Primož Roglič
Sobota, 31. 8. 2024, 9.00
2 meseca
Vse o ozadju novega svetovnega rekorda Marka Baloha
Kaj se Marku Balohu plete po glavi, ko mu je težko? "Spomnim se, da po dežju vedno posije sonce."
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,06
Marko Baloh je pred tednom dni na hipodromu Poleno v Slovenskih goricah postavil nov svetovni rekord v kronometru na 1000 kilometrov na odprti pisti. Prejšnji rekord je popravil za skoraj dve uri.
57-letni slovenski ultrakolesar Marko Baloh je prejšnji konec tedna postavil nov svetovni rekord v kronometru na tisoč kilometrov na zunanji pisti. Tisočico je na hipodromu Poleno v Lenartu v Slovenskih goricah prevozil v nekaj več kot 29 urah, kar je skoraj dve uri hitreje od prejšnjega rekorda, ki je bil v lasti Španca Francisca Rodrigueza. Kaj ga žene v ekstremne podvige, o čem razmišlja, ko mu je težko, kaj se mu plete po glavi, medtem ko sešteva ure in kilometre, in kaj zanimivega ga čaka v prihodnjih dneh? Namig: tako kot njegovo zdaj že tradicionalno dobrodelno kolesarjenje na trenažerju ob koncu leta, ga tudi zdaj čaka nekaj podobnega. Pri projektu Plume Strong Cycling Challenge sodelujeta tudi Tadej Pogačar in Urška Žigart.
Marko, pogovarjava se tri dni po še eni vaši ekstremni kolesarski preizkušnji. Kakšne posledice je pustil lov na nov rekord?
V redu sem, hvala, je pa res, da imam še vedno lesene noge, kot pravimo. Vsak dan se grem razpeljat, ampak je še vedno čudno.
Kaj je najbolj na udaru v skoraj 30 urah kolesarjenja? Kaj najbolj trpi?
Težko rečem, ampak najbolj so me pekli podplati, na koncu pa najbolj noge. Priznam, da sem čutil tudi vrat, ampak ko sem se dobro naspal, sem čutil samo še noge.
Pa žulje?
Da, na rokah sem imel otiščance, očitno vseeno zelo trdo tržim krmilo, tudi če ni videti tako (smeh).
Prejšnji konec tedna ste postavili svetovni rekord na tisoč kilometrov, spotoma pa še rekord na 12 in 24 ur za kategorijo 50-59 let. Veste, kateri svetovni rekord v vaši lasti je že to?
Uf, ne bi vedel, res ne. Eden od mojih ciljev je bil, da v 24 urah prevozim 500 milj, kar je nekaj več kot 800 kilometrov, ker je to mejnik, ki ga ne doseže vsak. Meni je to uspelo že 19-krat in seveda sem si želel to ponoviti še dvajsetič.
Tako da sem si po 24 urah – no, pa še rekord je bil –, vzel nekaj premora, še oprhal sem se, in potem nadaljeval. Bil sem že tako slan, da me je motilo. Vedel sem, da imam čas, da imam do tisočke še kar nekaj manevrskega prostora (prejšnji svetovni rekord na tisoč kilometrov je popravil za skoraj dve uri, op. a.). Blizu sem bil tudi svojemu rekordu, ki sem ga pred štirimi leti postavil na cesti.
Zakaj ste izbrali prav avgust? Ne bi bilo lažje toliko kilometrov in ur na kolesu zdržati v hladnejšem obdobju, na primer spomladi ali jeseni?
Težko se je odločiti, kdaj je trenutek najboljši, ampak na koncu je odvisno od razpoložljivosti ekipe, sodnikov, hipodroma, kjer sem podrl rekord … Mogoče bi bilo septembra ali oktobra lažje, ampak nikoli ne veš, kaj bo z vremenom. Pred štirimi leti sem rekord postavljal julija, pa je bil mraz in še deževalo je. Sicer pa mi na splošno bolj odgovarja vročina kot mraz.
Kaj je bilo pri postavljanju vašega najnovejšega svetovnega rekorda drugače?
Tokrat je bilo drugače kot sicer, ko v prvih urah naredim precej časovne zaloge, zdaj je bilo ravno obratno, saj sem precej slabo začel in najprej sploh nisem bil prepričan, ali se mi splača vztrajati. No, nato mi je po 14 urah tako steklo, da so se vsi samo čudili. Od 14. do 17. ure kolesarjenja je letelo kot pri norcih, kar se mi še ni zgodilo, tudi do 20 je še šlo, potem pa je bilo spet težje. Kolesaril sem od 11.00 do 16.30 naslednjega dne.
Ste se načrtno pripravljali ali ste po toliko letih ekstremnega kolesarstva pač vedno pripravljeni?
Nisem se načrtno pripravljal, to je bila zame ena od dirk, na katerih sodelujem. Že odkar se s tem ukvarjam, vsaj enkrat letno odpeljem kakšno podobno dirko. V bistvu sem bil bolje pripravljen na Dirko preko vzhoda, ki je bila na sporedu junija in je bila moj glavni cilj. Bil sem tudi precej dobro na poti, nakar sem sto milj pred ciljem padel in zgodba je bila zame končana. Končal sem v bolnišnici, potreboval sem šive … Potem pa sem moral poškodbo samo pozdraviti in nadaljevati.
Lov na svetovni rekord sem imel v mislih že prej, moral sem samo malo delati za hitrost, več sem se vozil s kronometrskim kolesom … Sicer pa načeloma, odkar se resno ukvarjam z ekstremnim kolesarstvom, že 20 let je, odkar sem se prvič udeležil RAAM-a, lahko rečem, da sem kar pripravljen, in to kadarkoli.
Baloh z ekipo, ki je postavljanju ekstremnih rekordov nepogrešljiva.
Kaj sploh razmišljate med tako razdaljo?
To je najpogostejše vprašanje, ki ga dobivam tudi od navijačev, pa nanj niti ne znam pravilno odgovoriti. Posebne priprave ni, ker se že toliko časa pripravljam na to … načeloma sicer nimam težav, kadar pa postane težko in se začnem spraševati o smiselnosti vsega, se spomnim, da po dežju vedno posije sonce. Kadar pa gre čez mejo, je to treba povedati tudi na glas, običajno se to zgodi na RAAM-u, ki je ekstrem posebne vrste, takrat pa priskoči še ekipa, ki me zna psihološko spraviti na drug tir, da začnem razmišljati o drugih stvareh. Sicer pa sem kar na določenem 'modeu', ko samo gonim in nič kaj dosti ne razmišljam. Poslušam glasbo in gonim. Ni mi hudega. Na trenutke se sicer sprašujem, zakaj to počnem, ampak ko pomislim, koliko kilometrov in ur je že za mano, in da so zraven ljudje, ki me podpirajo in so tam zaradi mene, ni šans, da bi odstopil.
Ste kdaj sodelovali s športnim psihologom?
Pred prvim RAAM-om sem delal z Matejem Tuškom in mi je zelo pomagalo.
Svetovni rekord ste postavili na hipodromu v Lenartu? Zakaj ravno tam?
Hipodrom Poleno je res super športen objekt. Vozil sem na asfaltirani pisti, ki je sicer namenjena avtomobilu, v katerem se med konjskimi dirkami vozi sodnik. Ravno sem razmišljal, kako super bi bilo, če bi nekaj podobnega imeli v Ljubljani. Otroci bi imeli zaprt poligon, kjer bi lahko varno trenirali. V Lenartu so mi šli res na roko, hipodrom so zaprli, tako da razen navijačev in moje ekipe tam ni bilo nikogar, no razen zajca in kakšne mačke, ki so se na stezi znašli sredi noči. Sicer pa je za hipodrom izvedel preko Andreja Petroviča, ki je bil kot vodja ekipe z mano na RAAM, včasih pa je v Lenartu deloval kot trener. Leta 2008 sem tam postavil svoj prvi svetovni rekord.
V družbi župana Lenarta mag. Janeza Krembergerja.
Kako dolgo menite, da bo rekord zdržal?
Težko rečem, ampak če se ga bo lotil Christoph Strasser, ga bo odpeljal še dve uri hitreje.
V 30 urah in po prevoženih tisočih kilometrih telo pokuri ogromno energije. Kako ste polnili glikogenske zaloge?
Večinoma na kolesu uživam tekočo hrano. Moje telo potrebuje okoli 350 do 400 kalorij na uro, kar je okoli sto gramov ogljikovih hidratov na uro. Pijem napitek Nduranz, vsako uro dobim bidon z 80 grami ogljikovih hidratov, zraven prežvečim še pol ploščice, ponoči pa nekaj kofeinskih gelov. Sladkor na sladkor.
Kaj vam pomeni tak rekord, že kar nekaj jih imate?
Zelo veliko. Ogromno mi pomeni to, da sem že dvajsetič odpeljal 500 milj, ni nas veliko, ki se lahko pohvalimo s tem, pa tudi svetovni rekord mi seveda veliko pomeni.
Pri teh letih dirkam manj, kot sem nekoč, malo tudi zaradi finančnih sredstev, ni potrebe, in potem je problem, če se ti na glavni dirki sezone – zame je bila to Dirka preko vzhoda (Race across the East) – kaj zgodi, tako kot se je meni, in je bila to rezerva.
Sicer verjamem, da tudi če se lova na rekord ne bi lotil, mi tega sponzorji ne bi zamerili, ampak pri sebi bi vseeno čutil, da nisem naredil tega, kar sem želel. Tako pa so zadovoljni sponzorji in jaz. Zame je zanimiva tudi primerjava, kako vozim danes in kako sem vozil pred petimi ali desetimi leti. Opažam, da so izkušnje zelo pomembne, moč je sicer nekoliko upadla, vendar je pri ultrakolesarstvu bolj kot moč pomembna vzdržljivost in to, kar imaš v glavi. Tukaj pa najbolj štejejo izkušnje.
Že čez nekaj dni vas čaka nov izziv. V Švici se boste udeležili posebne dobrodelne kolesarske dirke Plume Strong Cycling Challenge (2. do 6. septembra), kjer se vam bosta prvi dan pridružila tudi Tadej Pogačar in Urška Žigart. Kaj se bo dogajalo in kam bodo namenjena zbrana sredstva?
To je že četrta izvedba dobrodelne kolesarske dirke, ki jo organizira podjetje PlumeStrong. Začelo se je v obdobju covida leta 2020, ko so začeli trenirati sodelavci podjetja, potem pa so zraven povabili še Pogija in zadeva je precej zrasla. Zraven zbirajo sredstva za otroke v Sierra Leone (z zbranimi sredstvi bodo letos financirali program usposabljanja učiteljev in skupnostni kmetijski projekt. Letos so si kot cilj zastavili milijon evrov, op. a.). Gre za kolesarski izziv, ki vsako leto težji. Start je v Zürichu v Švici, cilj pa v Benetkah v Italiji. V petih dneh bomo prevozili 800 kilometrov in 20 tisoč višinskih metrov, kar je za tretjino Vuelte.
Kako ste prišli zraven?
Imel sem to srečo, da sem bil s šefom Pluma na pripravah na Costa Blanci, beseda je dala besedo in so me povabili.
Bodo noge dovolj sveže?
Delam na tem (smeh, op. a.).
Preberite še:
