Dušan Hauptman: Horvatu se je pokazala Marija

Na današnji dan pred dvajsetimi leti je takratna Smelt Olimpija prišla do enega največjih dosežkov v ekipnih športih. Kapetan Dušan Hauptman, ki je kar dvajset let preživel v ljubljanskem klubu – 17 let kot igralec in nato tri leta še v drugačnih funkcijah –, je dvignil pokal za najboljšo ekipo v evropskem pokalu. V velikem finalu v Lozani je z 91:81 padel španski Taugres (Tau Ceramcia), pravo kanonado trojk pa sta uprizorila ravno Hauptman in Roman Horvat. Drugi je zadel deset trojk in končal tekmo pri 36 točkah, "Dule trica" pa se je lahko pohvalil s 27 točkami – od tega je bilo osem trojk. Moštvo, ki se je veselilo v Švici, so sestavljali Hauptman, Horvat, Marko Tušek, Boris Gorenc, Jaka Daneu, Marijan Kraljević, Žarko Đurišić, Vitalij Nosov, Nebojša Razić, Klemen Zaletel in Gregor Belina, trenersko palico pa je vihtel Zmago Sagadin.

Dušan, saj veste, kateri dan je danes? Ta datum si bom za vedno zapomnil, čeprav čas kar beži. Kot prvi športni kolektiv v samostojni Sloveniji smo osvojili naslov v Evropi. Tega uspeha ne bo nihče pozabil, vsaj jaz ne. Dvajset let je kar lepo obdobje v življenju in vedno se je lepo spominjati takšnih dosežkov, še pomembnejša pa sta danes in jutri. Nostalgija je vedno dobrodošla, a se od nje ne živi. Sem na realnih tleh.

Na kaj ste pomislili v tistih časih, če vam je kdo rekel Smelt Olimpija? Kakšna institucija je bila? Olimpija je bila športno društvo, ki je bilo vredna tega imena. Objektivno smo bili finančno in v organizacijskem smislu manjši, kot je danes. Plače so bile manjše, manj je bilo zaposlenih. Vsega je bilo manj. Bili so popolnoma drugačni časi. Vse obveznosti do igralcev so bile redno izpolnjene. Igralci nismo imeli finančnega vidika pred sabo. Bolj smo se skušali dokazovati v Evropi skozi novo državo. Več naboja je bilo. Pred nosom nismo imeli le zmag in zaslužka, ampak dostojno zastopanje Olimpije in Slovenije v Evropi. Tudi tujci so se tako obnašali, zdaj pa je zgodba povsem drugačna. Nimajo patriotskega naboja. Nemogoče je primerjati zdajšnji in takratni čas.

Kako sveži so spomini s te tekme? Veste, kaj se je dogajalo do desete, dvajsete, tridesete in štiridesete minute? Spomnim se, da se je Romanu pokazala Marija. Od mene se je pričakovalo, da bom dal svoj delež, saj sem bil tisto sezono prvi strelec. Naš center Đurišić je imel že v prvem polčasu pet osebnih napak. V izjemnem spominu mi je ostalo, da mi je pokal izročil veliki Juan Antonio Samaranch. V Lozano je prišel Lojze Peterle. Po tekmi sva morala z Romanom na doping. Imel sem težave z vodo in sem zamudil druženje z ženo, saj je morala na letalo, ker je pripotovala z navijači. Preprosto nisem mogel opraviti naloge po tekmi, čeprav sem poskusil vse mogoče (smeh, op. p.). Vzdušje v dvorani je bilo izjemno. Neverjetno veliko je bilo Slovencev. To so prijetni spomini.

So vas preplavila čustva, ko ste dvignili pokal? To imam doma dokumentirano. V tistih časih je nekaj pomenilo. Bil sem kapetan ekipe, ki je osvojila lovoriko v Evropi. Takrat smo bili košarkarji popularni športniki in imeli veliko podporo.

Kakšen pomen ima ta naslov? Večkrat sem že dejal, da je to zame uspeh številka ena, čeprav smo bili tretji v evroligi v Rimu tri leta pozneje. Res je, da je evroliga močnejše tekmovanje, a naslov je le naslov. Po strokovni plati smo imeli leta 1997 močnejšo ekipo in realno gledano smo bili drugi, takoj za Olympicaosom. Škoda, ker smo se z njim pomerili v polfinalu. Tudi košarko smo tisto sezono igrali bistveno bolje kot v Lozani, a smo tam osvojili naslov.

Vloga favorita je sicer pripadla Taugresu, pa vendarle ste ga presenetili. Kako vas je takratni trener Zmago Sagadin pospremil v boj? Zmago je bil vedno izreden motivator. Ni popustil na nobenem treningu in na nobeni tekmi. Znal je narediti tako, da ti je šla po glavi le košarka. Čutili smo pritisk trenerja, a nam je pomagalo. Danes je težko tako delati, ker so igralci drugačnega kova. Vprašanje je, ali bi to obrodilo sadove. V tistem desetletju je dosegel, da smo večkrat premagovali nasprotnike, ki so bili realno boljši od nas. To je kakovost stroke.

Sredi devetdesetih ste bili že v poznih košarkarskih letih. Ste lahko prenašali njegove treninge? Zmago me je dal v ekipo že v Celju kot mladinca. Z njim sem v različnih vlogah sodeloval 20 let. Kot mladinec sem bil fizično izredno dobro pripravljen. Zadnja leta mi je kdaj kaj spregledal, a se mi to ni poznalo. Ni pa bil privrženec tega, da bi komu popuščal.

Kako je bilo v tistih časih z izplačili? Kakšne pogodbe ste imeli? Po pravici povedano ne vem, kašne pogodbe imajo zdaj pri Olimpiji. Lahko rečem, da so bili tujci vedno bolje plačani, ne glede na kakovost. Jaz nisem bil nikoli najbolje plačan. Če si bil visok 200 centimetrov, si dobil več denarja. V primerjavi s slovenskim povprečjem pa sem imel zelo dobro plačo. Če primerjam današnje razmere, čeprav je težko, bi lahko rekel, da sem imel 3.000 evrov plače, kar je za Slovenca dobro. Česa več nismo pričakovali, saj smo bili navajeni razmer v Jugoslaviji. Nismo imeli velikih zahtev. Od leta 2000 so nato cene podivjale. Ni mi bilo jasno, kako so se lahko podpisovale tako nerealne vsote. Da lahko kdo sploh podpiše takšno pogodbo …

Zavrtiva film znova naprej v sedanjost. Na kaj pomislite, ko vam nekdo zdaj reče besedi Union Olimpija? Dvajset let sem preživel v klubu in kaj naj pomislim? Na tekme ne hodim, rezultate in igre pa redno spremljam. Nisem več vpet v ustroj. Ljudje, ki so bili takrat v klubu, odhajajo v pokoj. Nimam človeka, s katerim bi razpravljal o aktualnih stvareh. Ljudje so drugi in časi prav tako. Spremljam in držim pesti za Olimpijo. Zlagal bi se, če bi rekel, da me Olimpija ne zanima.

Sedemnajst let ste igrali v zeleno-belem dresu, zato vam verjetno ni vseeno, kaj se dogaja z Olimpijo … Hudo mi je bilo prva leta, ko se je začela kalvarija. Podpisovale so se slabe in nerealne pogodbe. Bile so slabe kadrovske in organizacijske odločitve. Ne vem, kako je danes, sem v drugih vodah. Morda sem tukaj tudi zato, ker vidim, kam gre ta šport. Želim si, da bi Olimpija prišla na pravo raven.

Verjamete, da bi lahko Olimpija še kdaj stopila v boj z največjimi v Evropi? Verjamem. V športu so ciklusi. Podobno je v smučanju … Olimpija je v določenem upadanju. Želel bi si, da je trenutno najnižje, ne vem pa, v kakšnem stanju dejansko je. Poznam le igro in rezultat. Slej ko prej se bo dvignila. Tudi reprezentančna košarka je na korektno visoki ravni ter primerljiva z Evropo in svetom. Olimpija je vendarle paradni konj slovenske košarke. Moramo pa biti pošteni, da zadnja leta ni najboljša v državi. Krka ima ta primat. Olimpija celo v domačem okolišu ni najboljša. To zelo boli. Jezen sem, ker ni najboljša, a nohtov si zaradi tega ne grizem.

Mislite, da je politika preveč vpeta in bi morda bolje funkcionirala kot zasebni klub? Ne verjamem, da je to v slovenskem prostoru sploh mogoče z izjemo v nogometu, ki je dodatno financiran. Preveč poznam položaj. Ko sem bil še v klubu, ni bilo interesa in kapitala od zunaj, da bi kdo prevzel klub in ustvaril delniško družbo ali kaj podobnega. Mogoče je realno le to, da bi se nekoč članska ekipa odcepila od društva in šla na trg. Ne vidim nekoga, ki bi dal toliko milijonov za nazaj in nato še vložil v ekipo za tekočo sezono.

Kako gledate na pobudo, da bi bil Rašo Nesterović predsednik kluba? Tovrstne poteze si želim že vrsto let. A ne samo da bi bili nekdanji košarkarji na najvišji funkciji, ampak tudi na drugih ravneh v klubu. Mislim, da ne bi bilo toliko zgrešenih potez. Morali bi pridobiti znanje košarkarjev, ki končujejo kariere, če si seveda želijo, in jih uporabiti v klubu. Sem zagovornik tega, in sicer vse bolj. Šport športnikom, košarka košarkarjem. Pri Olimpiji se je spremenilo to, da so nekdanji košarkarji prihajali kot trenerji. Z Juretom Zdovcem se je začelo. To mi je všeč. Ne pomeni pa prihod nekoga kar kapitala, a lahko se zmanjšajo slabše odločitve.

Bi vas zanimala ponovna vključitev v ustroj kluba? Po karieri sem začel hoditi v šolo in sem v povsem drugih vodah. Zanimalo me je in bi me morda znova, a le trenersko delo. Direktorsko delo me ne zanima. Trenerstvo je služba, ki je zelo zahtevna. Hitro moraš doseči rezultat. Ne moreš predolgo "blefirati". Vedno me je zanimal ta poklic. Z njim sem se ukvarjal šest let in videl, da v Sloveniji ne moreš redno plačevati položnic, če si trener slovenskega kluba. Pravočasno sem se usmeril v druge vode in se temu primerno obnašam.

Za konec se dotakniva reprezentance. Kako ste pospremili prihod Jureta Zdovca? Prepozno je prišel. Škoda, da niso z njim vztrajali že prej. Po evropskem prvenstvu na Poljskem sem javno izrazil nezadovoljstvo, ker so ga pustili, čeprav ne poznam ozadja. Škoda je bilo. Pustiti bi ga morali dve, tri leta. Imeli bi boljši rezultat, kot ga imamo zdaj. Pozdravljam njegovo vrnitev, upam, da bo nadaljeval tam, kjer je končal.

Kaj lahko pričakujemo od Slovenije na naslednjih dveh tekmovanjih? Morda prve olimpijske igre, ki jim je bila Slovenija najbližje leta 1992? Zmanjkal nam je Juretov met v zadnjem trenutku tekme z Rusijo. A to je bil le delček tekme proti Rusiji, proti kateri smo potrebovali zmago. Če bi zadel, bi šli v Barcelono. Zelo malo in hkrati zelo veliko nam je manjkalo. Že vrsto let čakam, da bomo osvojili medaljo na velikih tekmovanjih, saj sem mnenja, da imamo košarkarje z dovolj kilometrine. Morajo se ujeti določene stvari. Verjamem, da bo Jure na evropskem prvenstvu čez leto dni z ekipo osvojil medaljo. Mislim, da je prava oseba, ki bo morda pripeljala nazaj koga, ki ga prej ni bilo in ga potrebuje. Če jih bo kdo prepričal, jih bo zagotovo Jure, ki je bil nekdaj odličen košarkar.

Kako pa gledate na eksplozijo Gorana Dragića v ligi NBA? Kar ne morem verjeti, kaj dela. Popolnoma enakovreden je temnopoltim košarkarjem, ki so prevladovali vrsto let. Goran je v samem vrhu. Strahovito me je presenetil. Spremljam njegove igre. Izredno sem presenečen, kako se lahko kosa z najboljšimi. Po mojem mnenju je eden najboljših petih branilcev. Najboljši belopolti v ligi NBA je in povrhu vsega še Slovenec. Katanec pravi kapo dol. Dobro bi bilo vedeti, ali je bil glavni vzrok za tak preskok pri njem samo delo ali še kaj drugega (smeh, op. p.). Za Gorana in Zorana je nekdaj veljalo, da nimata meta, ampak to ni res. V odstotku meta je Goran eden najboljših v ligi. Mislim, da tudi sam ni pričakoval takšnega napredka. Vrhunski košarkar je postal in vesel sem zanj.

Imate kakšno košarkarsko misel? Zdaj ste me pa dobili (smeh, op. p.). Šport je nekaj posebnega. Veliko ti da, a to lahko razumeš le, če si zelo aktiven v njem. Vsa ta odrekanja in garanje so poplačana, ko zmaguješ. Začneš uživati v naporih in to je zate najlepša služba na tem planetu.