Baltska balkanijada, zabava za 50 tisoč oseb

Jeseniška skupina B je zaradi svoje balkansko-baltske sestave s Srbijo, Bosno in Hercegovino, Črno goro, Makedonijo, Litvo in Latvijo že pred prvenstvom veljala za eno najprivlačnejših in vlogo favorita tudi upravičila. Na petnajstih tekmah v olepšani dvorani Podmežakla je na tribune prikorakalo 50.846 gledalcev oziroma povprečno 3389 na tekmo, kar je največ na prvenstvu. Na več derbijih je bila dvorana, ki sprejme 5.500 gledalcev, napolnjena (skoraj) do roba. Ne le na tribunah, vznemirljivo je bilo tudi na parketu, saj je bila pred tekmami zadnjega kroga jasna le usoda Srbije ter Črne gore. Prva je imela zagotovljen drugi krog, druga pa rezervirano vozovnico za Podgorico. Katera od preostalih številnih mogočih kombinacij se bo uresničila glede tretjega potnika v Stožice, ni bilo jasno do zadnjih trenutkov tekme med Bosno in Litvo.

Zanimivo in zabavno pa je bilo tudi obrobno dogajanje. Poljubi in solze na tiskovnih konferencah, izključitev trenerja, novinarji, oblečeni v drese svojih reprezentanc, skandiranje trenerjem ob prihodu na igrišče na ogrevanju ... Vse to in še več je ponudila jeseniška skupina.

Navijači:

Dvorana Podmežakla ni ponudila le kvantitete, ampak tudi kvaliteto. Gledano na splošno je bilo navijanje presežek: glasno, konstantno, nepopustljivo in tudi izjemno korektno. V balkanskem loncu glede na izkušnje in zgodovino ne bi bili presenečeni, če bi se vrstila izzivanja, provokacije, žaljenja in podobno. A od naštetega se v dvorani ni zgodilo praktično nič ali zelo malo. Morda kakšen žvižg ali nekaj zbadanja. Čeprav privrženci tekmecev niso bili nujno ločeni na tribunah. Na tekmi Črne gore in Makedonije jih je bilo zaradi enake rumeno-rdeče barvne kombinacije na prvi pogled celo skoraj nemogoče ločiti. Največ je bilo srbskih, makedonskih, bosanskih in črnogorskih navijačev, standardno navdušujoči so bili Litovci, nase pa so opozorili tudi Latvijci.

Košarka:

Litva je pred prvenstvom in seveda tudi že med njim zaradi izkušenih in uglednih košarkarjev – brata Lavrinovič, Linas Kleiza, Martynas Pocius, Mantas Kalnietis, Robertas Javtokas in drugi – ki jih je v Slovenijo popeljal Jonas Kazlauskas, veljala za enega favoritov prvenstva. A vseeno je za svojo usodo in napredovanje trepetala povsem do zadnjih trenutkov tekme z Bosno, ki se je med prvenstvom dvigala, z navijaško armado na tribunah nanizala tri zaporedne zmage in se samooklicala za moralno zmagovalko prvenstva.

Hit skupine je bila Latvija, na katero nihče ni resno računal, a je selektor Ainars Bagatskis s preprosto, a hitro, ostrostrelsko in moštveno košarko navdušil. In to brez poškodovanega partizanovca Davisa Bertansa. Makedonijo, ki jo je vodil Slovenec Aleš Pipan, je zamajala sodniška ''afera'' v prvem krogu proti Črni gori, pozneje še poškodba Gjorgija Čekovskega. Čeprav je četrta reprezentanca Evrope stavila na izkušnje in košarkarski šarm in tudi ona imela impresivno pomoč s tribun, pa ji je na koncu vseeno zmanjkalo sape zaradi kratke klopi. Precej potenciala je nakazala Črna gora, tudi ona s Slovencem v strokovnem štabu, Bojanom Lazićem, na koncu premagala Srbijo, z Litvo pa izgubila šele po podaljšku. S tem, ko je poslal Vladimirja Dašića domov, je selektor Luka Pavičević potrdil, da svojeglavosti ne bo trpel. Črna gora je ekipa za prihodnost. Podobno kot Srbija, kjer so radi poudarili svojih devet debitantov. Tudi zato so precej nihali, premagali Litvo, izgubili z Makedonijo. V ekipi, ki je nastopila brez Miloša Teodosića, je imel glavno vlogo in besedo Nenad Krstić. Srbi pa vsekakor premorejo nekaj mladcev z oznako ''nadstandarden''.

Organizacija:

Težko bi našli večje hibe na tem področju, tudi glede spremljevalne aktivnosti tekem. Če odštejemo nekatere funkcionarje ... In še novinarski vidik: statistika je bila vsakozi na voljo, internet je nemoteno deloval, prostovoljci so bili ustrežljivi, plesalke prikupne, kava pa odlična.