SiolNET. Sportal Nogomet
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Blesti pri velikem, a ima raje mali nogomet

2

termometer

Gorica je hit prvenstva, njen mladi as Amel Džuzdanović pa verjetno najboljši posameznik začetka slovenske nogometne prvenstvene sezone.

Komaj 20-letni odlično tehnično podkovani vezist je idejni vodja igre ekipe Mirana Srebrniča, ki je po štirih prvenstvenih krogih presenetljivo na vrhu lestvice. Pred Mariborom, Olimpijo in preostalimi klubi, ki smo jih tam pričakovali. Obeta zelo veliko, a bo moral še nekoliko izboljšati fizično pripravljenost, za kar pridno dela že nekaj časa. Čeprav ta še ni takšna, kot si želi, je njegova statistika izjemna. Zadel je na vseh treh zadnjih tekmah, ki jih je Gorica dobila, pri petkovi zmagi nad Celjem je tudi podal.

"Jasno je, da smo presenečeni. Pred začetkom prvenstva nismo pričakovali, da bomo imeli po štirih tekmah devet točk. Toda že na prvi tekmi, pa čeprav smo visoko izgubili proti Olimpiji, nismo igrali slabo. Bilo je kar nekaj dobrih stvari v naši igri, seveda tudi veliko slabih, ki smo jih skupaj s trenerjem analizirali in jih potem izboljšali. Zdaj smo tu, kjer smo. Seveda smo veseli, igramo zelo dobro in si pripravljamo veliko število priložnosti, a naš cilj ostaja isti, kot je bil. Želimo si predvsem obstati. Če se bo ponudila priložnost za kaj več, jo bomo skušali pograbiti. Gremo iz tekme v tekmo," kljub visokoletečemu začetku sezone trdno na tleh stoji Amel Džuzdanović.

Najlepši mesec v dozdajšnjem življenju

Skupaj z napadalcem velenjskega Rudarja Luko Prašnikarjem je s tremi goli trenutno celo najboljši strelec prvenstva. V vsega treh tednih je dosegel več golov, kot jih je v vsej dozdajšnji prvoligaški karieri. V prejšnji sezoni je na 26 tekmah zadel dvakrat, v sezoni pred tem, debitiral je na tekmi proti Celju v njenem zadnjem krogu, se mu ni uspelo vpisati med strelce.

"Presenečen sem nad tem, kako zelo učinkovit sem. K sreči se je tudi meni odprlo. Trener mi namenja proste roke, imam svobodo v igri in to se pozna tudi na igrišču. Lahko delam, kar hočem, če se izrazim po domače. Tudi ekipa igra zelo dobro, pripravljamo si veliko število priložnosti in moram priznati, da uživam. Mesec, ki je za mano, je najlepši v mojem dozdajšnjem življenju," pravi mladi ofenzivni vezist štirikratnih državnih prvakov, ki so zdaj tam, kjer so bili že večkrat.

A mesto, ki ga zasedajo, seveda ni realno. Vse finančne težave, ki v zadnjih letih tarejo novogoriškega prvoligaša, ta se je v zadnji sezoni pred prvim izpadom v drugo ligo rešil šele v dodatnih kvalifikacijah, so poskrbele, da se Gorici bolj verjetno obeta boj za obstanek. Z novo sezono je prišlo novo klubsko vodstvo, obetajo se boljši časi, a denarja vsaj za zdaj še ni. Kljub temu se to na igrišču ne pozna.

"V klubu se nekaj premika naprej. Dogaja se več, kot se je lani. Zdi se mi, da se ljudje, ki so prišli v klub, trudijo. Čez mesec ali dva bomo videli, ali bo držalo, kar nam obljubljajo," pravi mladi nogometaš, ki skupaj s še nekaterimi vrstniki pri Gorici, teh res ni malo, kljub finančnim težavam daje vse od sebe.

"Imamo težave, a dobro vemo, da se moramo kljub temu potruditi, da bi bili čim boljši. Moramo malo potrpeti, ne nazadnje igramo tudi zase. Vsi bi radi nekoč igrali v tujini, kar nam bo uspelo le tako, če bomo dobri," pravi nogometaš, ki ima z Gorico do leta 2017 podpisano profesionalno pogodbo, nekateri njegovi soigralci imajo tudi amatersko.

Vsaj do zime bo ostal

Po dobrih igrah seveda ne bi bilo presenečenje, če bi na njegova vrata potrkal kdo izmed snubcev, a naš sogovornik se s tem ne obremenjuje. "Nikoli ne veš, kaj se zgodi, a vsaj do zimskega prestopnega roka nameravam ostati v Gorici, potem pa bomo videli, kako in kaj. Nekaj se že dogaja, a ni nič konkretnega," ostaja miren mladenič, ki se odlično znajde na velikem nogometnem igrišču, a brez ovinkarjenja prizna, da še bolj uživa na tistem manjšem. Obožuje namreč mali nogomet.

"Mali nogomet me veseli bolj. Ko ga igram, neizmerno uživam, a jasno je, da je predvsem v Sloveniji v malem nogometu težko priti visoko. Ko ni sezone, s prijatelji rad igram na kakšnem turnirju, medtem ko med sezono za kaj takega seveda ni časa," je bil iskren Džuzdanović, ki se na manjšem igrišču odlično znajde.

Vsak ima sanje, a realnost je nekaj drugega

Zato ne čudi, da tudi na velikem igrišču kaže zavidljivo tehnično znanje. Že od nekdaj je navijal za Milan, njegov vzornik je bil vrsto let nekdanji as Milančanov Kaka. Zdaj prisega na igro zvezdnika Rome Miralema Pjanića. Tako kot vsak mlad nogometaš si nekoč tudi on želi, da bi igral na takšnih štadionih, kot igrata brazilski in bosanski as. "Seveda, vsi imamo sanje, a sanje so nekaj, realnost pa nekaj povsem drugega. Bomo videli. Pustimo se presenetiti," ostaja skromen mladenič, ki je končal srednjo šolo, potem pa se povsem posvetil nogometu.

Zaradi enega brata igra nogomet ...

Da se je zapisal igri z nogometno žogo, je kriv predvsem njegov brat. Zvestim spremljevalcem slovenske lige je priimek Džuzdanović seveda znan. Kar 15 let starejši Alen Džuzdanović, ki je vrsto let branil barve ajdovskega Primorja, je namreč njegov brat.

"Ko sem bil star pet let, sem hodil na njegove tekme in treninge. Takrat sem se navdušil nad nogometom in rekel, da si želim tudi sam biti nogometaš. On je moj vzor. Zdaj je očka, dela in ni več v nogometu, a me spremlja. Na skoraj vsaki moji tekmi je in me, podobno kot starši in družina, spodbuja. On me je naučil marsičesa, z njim sem tudi treniral. Še zdaj, ko mi gre dobro, vedno pravi, da bi lahko bilo bolje. Predvsem pa mi vedno govori, da naj vedno najprej gledam na ekipo in šele potem nase. Da mi bo uspelo le, če bom razmišljal v tej smeri. Tega nasveta se tudi držim," je še povedal Ajdovec, ki prihaja iz nogometne družine.

... drugi ga je kaznoval s kartonom

Z nogometom se ukvarja tudi njegov pet let starejši brat Jasmin, ki je nogometni sodnik. Pravico za zdaj deli v mlajših kategorijah in četrti ligi. "Tudi on je najprej igral nogomet, a se potem odločil, da postane sodnik. To za zdaj dela samo za hobi, zato dvomim, da se bova kdaj srečala v prvi ligi, mi je pa nekajkrat že sodil na prijateljskih tekmah. Enkrat mi je podelil celo rumeni karton. Moram priznati, da je bilo nenavadno, predvsem nasprotni nogometaši so me čudno gledali, a sem preživel," je v smehu za konec razložil še eden izmed bogatega novogoriškega rudnika nogometnih talentov, iz katerega so prišli Valter Birsa, Tim Matavž, Bojan Jokić in številni preostali zdaj zelo uspešni nogometaši. Seveda se Amel ne bi pritoževal, če bi šel po njihovi poti. Bomo videli. Čas je na njegovi strani.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin