Petek, 19. 9. 2025, 4.00
47 minut
Dvojni intervju: gorska kolesarka Maruša Tereza Šerkezi in njen oče ter trener Matjaž Šerkezi
Maruša Tereza Šerkezi z javnim razkritjem boja z anoreksijo navdih in dokaz, da se je vredno boriti
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,95
Zmagovalni kolesarski tandem: Matjaž in Maruša Tereza Šerkezi.
Pri 15 letih se je gorska kolesarka Maruša Tereza Šerkezi ujela v začaran krog anoreksije, tri leta pozneje, pri 18 letih, je zdrava najstnica, poleg tega pa še mladinska svetovna prvakinja v disciplini kros. Njena zgodba o okrevanju je danes navdih številnim mladim športnicam, ki se lahko prepričajo, da so motnje hranjenja rešljive, če pravočasno poiščemo pomoč. "Letos sem prejela res veliko sporočil deklet iz različnih držav, ki na zunaj delujejo povsem v redu, a so mi zaupale, da se prepoznajo v moji zgodbi. Prav na dan, ko sem osvojila naslov svetovne prvakinje, mi je pisala tudi tekmovalka, starejša od mene, in zapisala, kako vesela je, da sem dokazala, da je bilo okrevanje po izkušnji z motnjo hranjenja vredno, ter da sem lahko dober zgled," je poudarila 18-letnica iz Kamnika, ki izstopa tudi po zrelem razmišljanju. V intervjuju za Sportal je spregovorila o strategiji mentalne priprave, ciljih, ki segajo do olimpijskih iger v Los Angelesu, prepletanju gorskega in cestnega kolesarstva, motnjah hranjenja v športu ter usklajevanju šolskih in športnih obveznosti. Da, res je, na svetovno prvenstvo, kjer je pred natanko tednom dni oblekla mavrično majico svetovne prvakinje, je odnesla maturitetni roman Na klancu.
"Že dolgo nisem dirke odpeljala tako osredotočeno in s takim ciljem kot prav na tem svetovnem prvenstvu."
Obvladovanje pritiska, ko je to najpotrebneje
Maruša, vrhunski šport prinaša pritiske, ki jih marsikdo težko obvlada. Pri vas pa se zdi, da vas ta teža ne hromi in ne bremeni. Kako se mentalno pripravljate na tekme in kakšne strategije uporabljate, da pritisk obrnete v svojo prednost?
Maruša Tereza Šerkezi: Moram reči, da pritisk zelo dobro prenašam, res pa je, da si ga veliko naložim sama. Če vzamem svetovno prvenstvo, lahko povem, da sem zadnja dva meseca na treningih dosegala res dobre številke. Sicer ni vse v številkah, je pa nek pokazatelj, zato sem se tudi počutila močno in sem zaupala vase. Posledično sem bila tudi mentalno zelo dobro pripravljena. Rekla sem si: če lahko kdaj zmagam, je to zdaj. Tudi na štart sem se odpravila izredno osredotočena in sproščena, kot si v taki situaciji sploh lahko. Že dolgo nisem dirke odpeljala tako osredotočeno in s takim ciljem kot prav na tem svetovnem prvenstvu.
Trener in oče v eni osebi
Matjaž, kako pa vi zdržite vse to? Ali ločite, kdaj ste na dirki kot Marušin oče in kdaj kot trener?
Matjaž Šerkezi: Na dirkah se vedno zavestno postavim v vlogo trenerja, čeprav mi kot očetu včasih ni lahko. Zanimivo je, da sem bil na evropskem prvenstvu precej nervozen, na svetovnem pa povsem miren. Ves teden sem videl, kako samozavestna je, kako dobro je odpeljala eno najbolj tehničnih prog na svetu. Če se pošalim – imel sem občutek, kot da so bile vse tiste skale postavljene zanjo. Tudi v tehnični coni sem bil popolnoma sproščen. Čeprav ji je Anja (Grossmann, na koncu druga, op. a.) dihala za ovratnik, sem vedel, da se ji bo odpeljala. Tako dobro jo poznam, da takoj vidim, kdaj je res utrujena in kdaj samo igra, da je utrujena (smeh, op. a.).
Ko gledam nazaj, se mi zdi, da je bilo prav, da je bila na evropskem prvenstvu druga, kar je bil za nas poraz. Morda se to sliši čudno, a če bi zmagala že tam, je vprašanje, ali bi do svetovnega prvenstva naredili toliko, kot smo. V vmesnem času smo zelo napredovali. Vedno poudarjam – treningi pomenijo 20 odstotkov, vse drugo so mentalna priprava, prehrana in druge podrobnosti, na katerih smo letos veliko delali. Pomemben del pa je tudi to, da športnik na štart ne pride mlahav, ampak z določeno mero jeze in bojevitosti. Na koncu koncev je to gladiatorska igra in Maruša je bila na štartu točno to.
Kako pa to dosežete? Tina Maze in Andrea Massi sta se menda pred tekmo vedno prepirala …
Matjaž: Saj se tudi mi (smeh, op. a.). Malo je prepirov, malo tega, da bi bila najraje ves čas na kolesu, pa seveda ne more biti. To je podobno, kot če imaš najboljšega dirkalnega konja na svetu, pa ga moraš za nekaj časa zapreti v hlev in ga nato spustiti na štart. To je del strategije, ki ga morata trener in ekipa razumeti. Športnik mora priti na štart ravno prav jezen – in Maruša je bila prav to.
Zmagovalna trojka mladink na svetovnem prvenstvu v gorskem kolesarstvu v Crans Montani v Švici.
Maruša, vaša ekipa je vse večja. Kdo so ljudje, ki vam stojijo ob strani?
Maruša Tereza: Res je, na začetku smo bili samo najožja družina, zdaj pa je ekipa vedno večja. Okoli sebe imam kar nekaj ljudi, ki jih zelo cenim. Od dveh glavnih sponzorjev: ekipa Lelosi me finančno podpira, da sem sploh lahko tukaj, kjer sem, in moj nekdanji matični klub KD Rajd, kjer pri Žigi Pandurju še vedno treniram tehniko. Prav njemu se moram javno zahvaliti, da sem progo na svetovnem prvenstvu odpeljala brez težav.
Potem je tu moj fizioterapevt Primož Hostnik, ki je poskrbel, da sem imela popolne noge – tudi on je bil z mano na prvenstvu. Seveda moj oče in trener, športna psihologinja Tina Jeromen, h kateri se zatečem, kadar imam težave, pa dietetik dr. Tomaž Poredoš, s katerim sodelujem že tri leta. Prehrana je pri meni izjemno pomembna in brez vseh teh ljudi res ne bi bila tu, kjer sem danes.
"Seveda tudi sama včasih zapadem v dvome. V kategoriji U23 sta denimo dve kolesarki, ki zasedata visoka mesta in sta očitno presuhi. Velikokrat se ujamem pri misli: če je ona zmagala, bi morala biti tudi jaz tako suha, da bi mi uspelo. Ampak na koncu se vedno znova zavem, da smo dokazali nekaj drugega, da je na dolgi rok tvoje telo precej močnejše in boljše, če ga ohranjaš zdravega, kot pa telo nekoga, ki je preveč izčrpan in presuh."
Motnje hranjenja v kolesarstvu
Po letošnji Dirki po Franciji za ženske se je znova veliko govorilo o motnjah hranjenja. Tudi vi imate osebno izkušnjo z anoreksijo, podobno kot kolesarka Urška Žigart, ki je v pogovoru za Sportal (objavili ga bomo v soboto) izpostavila, da je najobčutljivejše obdobje prav prehod od mladink v kategorijo U23 – kamor boste prihodnje leto vstopili tudi sami. Kako resna težava so motnje hranjenja v gorskem kolesarstvu in ali se vam zdi, da je dovolj storjenega na področju ozaveščanja?
Maruša Tereza: Mislim, da so motnje hranjenja velika težava tudi v gorskem kolesarstvu. Letos sem prejela res veliko sporočil deklet iz različnih držav, ki na zunaj delujejo povsem v redu, a so mi napisale, da se lahko poistovetijo z mojo zgodbo. Prav na dan, ko sem zmagala na svetovnem prvenstvu, mi je pisalo dekle, starejše od mene, in zapisalo, kako vesela je, da sem dokazala, da je bilo okrevanje po moji izkušnjo z motnjo hranjenja vredno, ter da sem zelo dober zgled.
Seveda pa tudi sama včasih zapadem v dvome. V kategoriji U23 sta denimo dve kolesarki, ki zasedata visoka mesta in sta očitno presuhi. Velikokrat se ujamem pri misli: če je ona zmagala, bi morala biti tudi jaz tako suha, da bi mi uspelo. Ampak na koncu se vedno znova zavem, da smo dokazali nekaj drugega, da je na dolgi rok tvoje telo precej močnejše in boljše, če ga ohranjaš zdravega, kot pa telo nekoga, ki je preveč izčrpan in presuh.
- Motnje hranjenja v športu: Tema, o kateri se nihče ne želi pogovarjati, a ker obstaja, se moramo
- Kaj sploh je RED-S, težava, na katero javno opozarja tudi Janja Garnbret?
- Sindrom RED-S, ki ima lahko hude posledice, lahko preprečimo, a ga moramo prepoznati
Pa se o tem govori? V vaši družini zagotovo se, ker ste se sami srečali s to izkušnjo. Kaj pa drugje?
Matjaž: O motnjah hranjenja se govori premalo. Žal pa se pogosto s prstom kaže na športnike, ki so v tej zgodbi najmanj krivi. Glavna odgovornost je na ljudeh okoli njih, od trenerjev do podporne ekipe, ki iščejo zgolj najboljši rezultat in jim je na koncu pomemben samo kapital. Mladi športniki zato ob sebi nujno potrebujejo zrele osebe, ki jih znajo usmeriti.
Lahko povem, da je Maruša že zavrnila kar nekaj ponudb in pogodb, zaradi česar so bili nekateri jezni na nas. Ampak na to se ne oziramo, ker dobro vemo, kaj je naš glavni cilj, to je, da ostane zdrava.
"O motnjah hranjenja se govori premalo. Žal pa se pogosto s prstom kaže na športnike, ki so v tej zgodbi najmanj krivi. Glavna odgovornost je na ljudeh okoli njih, od trenerjev do podporne ekipe, ki iščejo zgolj najboljši rezultat in jim je na koncu pomemben samo kapital. Mladi športniki zato ob sebi nujno potrebujejo zrele osebe, ki jih znajo usmeriti."
Ko smo že pri prehrani, bi rad opozoril še na ljudi, ki so opravili na primer enomesečni tečaj iz nutricionistike in se potem zelo dobro prodajajo na družbenih omrežjih, kar ni v redu. Mi sodelujemo z dietetikom z doktoratom, ki deluje na visoki strokovni ravni in spremlja vse Marušine parametre. Tudi med prvenstvom smo bili ves čas v stiku, da smo skrbeli za prehrano, prilagojeno športu, s katerim se ukvarja.
Pri tem je treba razumeti, da se športna prehrana močno razlikuje od zdrave uravnotežene prehrane rekreativca. Razlika je ogromna, tudi po količini. Verjamem, da se marsikatero dekle ustraši, ko pred njo postaviš zvrhan krožnik testenin, ki bi ga težko pojedel tudi odrasel moški. Ravno zato je potrebna jasna strategija – in prepričan sem, da je to pogosto celo pomembnejše kot trening.
A o tem vidiku se premalo govori. Svet je danes predvsem kapitalistično naravnan: športnika izkoristijo, dokler daje rezultate, ko pa od njega ne ostane nič več, zanj ne skrbi nikogar, saj v vrsti že čaka deset drugih.
Maruša je od letošnje sezone članica ekipe Cube Next Generations, s katerimi ostaja najmanj do olimpijske sezone 2028.
Razmišljanje o cestnem kolesarstvu
Maruša, v začetku oktobra boste nastopili na evropskem prvenstvu v cestnem kolesarstvu v Franciji. Razmišljate o tem, da bi postopoma naredili prehod iz gorskega v cestno kolesarstvo, kjer ste se prav tako že dokazali (letos je bila druga na enodnevni dirki v Overijsu v Belgiji)? Ali se pogovarjate tudi o tem?
Maruša Tereza: Moj glavni cilj so zagotovo naslednje olimpijske igre v Los Angelesu 2028. Do takrat bo gorsko kolesarstvo prioriteta, cestno pa bo zraven – tudi zato, ker mi je všeč, da je malo spremembe. Po tem bomo videli, kako bo z voljo. Zelo mi je všeč pristop Pauline Ferrand-Prévot (olimpijske prvakinje v krosu na gorskem kolesu in zmagovalke Dirke po Franciji, op. a.), ki je na gorskem kolesu osvojila prav vse, kar se je osvojiti dalo, nato pa se preselila na cesto. Mogoče bo šlo tudi pri meni v tej smeri …
Matjaž: Odločitev prepuščam Maruši, o tem se veliko pogovarjava. Ena največjih napak, ki jo opažam – tudi v slovenskem kolesarstvu –, je, da najstniki najprej vozijo gorsko kolo, konec dneva še cestno, ob koncu sezone pa dodajo še ciklokros in posledično nimajo nobenega počitka.
Marušo takoj po evropskem prvenstvu čaka dvomesečni odmor, da si telo opomore in se pripravi na nove cilje. Dolgoročno si moraš postaviti prioritete in cilje, kot je povedala tudi sama. V tej smeri gremo naprej, po olimpijskih igrah pa bomo zastavili nove, dolgoročnejše načrte. Zato je tako pomembno, da ekipe razmišljajo dolgoročno – ne le za eno sezono, ampak za štiri, pet let, tudi zaradi sponzorjev in vseh drugih odnosov. A v prvi vrsti je skrb za zdravje. Navsezadnje je Maruša stara šele 18 let in vse je še pred njo.
Usklajevanje šolskih in športnih obveznosti
Navsezadnje tudi matura. Je res, da ste na svetovno prvenstvo vzeli roman Ivana Cankarja Na klancu, ki bo eno od maturitetnih besedil za pisanje eseja na maturi?
Maruša Tereza: Res je in dejansko sem knjigo tudi brala (smeh, op. a.). Vsak dan sem poskusila prebrati vsaj en odlomek in odgovoriti na maturitetna vprašanja v zvezi z njim.
Kako vam uspeva šport kombinirati s šolo?
Maruša Tereza: Težko je, ogromno je odrekanja. Če sem povsem iskrena, so bila prva tri leta gimnazije zame prava muka. Včasih je res nemogoče vse obveznosti stlačiti v en dan – treninge, inštrukcije –, saj moram zaradi odsotnosti veliko snovi predelati sama … Dejansko imam dan razporejen do 22. ure.
Najhuje je, ko se vrneš s težkega treninga in te čaka še učenje ali inštrukcije. Ampak letos je zadnje leto in vem, da moram stisniti. Potem pride matura, nato pa bomo videli, kako naprej. Predvidevam, da si bom po maturi vzela eno prosto leto, da si odpočijem in se posvetim izključno kolesarstvu. Kasneje se bom najverjetneje vpisala na fakulteto – nekaj lažjega, kar bom lahko usklajevala s športom.
Ali se veselite dvomesečnega premora od kolesa, da boste lahko redno v šoli?
Maruša Tereza: Da, v resnici se šole veselim, ker grem rada med sošolce, s katerimi se res super razumemo. Ker sem pogosto odsotna, se poskušam učiti sproti. Tudi pred kratkim na Češkem, kjer je bila poleg svetovnega in evropskega prvenstva še ena najpomembnejših tekem sezone, sem dan pred dirko ob sedmih zjutraj pisala dvourni test iz matematike, da sem ga čim prej opravila. Poskušam delati sproti – zjutraj pred treningom, edini dan, ko knjige pustim pri miru, pa je na dan tekme. Na letošnjih pripravah sem na primer opravila dva ustna testa, iz geografije in zgodovine, prek Zooma.
Matjaž: Res jo občudujem. Na pripravah na Majorki je vstajala ob petih zjutraj, pojedla zajtrk, se učila dve ali tri ure, šla na trening, po kosilu, če je imela še en trening, je po njem spet sedla k učenju. Vsaka čast, sam nisem bil tako priden kot dijak (smeh, op. a.). Res pa je, da ima športna gimnazija Šiška super ravnatelja in koordinatorja za športnike, ki ji gresta zelo na roko – seveda pod pogojem, da izpolni vse, kar se dogovorijo.
Preberite še:
