Smodiš na prvi stopnici, cilj Mont Everest

"Smodiš je zaključil kariero," je pred natančno šestimi meseci v enem od ljubljanskih hotelov zbrani novinarski druščini "zaupal" selektor slovenske izbrane vrste Božidar Maljković in svojo izjavo podkrepil s trditvijo, da mu je to potrdil prav omenjeni krilni center. Slednji tedaj ni skrival začudenja nad selektorjevo prenagljenostjo, vseeno pa so nato nadaljnji meseci dajali slutiti, da bi imel izkušeni srbski trener lahko nemara celo prav. Naposled ga je ob jasnovidni podvig spravil Smodiš, ki je po dolgem dopustu in iskanju samega sebe le prišel do spoznanja, da še ni napočil čas za slovo. Ponudb iz tujine ni imel, hkrati pa se tudi ni ponujal. Tudi ob prvi novomeški ponudbi je odkimal z glavo, ob drugi skomignil z rameni, oktobra pa že začel razmišljati o vrnitvi pod koše. Zdaj se je torej trdno odločil posvetiti treningom, v prvem mesecu novega leta pa se bo vključil tudi v Krkin program ter predvidoma kmalu še zaigral. S tem bo seveda navdušil navijače, ponudil zgleden primer vračanja svojemu okolju, hkrati pa dokončno demantiral tudi selektorja. "O teh Maljkovićevih izjavah ne želim govoriti. Verjamem, da ima sam dovolj drugih skrbi, tudi sladkih," pravi Smodiš, ki se dobro zaveda, da je z napovedjo vrnitve storil zgolj prvi korak. Zdaj ga čaka težji del: vadba, nadzor nad poškodbami in tudi priprava telesa na košarkarsko igro. Ob tem bo moral izgubiti tudi kar nekaj kilogramov. "No, kakšen kilogram sem res pridobil. Koliko? Tega vam pa ne povem," se je kot mladenka, ki zardi ob vprašanju o teži, odgovoru izognil 205 cm visoki dolenjski orjak, ki je na predstavitveni novinarski konferenci nosil dres s številko osem. Le-ta je bila do zdaj last Eda Murića. "Naj Edo ostane, kjer je. Je med ključnimi igralci Krke. Ne bi ga rad obremenjeval z banalnimi vprašanji," pravi povratnik v novomeški tabor.

"Če ne bi verjel, da lahko znova igram, tudi če le 10 do 15 minut, se ne bi loteval tega projekta. Zanj menim, da je lahko začetek nečesa velikega. Ne gre le za moje igre in moj prispevek na parketu. Verjamem, da lahko skupaj predramimo Novo mesto, poskrbimo za vrvež in v košarko potisnemo mladino. Tudi zaradi teh misli sem pripravljen sodelovati, sprva kot igralec, nato tudi v drugačni vlogi. Kot trener? Ne, nimam dovolj potrpljenja. Vem, da bom s klubskim vodstvom našel pravo mesto," poudarja vneti zbiratelj lovorik, med katerimi izstopajo trije evroligaški naslovi, prezreti pa ne gre niti devetih naslovov državnega prvaka v treh različnih državah. Deseti naslov, s Krko v slovenskem prvenstvu, se v tem trenutku zdi kot končna postaja prvega poglavja obujenega sodelovanja z matičnim klubom. "Ocenil sem, da bi bilo prav kariero končati tam, kjer sem jo začel. S tem bi rad začel novo zgodbo. Ne bom trdil, da ne razmišljam tudi o naslovu prvaka. A ta razmišljanja so v tem trenutku nerealna. Sem na prvi stopnici, cilj je Mont Everest. Počasi … Novomeška ekipa je mlada, v primerjavi z minulo sezono spremenjena. V njej je veliko nadarjenih mladih košarkarjev, pred katerimi je še veliko dela. Verjamem, da se bomo v nadaljevanju sezone ujeli. Upam, da bomo najboljše igre prikazali, ko bo to najbolj treba," pravi 32-letni košarkar, ki se na prvih treningih boji predvsem kroničnih bolečin in pri tem izpostavlja hrbet ter stopalo. "Verjamem pa, da se bom ob pravem programu lahko 'sestavil' za primeren odmerek minut," je odločen nekdanji reprezentant, ki ima ob vrnitvi v mislih zgolj eno sezono. O novem "podaljšku" kariere pa bo morebiti razmišljal šele poleti. Tedaj se želi vključiti tudi v dogajanje okrog evropskega košarkarskega prvenstva, saj meni, da je to njegova dolžnost.