SiolNET. Sportal Košarka
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Ettore Messina: Nočna mora nas je tlačila, ko je G. Dragić igral proti nam

3

termometer

 | Foto:
Za italijanskega košarkarskega strokovnjaka Ettoreja Messino lahko rečemo, da je gospod z veliko začetnico. Na bogati trenerski poti je tudi s slovenskimi košarkarji prestavljal mejnike.

Prejšnji konec tedna se je priznani košarkarski trener Ettore Messina mudil v Ljubljani, kjer si je seveda ogledal tudi tekme evropskega prvenstva. V Slovenijo je prišel na povabilo podjetja Adecco in na predavanju delil svoje izkušnje pri vodenju timov. Izkušenj mu seveda ne manjka, saj je v bogati karieri med drugim kar štirikrat osvojil evroligo. Pri prvem pohodu mu je pomagal Rašo Nesterović z Virtus Bologno, skupaj z Matjažem Smodišem pa sta še trikrat pokorila Evropo – enkrat z Virtusom in dvakrat s CSKA.

V karieri so pod vašo taktirko trenirali številni priznani slovenski košarkarji. Kakšni so bili po karakterju Jure Zdovc, Rašo Nesterović, Matjaž Smodiš, Sani Bečirović in Erazem Lorbek? Vedno sem bil zadovoljen, da sem imel v svojih vrstah slovenske košarkarje. Zakaj? Brez težav so se integrirali med preostale člane ekipe. Pravila vaše države to omogočajo, saj po legi niste ne vzhodna ne zahodna evropska država. Odprti ste na vse strani. Drugič: prav vsi so bili izjemni profesionalci. Tretjič: bili so tekmovalni. Četrtič, kar je najbolj pomembno: bili so dobri v tem, kar so delali.

Po vašem odhodu iz CSKA leta 2009 so pri ruskem klubu celo zaupali kapetanski trak Matjažu Smodišu. Ste tudi sami že prej razmišljali v tej smeri? Verjemite mi, da je formalno postal kapetan res šele po mojem odhodu, a je bil to že prej, čeprav ni nosil traku. Sploh si ne morete predstavljati, kako pomembna oseba je bil Matjaž za klub. Spomnim se, da sem naredil vse, da bi takrat podpisal pogodbo s CSKA. Imel je odprte še druge možnosti. Na koncu smo bili presrečni, da je prišel k nam. Zanj in za klub je bil ta prestop dobrodošel. Ustvaril si je odlično kariero, osvajal lovorike. Matjaž bo v mojem življenju vedno posebna oseba in ga bom vedno spoštoval.

Kakšna pravila sploh imate, ko sestavljate moštvo za novo sezono? Pri tem vprašanju bi lahko govoril na dolgo in široko, a bom poskušal čim bolj jedrnato razložiti. Imam dve pravili. Prvo je to, kako se obnašamo na igrišču, in drugo, kako zunaj njega. Zame je najpomembnejši faktor parket. S košarkarji moraš delati kot z odraslimi. Ko sem bil selektor reprezentance, je bila navada, da je bil na vratih fizioterapevta razpored za ves dan, ki se je končal ob 24. uri. Ali moram jaz takrat košarkarjem, ki so profesionalci, reči, da morajo biti v postelji? Če nekoliko spremenim perspektivo: recimo, da bi šel nekdo vsak večer vedno v posteljo ob polnoči, a ko bi zaprl vrata, bi imel notri pet deklet in deset steklenic piva. Vse to je zavajajoče. Lahko greš spat ob 24. uri in prideš na parket ter delaš stvari po svoje, le mečeš, nič ne podajaš, ne igraš obrambe … Se bomo torej borili za formalna pravila ali substančna pravila? Včasih preveč časa porabimo za formalna pravila, namesto da bi ga porabili za posel na parketu.

Ali obstaja demokracija v športu? Vsak mora vedeti, kaj kdo dela v ekipi. Pod pritiskom ni demokracije, a to ne pomeni, da potrebuješ diktatorja. V ključnih trenutkih je pomembno, da ima najboljši košarkar žogo v roki, medtem ko preostali opravljajo svoje delo.

Imate tako klubske kot tudi reprezentančne izkušnje. Kako težko je narediti kemijo v klubu in reprezentanci? V katerem okolju je težje in v katerem lažje? Lahko je težko in hkrati lahko. V modernem športu, ko sem bil mlajši in bil pomočnik ali še igralec, je imel trener večji pregled pri določanju rezultata ekipe. Zelo pomembno je bilo, kako si taktično, tehnično in psihološko vodil moštvo. Zdaj moraš v kratkem času sestaviti ekipo: koga bomo zadržali, koga ne potrebujemo, koga bomo pripeljali … Če narediš napako pri sestavi kadra, ti ne moreta pomagati niti najboljši trener in najboljši organizator igre. Ko v klubu narediš ekipo, je težko med letom narediti spremembo znotraj moštva, če vidiš, da si storil napako. Tako je zaradi omejenih financ. V reprezentanci lahko narediš spremembo, če manjkata dva ali trije pomembni košarkarji. Ali pa, če presodiš, da nekdo ne bo prinesel koristi ali ne opravlja dela, kot pričakuješ. Preprosto ga zamenjaš. Po drugi strani je ta težava, ker imajo košarkarji v klubu velik čut glede lastnine. Vendarle si plačan in veš, da je tvoja prihodnost odvisna od tega, kako boš igral v klubu. V reprezentanci je ta čut bolj zapleten. Če začneš prvenstvo slabše in se pojavijo frustracije, nastanejo težave v ekipi. Lep primer so bili Grki na tem prvenstvu. Leteli so, nato izgubili proti Italiji, čeprav so nadzorovali tekmo. Nato se je začelo pregovarjanje v ekipi, kako bi morali igrati … in izgubili so še naslednjo tekmo s Finsko. Bili so kandidati za visoka mesta, ta poraz in pogovori pa so jih zastrupili. Padli so globoko navzdol.

Ali lahko selektor to prepreči? Včasih lahko to čutiš in predvidevaš, včasih pa nimaš dovolj orodja, da bi to zaustavil. Razen če se odločiš za drastične spremembe. Da nekoga odrežeš, vendar ob predpostavki, da bo uspelo.

Vaša Italija, s katero ste osvojili srebrno medaljo kot selektor leta 1997, je bila letos prav poseben primer. Zaradi odsotnosti Danila Gallinarija in Andree Bargnanija je bila odpisana, nato odlično odigrala v prvem delu in popustila v drugem. Kje se je Italija "skrivala" v zadnjih letih, v katerih je bil padec očiten? Imam teorijo. Vsi govorijo o primanjkovanju financ, gospodarski krizi … Mislim, da se je kriza začela, ko se je naša italijanska liga z odobritvijo Italijanske košarkarske zveze odločila, da prekliče pravilo, ki je velevalo, da morajo vse ekipe obvezno delati s podmladkom. Bil je čas, ko so nekateri klubi varčevali in niso imeli mladinskega pogona. Druga stvar je, ko so implementirali pravilo, ki je tudi v Rusiji, da moraš imeti določeno število Italijanov v moštvu. Vedno sem bil proti temu, ker mislim, da ne igraš košarke zaradi pravil. Cilj mora biti, da najdeš pot do dobre igre, in posledično bo nastala tudi liga močnejša. V tem času Italija ni ustvarjala mladih košarkarjev. V zadnjih letih smo naredili korak naprej, saj mlajše selekcije dobro igrajo na prvenstvih. Večji nabor košarkarjev je. Nekateri mladi dobivajo priložnost tudi v klubih. Mlajši iščejo podobo v Belinelliju, Gallinariju, Bargnaniju. Še vedno pa smo daleč od mesta, na katerem bi morali biti. Moram poudariti še en segment. Zadnjič sem bral intervju selektorja italijanske odbojkarske reprezentance. Dejal je, da so zbirali vse fante, večje od dveh metrov, kar pomeni, da so "kradli" košarki. Naša naloga je, da hodimo po vsej državi in zbiramo najboljše.

Ste bili še kdaj po letu 1997 blizu temu, da bi prevzeli kakšno od reprezentanc? Pogovarjal sem se z nekaterimi, vendar ni bil nikdar sklenjen dogovor.

Tudi z vodstvom Košarkarske zveze Slovenije? Ne, nikdar.

Pa vas še mika, da bi vodili kakšno od reprezentanc na največjih športnih dogodkih, kot so olimpijske igre, svetovno ali evropsko prvenstvo? Rad bi vodil reprezentanco, če bi se ponudila prava priložnost. Tudi če bi vodil državo, ki ni moja rodna. Evropa je postala odprta. Ne vem, kaj se bo zgodilo. Vem le to, da je moja trenutna naloga delati najbolje s klubom CSKA.

Pot vas je pred dvema letoma za eno sezono odpeljala tudi onstran luže v ligo NBA. Bili ste del košarkarskega ustroja Los Angeles Lakers. Ste dobili odgovor, zakaj priznani evropski trenerji ne morejo takoj prodreti v najmočnejšo ligo na svetu? Glavni razlog je pregrada v komunikaciji, kar pomeni, da je za večino košarkarjev to, kar si naredil v Evropi, popolna neznanka. Ne vedo, kaj je evroliga, kako delamo tukaj, kakšne okoliščine so. Če bi denimo vprašal najboljše košarkarje, kdo je trener Messina, bi rekli: "Kdo je to?" Istočasno opažam, da so dovolj odprti in v hipu spoznajo, ali je posameznik koristen za njih in lahko s svojim znanjem doprinese moštvu. Pripravljeni so poslušati. Mislim, da bi moral biti od tri do štiri leta tam pomočnik, da bi lahko dobil priložnost. Zame je bilo težko, saj smo bolj uveljavljeni trenerji v Evropi zelo srečni. Delamo v dobrih okoljih z dobrimi pogodbami. Da bi vse to izpustili in šli v ZDA za tri leta delat kot pomočniki, ne bi bilo smiselno. To govorim za najboljših deset trenerjev v Evropi, med katere spada tudi Željko Obradović. Tisti, ki bi se želel preizkusiti v ligi NBA, bi moral biti bistveno mlajši ali pa občutno starejši. Mogoče se motim, vendar mislim, da je tako. Ne vidim možnosti, da bi v NBA kar čez noč vzeli evropskega trenerja. Tveganje v njihovih glavah bi bilo preveliko.

Nekoliko ste v živo pospremili tudi evropsko prvenstvo v Sloveniji. Vas je kdo od košarkarjev navdušil in ga morda v prihodnosti vidite kot zvezdo, tudi kot člana kluba v ligi NBA? Eno ime bom povedal. Že med sezono sem bil navdušen nad njim, saj sem ga videl, kako je igral v Rusiji. Ime mu je Mantas Kalnietis in prihaja iz Litve. Lahko bi naštel vse španske, italijanske košarkarje in tudi oba Dragića – eden je že v ligi NBA. Spomnim se, ko sem bil v Los Angelesu in nas je tlačila nočna mora, ko je igral proti nam. Prehiter je bil namreč za naše organizatorje igre. A on je že uveljavljen. Kalnietis še ni imel priložnosti, ker je bil poškodovan, a bo kmalu prišel v kakšnega od odličnih klubov v Evropi – tudi v NBA.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin