Sašo Filipovski: S sekiro nad jablano z nezrelimi jabolki

Potem ko so ga pri ljubljanski Olimpiji, pri kateri je v celotni trenerski karieri prebil debelo desetletje, aprila 2013 odslovili, se je Sašo Filipovski za dobro leto zaprl vase. Pred enim letom je znova prijel za trenersko taktirko. Njegov delodajalec je postal poljski prvoligaš Stelmet Zielona Gora, s katerim je postal državni prvak in si izboril evroligaško vstopnico. Nekdanji trener Turowa, Lokomotive iz Rostova in rimskega Virtusa se zdaj pri 41 letih vrača med elito, kjer je pred leti deloval tudi kot pomočnik trenerja pri moskovskem CSKA.

Slovenija bo imela v novi evroligaški sezoni enega trenerja in štiri košarkarje. Je ta osip skrb vzbujajoč? Če bi imela Slovenija svoj evroligaški klub, bi bilo v tem tekmovanju zanesljivo takoj več kot deset košarkarjev. A finančna kondicija slovenske košarke je, kakršna pač je. Šport je podaljšek gospodarstva, končno stanje pa odraz družbe. Obenem je treba biti realen. Poljska s 40-milijonskim trgom in večjim košarkarskim bazenom nima kaj prida več izstopajočih košarkarjev. Vseeno verjamem, da ima Slovenija še vedno kopico kakovostnih igralcev. Navsezadnje ima močne predstavnike v ligi NBA, zanemariti pa ne gre niti mladih, ki se še prebijajo.

Vam je kakšen mlad slovenski košarkar še posebej padel v oko in bi si ga želeli imeti v svojih vrstah? Luka Dončić! Mislim, da v Evropi ni trenerja, ki v svojih vrstah ne bi želel imeti mladega Dončića. On je biser evropske košarke. Pri madridskem Realu že vedo, zakaj stavijo nanj, pa čeprav je star komaj 16 let.

Pogosto ste delali z mladimi. Na kaj je treba paziti pri usmerjanju tako nadarjenega košarkarja? Je v pravem okolju, ki ve, kako ravnati s takšnim fantom. A pasti je veliko. Čeprav je dejstvo, da deluje v klubskem okolju, verjamem, da so pri tako mladem fantu še vedno ključni starši. Jasno je, da vsak starš svojemu otroku želi najbolje. Žal pa se v športu pogosto dogaja, da na starše vplivajo neizživete sanje. Otroku je treba pustiti njegove sanje in mu pomagati. Mlad fant mora okušati svet, se boriti in vedeti, da ima oporo.

V vseh športih se srečujemo z vse večjimi pritiski staršev. Vsi bi želeli otroka potisniti v velik klub in mu zagotoviti pogodbo. Sanje so dvorezen meč. Kdor ne sanja, mu ne bo uspelo. A na poti do uspeha je treba ostati buden.

Žal smo trenerji izgubili primat v stroki. Košarko vodijo predvsem menedžerji. To je naslednja velika težava našega športa. Menedžerji staršem obljubljajo visoke finančne zneske in jim s tem zamegljujejo um.

Lahko bolj razčlenite misel o menedžerjih, ki so prevzeli primat? Ko postane glavno vodilo hiter zaslužek, se iščejo instantne rešitve. Kako z eno tableto ozdraveti, kako z drugo tableto v enem tednu izgubiti 20 kilogramov, kako uspeti z enim letom košarkarskega dela … Družba je v svojih pričakovanjih postala nerealna.

S tem sem se srečeval, ko sem nazadnje vodil ljubljansko Olimpijo, ki je bila zelo mlada, pričakovanja pa visoka. Kot bi nekdo stopil s sekiro pod jablano in dejal: "Daj mi jabolka, v nasprotnem primeru te bom posekal!" Toda narave ni mogoče prehitevati. Jablana potrebuje čas in potrpljenje. Treba jo je negovati, ji izkazovati ljubezen, zaupanje …

Trenerji čutimo velikanske pritiske. Postavljeni smo pred dejstvo. Med drugimi se srečujemo tudi s košarkarskimi menedžerji. Ti bodo na koncu pobrali lep del denarne pogače, če bo igralcu uspelo. Potrebujemo nov sistem. Potrebujemo bolj zdrave temelje. Izkoriščevalski kapitalizem, ki spodbuja instantne rešitve, najeda šport.

Imate na tej ravni na Poljskem več miru? Vam je delodajalec dovolil čakati, da bo jablana obrodila zrele sadove? Ljudje se pogosto ne zavedamo, koliko moči imamo v sebi. Največja moč je možnost izbire. Človek lahko izbira prijatelje, službo, prehrano … Vedno ima na voljo vsaj dve poti. Jaz sem se odločil, da bom delal v urejenem in razumevajočem okolju. Hvaležen sem športnemu direktorju kluba Stelmet Zielona Gora Walterju Jeklinu, ki me je povabil v to okolje. Jasno, tudi tu si želijo dobre košarke in zmag, a so po drugi strani realni in razumejo, da ekipa potrebuje čas.

Primerjava s Slovenijo? Ko enkrat jezdiš na konju, se je težko sprijazniti z oslom. V Sloveniji so ljudje videli veliko lepi stvari. Znali so uživati. Tudi jaz sem užival, ko je Olimpija v nabito polnem Tivoliju premagovala evropske velikane. Dobra košarka se je igrala tudi v Stožicah. To je težko izbiti iz spomina. Prav ta spomin pa ob neupoštevanju realnih okoliščin pripelje do nerealni pričakovanj. Trenerji in igralci smo postali gladiatorji.

Pogovor z vami razkriva, da slovenska košarka in Olimpija ostajata v vaših mislih. Med vrsticami je čutiti tudi razočaranje ali celo bolečino ob zadnjem slovesu od Ljubljane … Kar te ne ubije, te zgolj okrepi. Pot, ki sem jo prehodil z Olimpijo, mi je pomagala, da sem postal boljši trener, boljši človek. Sprejemam bolj modre odločitve. Vem, kaj mi je dala Olimpija. Brez nje ne bi bil trener. Z veseljem se spominjam tudi polnega Tivolija, polnih Stožic … Na Olimpijo ne morem biti jezen.

Žal pa je pri nas tako, da družba spoštuje nekoga le takrat, ko ga potrebuje. Ne le to, marsikdo se mu tedaj preračunljivo dobrika. V trenutku, ko te osebe ne potrebuje več, ga izpljuni. Zakaj v Sloveniji ne znamo spoštovati nekdanjih košarkarjev? Zakaj niso na vodstvenih položajih? V Srbiji so nekdanji košarkarji in trenerske staroste razporejeni po vseh vodstvenih položajih in različnih strokovnih strukturah.

Zmago Sagadin, vaš dolgoletni mentor in eden od očetov evroligaške Olimpije. Pred meseci je napovedal trenerski umik. Lepa iztočnica. Kje je Zmago Sagadin? Nihče ni brez napak. Tudi on ni bil. A za slovensko košarko je storil tako zelo veliko, da bi ga morali spoštovati in ga umestiti v košarkarski ustroj. Mar zanj res ni prostora?

Skočil bi še nekaj desetletij nazaj in se dotaknil Borisa Kristančiča. V nekdanji Jugoslaviji je bil spoštovan, v Sloveniji prezrt in pozabljen. Velika težava slovenske košarke je torej nepovezanost. Ta izhaja iz slabih medsebojnih odnosov. Ne delujemo povezovalno, temveč rušilno. Žal zaradi tega izgubljamo mlade strokovnjake in tudi košarkarje.

Imamo kakovostne trenerje, vrhunske sodnike, ki sodijo na največjih tekmovanjih, odlične košarkarje … Vsega tega pa ne znamo povezati. Še več, po teh posameznikih znamo predvsem pljuvati. V domači vasi je, kot kaže, res nemogoče postati svečenik. Vse to izvira iz naše miselnosti, iz nespoštovanja do sebe in drugih ter neutemeljenih kritik.

Tudi vi ste v tem pogovoru zelo kritični. Bi znali oris stanja nadgraditi s predlogi za boljši jutri? Potrebujemo povezovalne ljudi. Imam to čast, da na Poljskem sodelujem z Walterjem Jeklinom, ki deluje zelo povezovalno.

Zdi se, da so vaši komentarji slovenske košarkarske krajine postali občutno bolj pronicljivi. Mar na to vplivajo izkušnje iz tujine? Ne želim se izpostavljati, saj nisem edini košarkarski delavec z mednarodnimi izkušnjami. Žal smo v Sloveniji mnogi deležni opazke v slogu "Kdo pa si ti, da nam boš solil pamet?!"

Lep primer je Matjaž Smodiš. Osvojil je vse. Ima bogate izkušnje in odlične povezave, pa zanj ni pravega prostora. Le zaradi lastnega veselja skrbi za košarkarsko šolo. Pri nas bi želeli le njegov denar, ne pa znanja. Slovenska družba je izkoriščevalska in ne zna ceniti svojih junakov.

Kaj je značilno za Slovenijo? Vse je slabo, vse je zanič … Trdim, da to izhaja iz osebnega nezadovoljstva, ki se odseva v družbi.

So to besede trenerja, ki je zaprl slovenska vrata? Rojen sem v Sloveniji, sem otrok Olimpije, vedno predstavljam slovenske barve. Delo v Sloveniji? Nikoli ne reci nikoli. Ponavljam, treba je delovati povezovalno. Tudi na Poljskem delujem tako, v nasprotnem primeru ne bi izbral slovenskega trenerja za kondicijsko pripravo Jureta Drakslerja.

Kljub kritičnim besedam, ki sem jih izrekel v tem intervjuju, ostajam optimist. Prepričan sem namreč o tem, da se bo slovenska družba kmalu naveličala oddajanja negativnih vibracij. Znova bi se oklenil teze o možnosti izbiranja. Ljudje bodo kmalu izbrali ozračje, v katerem se bodo dobro počutili. Še več, upam, da se bodo kmalu povezali ljudje, ki želijo slovenski košarki dobro. To je le vprašanje časa.

To ne velja le za košarko ali šport na splošno. Povezovalna miselnost bi koristila tudi politiki, kulturi, zdravstvu …

Pogrešate Slovenijo? Veliko sem zdoma, zato sem ob vrnitvi vedno navdušen nad morjem, gorami, rekami, gozdovi … V Sloveniji je lepo. Žal pa je velikokrat tako, da mora človek v tujino, da to spozna.

Vaše misli so zdaj namenjene predvsem evroligi. V petek bo pri vas gostoval Žalgiris, v nadaljevanju sezone pa še Barcelona, Lokomotiv Kuban, Panathinaikos in Pinar. Misel pred začetkom? V veliko čast si štejem, da se vračam v evroligo. Posebni občutki so me prevevali že na uvodnem sestanku vseh evroligaških trenerjev v Barceloni. Tudi v našem mestu čutim prav posebno vznemirjenje. Ljudje se veselijo gostovanj Barcelone, Panathinaikosa … Jasno, Stelmet je evroligaški avtsajer. A to ne zmanjšuje igralske energije in ambicioznosti. Dobro delamo. Delamo strastno. Ustvarili smo pravo delovno ozračje. Pripravljeni smo. Želimo drago prodati svojo kožo in ob tem v evropski košarkarski prostor potisniti kakšnega mladega in obetavnega poljskega košarkarja.