj je prišlo do nove hujše poškodbe. Foto: Aleš Fevžer

"Igral se je zadnji krog prvenstva, pa mi je šla križna vez. Takrat pa sem rekel, oprostite izrazu (izrekel je zelo sočno kletvico, op. p.), zakaj se mi to dogaja? Ali mi vesolje kaj sporoča? Sledila je zahtevna rehabilitacija križnih vezi, poškodbo sem saniral do konca koledarskega leta, potem pa se vrnil na priprave, a hitro sprevidel, da nisem več konkurenčen igralcem, ki so nastopali v ligi prvakov. Nisem bil več isti igralec. V Kopru in Mariboru sem bil hiter. Takrat sem bil zelo vesel, če si je krilni napadalec spustil žogo mimo mene in sva šla v sprint, ker sem bil hiter in polovil veliko žog. Potem pa čez noč nisi več isti igralec. Ne moreš biti. Zamudiš trenažni proces, nimaš več prvotnih vezi v kolenu, tetiva ni več ista. To, da si potem isti, so izrabljene fraze. Pač nisi. Mogoče to uspe kakšnim smučarjem, sam pa lahko potrdim, da glede eksplozivnosti z leti nisi več isti. Pri Olimpiji sem imel tako že težave, da sploh nisem mogel več slediti igralcu, ki je prejel žogo ob meni. To me je kar zabolelo," so se nadaljevale težave tudi po tem, ko se je iz Maribora, kjer ni več mogel konkurirati stanovskim kolegom, preselil v Ljubljano.

Pri Olimpiji je bilo kaotično, razpuščeno, balkansko

Ko se je preselil v vrste največjega rivala, ni postal tarča večjih navijaških provokacij. "Dobro, kakšna se je vseeno našla, mimo tega ne gre, a ni bilo tako pompozno kot v primerih Mitrovića ali Kronavetra. Takrat nisem bil tak kaliber igralca. Če bi se to zgodilo po moji prvi sezoni pri Mariboru, bi bilo verjetno to bolj odmevno, tako pa so pri Mariboru razumeli, da sem zaradi vseh poškodb in težav izpadel iz igre. Ni bilo nobenih zamer. V Olimpiji so bili tudi zadovoljni, da so dobili enega igralca Maribora," je prišel v Ljubljano na željo ljudi, s katerimi je tesneje sodeloval Milan Mandarić.

"Pri Olimpiji je bilo kaotično, razpuščeno, balkansko. Imeli pa smo tudi ogromno talenta. In ta močna kolegialnost nas je držala pri vrhu skoraj čez celotno sezono," se spominja obdobja, ko je nosil dres Olimpije. Foto: Aleš Fevžer

Prišel je zastonj, brez odškodnine. Ko je prišel v Ljubljano, tudi ni pretiraval s čustvenimi izjavami. Namenoma. "Piarovsko sem zapakiral, da se je prestop odvil nepompozno. Ni bilo potrebe po nikakršnih spektakularnih zbadanjih in ne vem še čem."

V Mariboru je bil vajen reda in organiziranosti. Na tisto, kar ga je pričakalo v Stožicah, tako ni bil najbolj pripravljen. "Bilo je zelo kaotično. V Mariboru smo bili vajeni, da imam vse na razpolago, v Olimpiji pa se še dobro spominjam besed Tomislava Tomića, ki je večkrat potožil, da se pri Olimpiji zjutraj usede v avto, si spakira torbo, nato pa sploh ne ve, kje bo trening. Kam je sploh treba iti? Na Slovan, na Žak, v Stožice? Resnično je bilo kaotično, a nas je to tudi zbližalo. Prepuščenost samemu sebi te poveže v skupnost, ker si bolj odvisen od drugega kot pa v Mariboru, kjer je bilo vse urejeno in po 'regl'cih'. S pomočjo družbe, tudi humorja, smo prešli iz tega kaosa. Pri Olimpiji je bilo kaotično, razpuščeno, balkansko. Imeli pa smo tudi ogromno talenta. In ta močna kolegialnost nas je držala pri vrhu skoraj čez celotno sezono," je znal sprva krmariti skozi kaotične razmere v Stožicah. Nato pa je doživel nov šok.

Tako mu je utrgalo ložo, da je imel notri kar luknjo

"Pri Olimpiji sem že tako doživljal boje sam s sabo, ker nisem bil več tako hiter in eksploziven kot prej, ko pa smo se pod vodstvom Gorana Stankovića borili za naslov in proti Taboru vodili z 1:0, pa mi je odtrgalo ložo. Pred tem nisem imel nikoli nobene mišične poškodbe. Nič. Loža, list, vseeno. Nobene mišične rupturice. Nič. In potem mi utrga ložo, da sem imel notri kar luknjo?" si je znova postavljal stara vprašanja, na katera ni vedel pravih odgovorov. Znova je občutil nemoč, telo mu je znova sporočalo, da se bo zelo težko vrnil v formo, s katero je nekoč navduševal pri Kopru in začetnem delu epizode v Mariboru. Olimpija je za nameček omenjeno tekmo proti Taboru izgubila z 1:2 in dokončno izpadla iz boja za naslov prvaka.

Olimpija je leta 2021 pod taktirko Gorana Stankovića osvojila pokalno lovoriko. Foto: Aleš Fevžer

"Znova sem se veliko spraševal. Kaj zdaj ukreniti? Kaj mi hočejo povedati? Spet je sledila dolga rehabilitacija, zaradi katere me ni bilo ob ekipi, vmes pa sta se pri Olimpiji zgodili menjavi trenerjev in lastnikov. In spet sem se pojavil na stranskem tiru," se je v Stožicah znašel v skupini odpisanih. Ni mogel več trenirati s prvo ekipo, praktično so ga spodili iz kluba.

O tem je nedavno v rubriki Druga kariera spregovoril tudi njegov nekdanji soigralec, zdaj pa novinarski sodelavec Nejc Vidmar. "Tako je. Podobno je bilo tudi z Vidmarjem, pa tudi s Korunom in Tomićem, pa še nekaterimi tujci. Bilo je pač obdobje, ko je vodstvo kluba zaznalo nevarnost, da bomo ne vem kaj rušili ali kvarili. Pripeljali so svoje ljudi, zgodba se je zaključila. Za nazaj na to zdaj gledam kot posel. Takrat, ko se mi je to zgodilo, pa sem to dojemal čustveno, z zamerami. A to je res zgolj posel. To se je v končni fazi pozneje zgodilo tudi Mustafi Nukiću," mu je zdaj, ko gleda na takrat zelo stresne zadeve z današnje varne razdalje, že bistveno lažje.

To niti ni bila frustracija, ampak miselna okupiranost

Še vedno pa mu ni lahko, ko se spominja, na kakšne preglavice je naletel po še tretji hujši poškodbi v karieri. Ko mu je proti Taboru odtrgalo ložo. "Takrat sem si rekel (spet je v pogovoru uporabil zelo sočno besedo, op. p.), da mi želi vesolje sporočiti, da ne morem več naprej. Da mi ni usojeno. Da ne morem siliti z glavo skozi zid in da naj grem raje kam drugam in se neham mučiti s tem, ker je preveč stresno za vse. To niti ni bila frustracija. To je bil negativizem, pesimizem. To je bila miselna okupiranost. Niti nisi bil več prisoten v prostoru, ne v odnosu, ampak si razmišljal samo še o teh zadevah. Začele so se težave na vseh področjih. Takrat sem si rekel, da tega ne potrebujem. Zaželel sem si mirnejšega življenja," se je zato odločil, da bo nogomet doživljal veliko bolj sproščeno, skozi avstrijske nižje lige, kjer je lahko odšel v četrtek na trening, ob koncu tedna odigral tekmo in opravil svoje, za vse skupaj pa prejel še konkretno plačilo.

Po vseh kalvarijah, ki jih je doživljal z zdravjem, si je zaželel mirnejšega življenja. Foto: Ana Kovač

"V Avstriji sem se lahko malce raztekel in začel svojo novo kariero. Drugo kariero. Čeprav sem bil mlad," je tako resno nogometno zgodbo prekinil že pri 28 letih. Končal jo je torej v dobi, ko so v ranjki Jugoslaviji nekoč šele dovolili nogometašem, da so sploh lahko odšli v tujino.

Igral v piknik ligi, a zaslužil več od polovice 1. SNL

Postal je novinar, sprva voditelj. Novo kariero je začel na televizijski postaji Svet24 TV. To je bil eksperiment. "Tam sem prebil led glede kamer in prejel nekaj nasvetov od novinarjev iz gospodarsko-politične scene, potem pa sem kar hitro presedlal na Arena Sport. Enostavno sem ugotovil, da spadam bolj tja," se je raje oprijel novinarskih izzivov iz sveta nogometa.

V pestri karieri, polni vzponov in padcev, je nosil tudi dres številnih mlajših reprezentančnih selekcij. Tudi izbrane vrste do 21 let. Foto: Saša Pahić Szabo

Vmes je še nekaj let igral v nižjih ligah v Avstriji in bil eden izmed številnih Slovencev, ki so upoštevali ta recept. "Najbolj žalostno pri tej zgodbi je, da sem imel v svoji drugi sezoni udejstvovanja v avstrijskih nižjih ligah, v tako imenovani peš ali piknik ligi, višji dohodek od vsaj polovice slovenskih prvoligaških igralcev. To je grozovito in ponižujoče. Tako ne bi smelo biti niti v enem pogledu. Imel sem en trening in tekmo na teden. In če sem imel opravičljiv razlog, mi ni bilo treba priti niti na trening, moj neto znesek pa je bil precej višji kot pri marsikaterem prvoligaškem klubu v Sloveniji, kjer morajo fantje vsak dan trenirati in se voziti od vsepovsod. Pa še to je sploh vprašanje, ali dobijo redno ta obljubljen dohodek," mu ni vseeno, ko spremlja dogajanje v 1. SNL.

Brutalna zakonodaja v Sloveniji

Ko je igral za avstrijske nižjeligaše, so bila izplačila redna. "Takšna je pač nemška mentaliteta. Za temi klubi stojijo privatniki, ki si v obliki davčnih olajšav lahko privoščijo vlaganje v nižjeligaše. Sama zakonodaja je veliko prijaznejša do športa kot pri nas. Pri nas pa je zakonodaja brutalna. O tem se lahko prepričamo v Celju, kakšne bruto zneske morajo plačevati ruski mogotci, da Riera in druščina dobijo spodobne neto zneske," je opozoril na ovire, ki zaradi neprijazne zakonodaje marsikoga v slovenskem nogometu odvrnejo od višjih vložkov.

Ljudje, ki vodijo NK Celje, morajo plačevati ogromne bruto zneske, da lahko ustrezno plačujejo in zadržijo Alberta Riero. Foto: Jure Banfi

Kar zadeva zgodbe v Celju, vodilnem slovenskem klubu, ki mu gre odlično tudi v Evropi, pozdravlja takšne investitorje. Zlasti z vidika napredka slovenskega nogometa. "Vsak kapital, ki bo prišel v slovenski nogomet ob predpostavki tako kredibilnih in resnih posameznikov, ki vodijo zadeve iz ozadja, je absolutno dobrodošel. Drugače ne gre. PSG in Manchester City ne bi osvojila lige prvakov, če ne bi prihajalo do tujega kapitala. Tako je žal trenutno. Vsi, ki na različne načine delujemo v slovenskem nogometu, pa imamo nalogo, da skušamo v ta ustroj poriniti čim več mladih slovenskih fantov. Da jih ta sistem izobrazi, izpljune in proda v tujino in da ima lahko na ta račun korist še reprezentanca."

Na televizijo prišel z miselnostjo, da se uči

Novinarsko delo ga osrečuje in izpopolnjuje. "S tem, kar počnem, sem srečen in zadovoljen. Na Arena Sport delamo zelo dobro zgodbo. Na tedenski ravni imamo stike z najboljšim nogometom. Bil sem že na največjih stadionih, na zelenici Manchester Uniteda, Reala, Barcelone, Cityja … Opravljal sem že intervjuje z Edersonom, Martinom Odegaardom … V kratki novinarski karieri se mi je zgodilo veliko pozitivnih stvari. Tega se zavedam, a ostajam ponižen in skromen. Na televizijo sem prišel z miselnostjo, da se učim. Sem nisem prišel, kot da že vse znam, pa bi tako marsikdo naredil. Češ, saj sem bil nogometaš in že znam vse. Ne. Prišel sem na Areno Sport in imel privilegij, da sem sokomentiral tekmo z možakarji, ki so v tem poslu že deset, 20 ali 30 let. Obnašal sem se kot neka spužva. Od vsakega sem nekaj potegnil, od vsakega sem se nekaj naučil. In to še vedno počnem," se zahvaljuje sodelavcem, da mu pomagajo širiti obzorja, pri tem pa mu gre na roko tudi žametna barva njegovega glasu.

Na službeni poti v Angliji je naletel tudi na Josepa Guardiolo:

View this post on Instagram

A post shared by Denis Šme (@denissme)

Z načrti za prihodnost ni obremenjen. O njih niti noče razmišljati. In ima pri tem zelo oprijemljiv razlog. "Prva kariera me je naučila, da nimaš nikakršne moči odločanja. Vse te skrbi o tem, kaj bo jutri … To sem že izkusil v nogometni karieri, v drugi karieri pa sem se to naučil anulirati. Da bi tratil čas s tem, da me skrbi nekaj, na kar nimam vpliva? Ne, hvala," raje uživa v poslovni in družinski sreči.

Z veseljem pomaga mladim

Z Luko Gajićem (na sliki levo) in nekdanjim atletskim asom Luko Janežičem sestavlja skupino 360 Football Group. Foto: Osebni arhiv Pridružil se je tudi ambiciozni ekipi, ki ga je povabila v projekt celostne obravnave nogometaša. To je skupina 360 Football Group, ki jo vodi nekdanji nogometaš Olimpije in Radomelj Luka Gajić, z njim pa sodeluje tudi nekdanji vrhunski atlet Luka Janežič.

"Mladim nogometašem skušamo podati obširno paleto, ki jo potrebujejo v tem surovem športu. Treningi s selekcijo niso več dovolj. V tujini to počnejo bolje, natančneje in podrobneje. Mladim želimo tako omogočiti platformo, ki jim ponuja trening tehnike, atletski trening z vrhunskim slovenskim atletom glede eksplozivnosti, sprinta in šole teka, sam pa sem zadolžen za videoanalize, kjer opozarjam na taktične zakonitosti in tehnične napake. Trenerji tega ne morejo ponuditi, saj nimajo na voljo dovolj časa," se je tako vključil tudi v mladinski nogomet, kjer ima že opravka s prvimi strankami. "Imam izkušnje. Če lahko mladim kako pomagam, to z veseljem opravim."

Takšni uspehi polnijo nogometne šole in stadione

Nogometno znanje predaja tudi na sinova. V Dragomerju sta člana nižjih selekcij, U-7 in U-9, sam pa opaža, da je nastop Slovenije na evropskem prvenstvu v Nemčiji pripomogel k dvigu zanimanja mladih za nogomet. "Sam sem začel spremljati nogomet zaradi Slovenije na SP 2002. Zahović, Ačimović, Pavlin in preostali so mi dali zanos. Takšni uspehi polnijo nogometne šole in stadione. V zakotnem Dragomerju imamo danes celo dve selekciji U-9! To so velike stvari za slovenski nogomet, zato pa moramo vzdrževati kult reprezentance in delati na prepoznavnosti nogometa," se trudi, da bi se kot novinar in strokovni komentator na televiziji čim več pogovarjal o poglobljenih nogometnih vsebinah.

Ko se je kot deček začel zanimati za nogomet, je oboževal Zlatka Zahovića in znamenito zlato Katančevo generacijo, ki je nastopila na EP 2000 in SP 2002. Foto: AP / Guliverimage

"Tega v Sloveniji prej ni bilo. Želimo biti aktualni, ker to ljudi zanima. To manjka Sloveniji. Nočemo se pogovarjati o floskulah, ampak principih, načinih in delovanju nogometa. In to odprto," mu je najbolj všeč, da se razpravlja o perečih temah brez olepševalnic. To doživlja tudi kot svoje poslanstvo, vizijo.

Zaveda se, da gre marsikomu v nos, a s tem nima težav

"Želim se odprto pogovarjati o slovenski nogometni problematiki. Absolutno sprejemam vsako kritiko. Zavedam se, da grem marsikomu tudi sam v nos, a s tem nimam težav. In tako je tudi prav. Ne želim biti priljubljen pri vseh, ker to ne obstaja. V končni fazi smo v podobnem položaju kot politiki," se je ob delu na televiziji hitro prepričal, kako težko nekateri sprejmejo drugačnost tvojega mnenja. A za to želi delati tudi v prihodnje in dati Sloveniji nekaj svežega tudi kot novinar.

Denis Šme obožuje sodelovanje v podkastih, kjer se želi pogovarjati o problematiki slovenskega nogometa brez olepševalnic. Foto: Ana Kovač

Trend, da se med novinarji v Sloveniji pojavljajo tudi nekdanji nogometaši, ki so se lahko pred tem v karieri pohvalili z marsičim, v Drugi karieri smo denimo že predstavili zgodbi Lamina Dialla in Nejca Vidmarja, se tako nadaljuje. In če gre verjeti nasmehu na licu Denisa, bo to delo z veseljem in zavzeto opravljal še dolgo. V dobro slovenskega nogometa.

Sportal Nekdanjemu košarkarju se življenje vrti okoli posebne ljubezni

Sportal Dejan Varl: Večkrat so bile težave, zdaj pa je stanje zelo resno

Sportal Nik Zupančič: Smo mojstri improvizacije. Pri nas je vse obrnjeno na glavo.

Sportal Nejc Vidmar si prizadeva, da bi svet spremenil na lepše

Sportal Andreja Holsedl: Včasih nam ni bilo treba živeti na družbenih omrežjih