Sreda, 26. 2. 2020, 13.40
4 leta, 2 meseca
Brez Lore bi bil "gotov"
Intervju z najboljšim kolesarjem na svetu: s Primožem Rogličem tako osebno kot še nikoli. Na "ti".
Pred dobrimi tremi leti je prvič resno sedel na kolo v tekmovanjih na dirkah WorldToura, lansko sezono pa že končal kot najboljši kolesar sveta. V nekaj mesecih je okusil grenkobo tretjega mesta na Giru in zmagoslavje na Vuelti, kjer je poleg rdeče osvojil tudi zeleno ŠKODA majico, pa sladke zmage na enodnevnih klasikah ter vrtinec silovitih čustev, ki preplavijo človeka, ko se z rojstvom prvega otroka znajde v verjetno najpomembnejši vlogi, ki ga bo spremljala vse življenje.
Imel si priložnost, ki je marsikateri profesionalni športnik nima – nisi zamudil Levovega rojstva. Kaj ti je pomenilo, da si bil takrat lahko ob Lori?
Z Loro se nisva želela obremenjevati z mislijo, kaj bi se zgodilo, če bi se Lev rodil med Girom. Vse sva se vnaprej dogovorila. Tako ali tako si vedno rečeva, da bo prav, kakorkoli se bo zgodilo. Zagotovo pa je prisotnost pri otrokovem rojstvu izkušnja, ki si jo zapomniš za vse življenje. Zame je bil to izjemen in zelo čustven dogodek. Neverjetno je, kako delujejo človeški rod, narava, telo ...
Zdaj kaj drugače gledaš na Loro?
Lora daje svoje življenje zame, za Leva in za to, da lahko delamo to, kar delamo, o tem ni dvoma. Občudujem jo in sem neznansko hvaležen, da je ob meni in me pri vsem spodbuja. Zagotovo ji velikokrat ni prav lahko. Ljudje, ki naju spremljajo od daleč, imajo pogosto priložnost videti samo idilični prizor, ko me pričaka v cilju in se skupaj veselimo uspehov. Ampak za tem je ogromno njenega dela, odrekanj, tudi težkih stvari. Vsak dan moram trenirati tudi do sedem ur, včasih me ni cele dneve. Neverjetno je, koliko stvari ji uspe urediti sami.
Kako pa po Levovem rojstvu usklajuješ družinsko življenje s kolesarstvom? Verjetno je precej več logistike.
Ah, brez Lore bi bil "gotov", to moram povedati. Neverjetno srečen sem, da jo imam. Za vse poskrbi, čeprav si tudi jaz prizadevam biti vključen, kolikor se da. Potrudim se zamenjati kakšno plenico (smeh, op. p.). Je pa zdaj res precej drugače. Zdaj se vse vrti okoli Leva, ne pa okoli mene in kolesarstva. In prav je tako. Zdaj plešemo, kakor Lev žvižga – oziroma tuli, če sem bolj natančen (smeh, op. p.).
Torej prilagajanje na starševsko vlogo ni bilo težko? Kakšne spremembe je Lev vnesel v vajino rutino?
Enake, kot jih otrok prinese v vsako družino. On je zdaj središče najinega sveta. V redu, ponoči smo malo več budni, ampak pri meni je enako kot pri vsakem novopečenem očetu. Hoditi je treba v službo ter zraven čas in energijo posvečati tudi otroku.
Kakšen dojenček pa je Lev?
Dober! Ima zobe (smeh, op. p.). Včasih je malo siten, zna dobro ugrizniti, včasih veliko poje, drugič spet ne. Vsak dan je kakšna nova zadeva, to pa! Učimo se skupnega življenja.
Pri otrocih so pač vedno nihanja: malo so sitni, malo veseli, malo bi jedli, malo ne.
No, jaz teh težav nimam. Kar ves čas bi po malem jedel. Zdaj čakam, da me to obdobje mine.
Ko se vrneš k treningom, te večinoma opravljaš na cesti. Kakšne izkušnje imaš s slovenskimi vozniki?
Vedno boljše. Znanje o vedenju na cesti, vsaj zdi se mi tako, se izboljšuje, ker tudi kolesarstvo postaja vse bolj priljubljen šport. Kolesarjev je vse več in bolj ko smo strpni, lažje je.
No, kolesarji se pritožujejo nad vozniki, ker pri prehitevanju vozijo preblizu, vozniki pa se jezijo na kolesarje, češ da zavzamejo celo cesto.
Mislim, da se stanje izboljšuje, ampak kot so dobri kolesarji in dobri vozniki, so tudi slabi kolesarji in slabi vozniki. Zagotovo pa je voznik, ki je hkrati kolesar, uvidevnejši, ima občutek. Velja tudi obratno. Seveda ima vsak svoj prav, ampak kolesar je v vsakem primeru šibkejši člen. Kot kolesar se na cesti počutiš zelo ogroženega, nič te ne ščiti, razen čelade. Tako si zelo ranljiv. Majhen trk avtomobilista ne ogroža, za kolesarja pa je lahko že to, da te avtomobil oplazi, smrtno nevarno, zato se kolesar praviloma tudi burneje odzove na kakšno neprijetno situacijo.
Si tudi ti imel kakšno bližnje srečanje z avtomobilom med treningi?
Ogromno. Padel sem velikokrat, zbil me je kamion, spregledal me je avto in sem odletel čez vetrobransko steklo. Veliko je bilo tega. Seveda sem vedno previden, ampak na cesti žal ni vse odvisno samo od mene.
Torej med kolesarjenjem verjetno ne poslušaš glasbe.
Nikoli. Preveč se imam rad, da bi tvegal in se odklopil od prometa. Sicer pa rad poslušam rock glasbo, medtem ko televizije ne gledam in nimam računalnika. Tako ali tako je že telefon preveč, ker neprestano piska in tuli. Že tako ne dohajam vsega, tako da res ne potrebujem dodatne stimulacije.
Kakšni pa so odnosi med profesionalnimi športniki v svetovnem vrhu?
Zelo dobri, boljši, kot si ljudje predstavljajo. Kolesarstvo je ekipni šport, tudi najboljši imamo za seboj celo ekipo. Seveda so izjeme kot v vsakem športu. Veliko nas je dobrih prijateljev, tudi zunaj ekipe, seveda pa se najde tudi kdo, ki odkrito kaže svojo nenaklonjenost. Sto ljudi, sto čudi. Smo pa vsi Slovenci super prijatelji.
S Tadejem Pogačarjem vaju je bilo čudovito gledati, ko sta na Vuelti tako rekoč z ramo ob rami privozila v cilj. Sta si pa precej različna. Kaj imaš ti, česar on nima, in kaj ima on, česar nimaš ti?
Tadej je res izjemen talent, super fant, imam samo pozitivno mnenje o njem. Predvsem pa ima čas, ki ga jaz nimam (več). Star sem trideset let, on pa devet let manj.
Hočeš reči, da si tik pred upokojitvijo?
Naročnik oglasnega sporočila je Porsche Slovenija.
