Petek, 19. 1. 2024, 18.30
9 mesecev, 2 tedna
Nasvet za izlet v hribe (38.)
Koča Zacchi – pravljica za pohodnike, turne smučarje in sankače
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,32
Nov sneg bo v gorah poskrbel, da bo v naslednjih sončnih dneh še bolj pravljično. So vam zimski vzponi na Stari Ljubelj, Komno, v Tamar, Krnico in na Zajamnike preveč oblegani? Potem izberite pot z Belopeških jezer do koče Zacchi. Ta je kar nekoliko skrita na italijanski strani Ponc in Mangarta. Poglejte v zgornjem videu!
Jutro na Spodnjem Belopeškem jezeru pod Mangartom
Zimski pohodi v gore so vse bolj priljubljeni, nikar pa ne pozabite na ustrezno opremo (od derez do cepina) in skrbno preverite vremenske in snežne razmere. Za tiste lažje, položnejše poti, na katerih ni nevarnosti plazov, so običajno dovolj že derezice (Zajamniki, doma na Komni, Tromeja). Koča na Starem Ljubelju, pa v Krnici in dom v Tamarju vabijo tudi ljubitelje sankanja. Je bilo pa pred dnevi na Ljubelju toliko ljudi, da se je marsikdo držal za glavo. Zato imamo za vas zimski pohodniški namig, ki vsaj pri Slovencih ni tako poznan in priljubljen, pa čeprav je tik za državno mejo, v zamejski Sloveniji.
Pohod z Belopeških jezer do koče Zacchi
Pot je markirana.
Idilični Belopeški jezeri (Laghi di Fusine), imenovani tudi Mangartsko in Klanško jezero, zagotovo poznate. Vredni obiska sta že sami po sebi, sta pa lahko tudi izhodišče za nezahtevno turo v vseh letnih časih. Jezeri ledeniškega nastanka ležita v dolini pod Poncami in Mangartom, torej v sosednji dolini od Planice in Tamarja. Zapeljete se prek mejnega prehoda Rateče in že v prvi, na pol zapuščeni vasi Bela Peč (Fusine) zavijete levo v Mangartsko dolino. Ob koncih tedna je parkiranje pri jezerih plačljivo (pet evrov), med tednom brezplačno, lahko pa brezplačno parkirate tudi konec tedna pred samo zapornico na koncu vasi.
Kako je videti pohod do koče Zacchi:
Pot do koče
Že sam sprehod okrog jezer je v teh zimskih dneh pravljičen, lahko vam vzame uro ali dve. Ker je kmalu po novem snegu shojen, pa so posamezni odseki lahko precej poledeneli. Brez derezic tako skoraj ne gre. Te pridejo prav tudi za pohod do koče Zacchi (1.380 metrov), predvsem za sestop. Izhodišče je na parkirišču pri Zgornjem Belopeškem jezeru (929 metrov). Možnosti vzpona in sestopa sta dve: po razmeroma položni cesti, ki je ratrakirana, in po strmejši pešpoti, ki je hitro shojena. Če vam strmina ne predstavlja težav, je najboljša izbira vzpon po pešpoti, sestop pa po cesti, ki ponuja več razgledov na okoliške vrhove in mogoče severno steno Mangarta. Je pa na cesti potrebne nekaj previdnosti, saj je zelo priljubljena tudi med turnimi smučarji. Pred dnevi jih je bilo precej več kot pohodnikov. Bi bil pa spust po cesti izvrsten tudi s sanmi, če ste jih pripravljeni navzgor vleči pet kilometrov in 450 višinskih metrov.
Koča Zacchi
S parkirišča krenemo v smeri juga po gozdni cesti (pohodna pot 512 in 513), ki je pozimi ratrakirana. Po položnem uvodnem kilometru dosežemo razpotje: levo se odcepi pešpot 512, desno oziroma naravnost pa se nadaljuje cesta proti koči (513). Za vzpon torej predlagamo pešpot, po kateri v vsega dveh kilometrih naredimo 450 višinskih metrov v uri in 15 minut (medtem prestopimo potoček). V največ uri in pol dosežemo kočo Zacchi. Ta je odprta tudi pozimi (tudi med tednom), in sicer od decembra do velike noči in nato znova med majem in septembrom. Od same koče, ki je tik pod Veliko Ponco, je lep pogled na severno steno Mangarta.
Idilični zimski pogled od koče Zacchi na Visoko Ponco
Izhodišče: Belopeška jezera (924 metrov)
Višinska razlika po poti: 450 metrov
Čas za vzpon: ura in pol
Zahtevnost: lahka markirana pot
Pa še do razgledišča
Pogled z razgledišča nad kočo Zacchi. Spodaj je Zgornje Belopeško jezero.
Pogled na Breitkofel
Za še lepši razgled pa je vredno pohod nadaljevati do razgledišča (belvedere na smerokazu pri koči) na nadmorski višini 1.560. Od tu je gaz nekaj ožja, a tehnično pot ni zahtevna. Za kilometer in 180 višinskih metrov potrebujemo še od 20 minut do pol ure. Pod nami se odpre Mangartska dolina z Zgornjim Belopeškim jezerom, nad nami oziroma za nami je Mala Ponca (1.925 metrov), levo je Mangart (2.679 metrov) s svojo severno steno, naravnost se nič manj mogočen ne zdi Breitkofel (1.988 metrov), ki naj ne bi imel slovenskega imena, za njim se malo vidijo Višarje, na desno proti severu pa so že avstrijske gore, Dobrač se ne vidi dobro.
Do koče Zacchi sestopimo po isti poti, nato pa se v dolino lahko vrnemo kar po cesti, da se še dodatno naužijemo razgledov na mogoče stene Visoke Ponce (2.274 metrov) in Mangarta. Petkilometrski sestop v dolino nam vzame približno uro.
Zgornje Belopeško jezero v zgodnjem popoldnevu. Nad njim mogočni Mangart.
