Četrtek, 14. 5. 2020, 18.40
3 leta, 5 mesecev
o sezoni pri poljskem klubu Unia Oswiecim
Nik Zupančič o poljskem spozna(va)nju: Liga ima potencial
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,65
Nekdanji selektor slovenske hokejske reprezentance Nik Zupančič se je v zadnjem letu pobližje spoznal s poljskim klubskim hokejem.
Za nekdanjim hokejistom, zadnje desetletje pa trenerjem Nikom Zupančičem je prvo leto trenerskega udejstvovanja na Poljskem, kjer je z Unia Oswiecim v predčasno končani sezoni zasedel drugo mesto. Z 51-letnikom, ki čaka na odprtje mej in vrnitev na Poljsko, kjer ga čaka še eno tekmovalno obdobje, smo se pogovarjali o izkušnji v novi deželi, dojemanju hokeja, razmerah, kakovosti lige, prostoru za izboljšave, snubljenju Olimpije in še čem ...
Kako preživljate dneve med pandemijo novega koronavirusa, v katerih se sicer ukrepi vse bolj rahljajo?
Ni nam dolgčas. Imam dva najstnika, tako da je dela kar nekaj. En sin igra na Finskem, šolo pa opravlja na daljavo, tako da se ukvarjamo tudi s tem.
Za vami je prva trenerska sezona na Poljskem. S klubom Unia Oswiecim ste se uvrstili v polfinale, a bojev za finalno vstopnico zaradi pandemije niste dočakali. Vam je pa po odločitvi lige pripadlo drugo mesto, prvič po osmih letih je klub končal s kolajno. Verjetno ste zadovoljni, čeprav ni bilo pravega konca na ledu?
Ko sem malo tipal, koliko smo sploh vredni, glede na pretekle sezone, česa takega niso pričakovali. Potem pa smo sredi sezone dokazali, da bi lahko kaj dosegli. Postopoma smo gradili in rasli, proti koncu sezone smo bili na vseh položajih res kar dobri in nam je kar uspevalo, tudi poškodbe so nam prizanesle, a žal se je vse skupaj ustavilo.
Menim, da bi lahko bili v finalu. To je seveda težko trditi, a ko smo prišli skozi četrtfinale, smo bili precej sveži in brez poškodb, nasprotnik pa je igral sedem tekem in imel poškodovane nekatere ključne igralce, tako da bi bilo zelo zanimivo.
Sicer pa smo se ob mojem prihodu v klub pogovarjali o tem, da bi v treh letih prišli do kolajne. To se je na papirju nekako zgodilo že v prvi sezoni, saj so ob koncu pri tistih, ki so se uvrstili v polfinale, upoštevali uvrstitev iz rednega dela, in smo bili drugi. A na to srebrno kolajno ne morem gledati enako, kot bi, če bi v resnici odigrali sezono do konca in jo osvojili na ledu. To bi morali dokazati na ledu.
Na Poljsko h klubu Unia Oswiecim (iz Auschwitza) je pred sezono pripeljal nekdanjega ljubljenca Jesenic vratarja Clarka Saundersa. Kanadčan je bil na koncu izbran za najkoristnejšega igralca poljskega prvenstva, ki so ga končali kot podprvaki.
Na Poljsko ste odpeljali kar nekaj Slovencev in igralcev, s katerimi ste že delali, tudi nekdanjega vratarja Jesenic Clarka Saundersa, ki so ga izbrali za najkoristnejšega igralca sezone na Poljskem. Kako ste zadovoljni z njihovimi predstavami?
Ko sem prišel na Poljsko, je bila ena od prioritet dober vratar. Predlagal sem Clarka, klubu se je z njim uspelo dogovoriti in vesel sem, da je bilo tako. Res dobro je branil in nam pomagal. Vesel sem tudi, da je proti koncu sezone podaljšal sodelovanje za eno leto. Bomo pa videli, v vsakem klubu se bodo verjetno pojavila kakšna znižanja, a večjih pretresov naj ne bi bilo, saj vsi razumemo položaj.
Grega (Koblar, op. a.) in Luka (Kalan, op. a.) sta se pokazala v dobri luči, Berti (Klemen Pretnar, op. a.) je pa tako in tako izkušen. Pri njem je pomembno le, da je zdrav, potem od njega lahko dobiš največ. Precej dobro se je vključil v ekipo. Zadovoljen sem z vsemi.
Pojavile so se govorice, da bi se Luka Kalan, ki ima, tako kot Zupančič, na Poljskem pogodbo še za naslednjo sezono, lahko predčasno vrnil v domovino.
Koliko je resnice v tem, da se klub pogaja z igralci, s katerimi so že lani sklenili dvoletne pogodbe, in da bi se na primer prvi strelec sezone Luka Kalan lahko predčasno vrnil igrat v domovino?
Različni igralci začnejo z različnih stopnic. Če nekdo že od začetka ni imel visoke pogodbe, sploh če je tujec, potem je težko pričakovati, da bo privolil v ne vem kakšna znižanja. Mislim, da se tega zaveda tudi druga stran. Takoj ko se je to zgodilo, sem rekel, da bo v vseh sferah življenja velika večina, ki je na vodilnih položajih, zdaj poskušala nekoliko prihraniti. Morda tudi tam, kjer ni treba. Če bodo videli, da ne bo šlo, bodo morda rekli "pustimo, kot je bilo", če pa je kdo imel slabo sezono, mu bodo verjetno poskušali še bolj znižati.
Vsi se zavedamo, da bo kakšen sponzor manj, in ne vemo, ali bomo igrali pred gledalci, kar je zame največje vprašanje, saj se je katerikoli šport težko iti brez gledalcev. Da, veliko je vprašanj. Stvari se spreminjajo iz tedna v teden.
Enainpetdesetletni trener upa, da večjih igralskih pretresov zaradi (morebitnega) znižanja plač zaradi pandemije ne bo.
Torej ni zagotovila, da boste lahko računali na vse, ki so imeli pogodbe tudi za prihodnje leto?
Teoretično se lahko zgodi, da koga od teh ne bo več v ekipi. Če kdo ne bo želel privoliti v znižanje za toliko in toliko odstotkov, se takšna pogodba verjetno lahko razdre. Govorim na pamet, a mogoče je tudi to.
Vi se za prihodnjo sezono vračate na Poljsko ali je koronavirus kaj spremenil načrte, postavil vaše sodelovanje pod vprašaj?
Pogodbo imam še za eno sezono. Če bi bile razmere normalne, bi se že vrnil, zdaj pa delamo nekatere stvari na daljavo, kolikor je mogoče. Nekateri trenerji so na Poljskem. Tam so zdaj že omogočene vadbe v manjših skupinah na prostem, tako da se stvari počasi premikajo.
V Oswiecimu je 14 igralcev, ki bi lahko začeli skupinske treninge. V torek smo želeli opraviti prvega v dveh skupinah, a smo zaradi vremena, saj je skoraj snežilo, to prestavili. Preostali so pa tujci, tako da jih ni tam: nekaj je Čehov, Slovakov, Slovencev z izjemo Klemna Pretnarja, ki je na Poljskem, pa Clarke, ki je trenutno na Jesenicah pri dekletu.
Smo pa že v drugem tednu aprila igralcem dali programe, primerne razmeram, ki trenutno vladajo. Zdaj čakam, da odprejo meje, da bo mogoče potovati na Poljsko in grem vsaj za nekaj časa tja.
Pri Oswiecimu so dobili zeleno luč za treninge na suhem v manjših skupinah za igralce, ki so na Poljskem (med njimi je tudi slovenski branilec Klemen Pretnar), Zupančič pa še čaka na odprtje meja in vrnitev.
So bile finance v predčasno končani sezoni v Oswiecimu urejene?
Da. S tem ni bilo težav. Moram reči, da je bilo do zdaj vse tako, kot smo se dogovorili.
Kakšna je organizacija kluba?
Videl sem, da sprva, vsaj po mojem mnenju, niso videli dovolj široke slike, da so mislili le na plače igralcev. Slačilnica ob mojem prihodu ni bila podobna slačilnici, boksi so bili stari 30 let ali še več, pralnega stroja ni bilo. Povedal sem svoje mnenje, da je treba nekatere stvari spremeniti. In so se potrudili, prebarvali, napisali slogane, dodali nekatere stvari, dodali televizijo, hladilnik, aparat za kavo ...
Je pa še kar nekaj stvari, tudi malenkosti, ki bi jih lahko naredili drugače, nekatere stvari so res stare in neuporabne. Tudi pri nastanitvi igralcev ali pa prevoznih sredstvih so si nekoliko drugače predstavljali stvari. Na začetku smo se tako malo lovili, a mislim, da bo zdaj lažje.
Po drugi strani pa so zanje nekatere stvari zelo samoumevne, vsako tekmo doma ali v gosteh smo imeli urejeno skupno kosilo. Na take stvari so pa pomislili.
Kot pravi, v klubu sprva niso videli širše slike in so bili osredotočeni le na plače igralcev, pozneje pa so spoznali, da bo treba kaj spremeniti na več področjih.
V prihodnji sezoni je mogoče v večini športnih kolektivov pričakovati nižji proračun. So ga v vašem pred zadnjo sezono zvišali, da ste lahko sestavili takšno ekipo?
Mislim, da so naredili večji vložek, da. Klubi na Poljskem so precej različno organizirani. Pri nekaterih na primer zelo veliko daje mesto, tudi Oswiecimu, a ne v taki meri kot pri kom drugem. Pri nas imamo nekaj ljudi, ki prispevajo svoj denar.
V Krakowu je spet drugače, saj imajo predsednika, ki ima neki posel, ki prinaša precej denarja. Oni imajo tudi drugačno politiko kluba, sezono začnejo slabše, potem pa decembra zamenjajo osem igralcev, saj je to mogoče, in merijo na naslov prvaka.
To so poskušali tudi pri nas, a ne tako izrazito. Nisem privrženec, da se tako dela z igralci. Jaz poskusim iz vsakega zvabiti največ, pa čeprav morda vidim, da ni to, kar smo pričakovali.
Kako bi ocenili kakovost lige, če pogledate skozi realna očala?
Liga ima potencial. Kakovost hokeja je na precej zavidljivi ravni. Glede na to, da omejitve števila tujcev ni, na zapisniku moraš imeti le dva mlada igralca določenega letnika, to lahko dviguje kakovost, saj imaš lahko res veliko tujcev. Ti so nosilci igre, igrajo v vseh specialnih situacijah ...
Je pa to seveda slabo za poljski hokej. Razvoj hokeja mladih je slab, mladi se tudi težko prebijejo v ekipe, saj je vse vezano na rezultat. V mojem klubu je bil zgolj en mlad igralec, ki je pokazal napredek in je igral na večini tekem, morda v končnici ne toliko, a zanj lahko rečem, da je napredoval. Je pa to zgolj en igralec, omenim lahko še drugega vratarja, a to je premalo.
Mnenja so deljena. Menim, da tujci zagotovo dvigujejo kakovost igre v ligi, a hkrati pravim, da je to slabo za poljske hokejiste. Po drugi strani so pa Poljaki dobili olimpijski kvalifikacijski turnir v Kazahstanu, kjer je ta igral s skoraj vso ekipo KHL. To je nekakšen protiargument mojim prejšnjim besedam. Nekaj igralcev v reprezentanci s tega turnirja sicer igra v tujini, a večina igra na Poljskem.
Je pa bil v Kazahstanu na odločilni tekmi vratar Poljske ključni mož, izjemno je branil ...
Da, John Murray, ki ni Poljak, ima pa poljski potni list ... O tem imam svoje mnenje, ampak pustimo to. Je pa res kar veliko ujel na tisti tekmi.
Poljska liga nima omejitve števila tujcev, kar je slabo za mlade domače hokejiste, ki ne dobivajo veliko priložnosti, s tem pa tudi za prihodnost reprezentance, ki je februarja presenetila v Kazahstanu in se uvrstila na zaključni kvalifikacijski turnir za olimpijske igre.
Kar zadeva reprezentanco, se sicer Poljaki precej dobro držijo. Večja težava je ta, da je zveza v velikih dolgovih, tako da se fantje pogosto ne odločajo za igranje za reprezentanco. To je razlog, da včasih na svetovnih prvenstvih in turnirjih nimajo kakovostne zasedbe, kot bi jo sicer lahko imeli.
Vrnimo se h kakovosti poljske lige.
Gre za zelo izenačeno ligo. Moštva med prvim in devetim mestom lahko premagajo vsakega. Morda deveti ravno ne bo trikrat premagal prvega, a ga bo enkrat v sezoni zagotovo. Mi smo na primer največ pet tekem rednega dela igrali na več kot dva zadetka razlike, velikokrat je odločal podaljšek.
Če ligo primerjam na primer z Alpsko ligo, lahko rečem, da so, sploh v ekipah, ki so se uvrstile v polfinale, pa morda še v dveh, vsi profesionalci. Fizična razlika bi bila zagotovo v korist poljske lige, saj gre za močne hokejiste, "konje". Pri tem bi Poljaki odstopali, saj so fizično močnejši. Rekel bi, da je vse skupaj malo nad Alpsko ligo.
V primerjavi z Alpsko ligo bi bila fizična korist na strani poljske lige, pravi Zupančič, a opozarja, da je lahko pri nekaterih poljskih klubih težava v hitrosti.
Kaj pa s tehničnega vidika?
Hokej gre vse bolj v hitrost, tako da je pri nekaterih nastala težava. Ko smo proti nekaterim ekipam, ki so bile pri tehničnem znanju na isti ravni kot mi, želeli igrati hitreje, pohodili plin, so imeli težave. Morda zato, ker so imeli malo starejše igralce, Čehe, ki so v svoji karieri že kar nekaj odigrali, pa morda niso več najbolje fizično pripravljeni.
Pri tem vidim še veliko rezerve. Menim, da je mogoče pri hitrosti še veliko narediti. Lahko bi se igralo še veliko hitreje, a za to potrebuješ mlade, ki pa jih ni toliko.
Dejali ste, da večina lahko premaga vsakogar. Kako pa gledate na ekipi (ena je do 23 let), ki nista dohajali drugih, na 20 oziroma 47 tekmah sta vknjižili tri točke?
Zamisel o ekipi do 23 let, ki jo financira zveza, je dobra, a izvedba na Poljskem ni najbolj posrečena. Povzeto je po Slovaški in Belorusiji, kjer moštvo do svojega svetovnega prvenstva do 20 let, ki je decembra, igra v članski ligi. Tu je precej neorganizirana, nimajo skupnih treningov, nikoli niso v isti zasedbi, tako da ti fantje nimajo prav veliko od tekmovanja. Morali bi jo drugače zastaviti, morali bi jih držati na skupnih treningih, da bi bili na kupu.
Druga ekipa pa je Janow, v kateri vsi fantje delajo. A ta ekipa je edina, ki je vsaj dve stopnici nižje od preostalih. Je pa res, da se je prav na take tekme najtežje pripraviti.
Prostora za izboljšave pri organizaciji lige je veliko, predvsem v komunikaciji med zvezo, ligo in klubi, pa tudi pri sodnikih.
Kakšna je organizacija lige?
Zagotovo je prostora za izboljšave veliko. Nekatere stvari so se, glede na moje informacije pred prihodom na Poljsko, popravile. Tako je na primer poljska hokejtv z vseh prizorišč prenašala tekme s komentatorji, do njih smo imeli dostop tudi trenerji, da smo lahko opravili tudi kakšno analizo.
Je pa res, da je komunikacija med zvezo, ligo in klubi zelo slaba. Nekatere stvari si izvedel precej pozno. Druga stvar so sodniki, ki so za moje pojme na zelo nizki ravni. Gre za moško ligo, z veliko kontakta, igre na telo, kar se včasih izrodi ravno zaradi slabih sodnikov.
Po tekmah, pri nas po vsaki in na večini gostovanj, je bila novinarska konferenca, ki je po pravilu obvezna. Pred začetkom tekme smo imeli na primer projekcijo na led, kar je bilo kar dobro narejeno. Na koncu so ljudje kar hodili na tekme.
Navijači so strastni, rivalstva med nekaterimi klubi pa velika.
Omenili ste navijače, kako priljubljen je klubski hokej?
Kar. Pa tudi rivalstva so kar močna. Na primer med nami Oswiecimom in Tychyjem, ki ni daleč stran, je kar veliko rivalstvo. Ko smo igrali polfinale pokala, naših navijačev sploh niso spustili v dvorano, ker bi lahko nastale težave, saj znajo biti včasih malo "nogometni". Jaz sicer z njimi nisem imel slabih izkušenj, saj nam je šlo bolj ali manj v redu. So pa bili nekateri navijači, ko smo koga premagali v gosteh, zelo razgreti do svoje ekipe. Lahko so zelo agresivni.
Pri nas in pri Tychyju je bilo vedno dobro vzdušje, peli so vso tekmo. Drugače je bilo z navijači kluba Jastrzebie, ki je vodil velik del sezone. Ko smo prišli kot drugouvrščeno moštvo k njim, ni bilo veliko gledalcev, morda 800, pa nobenega pravega vzdušja. Naši navijači pa so nas na primer po gostujoči zmagi v polfinalu pokala pričakali doma, bil je kar sprejem, čeprav se je meni zdelo, da nismo še nič naredili.
Koliko vprašajev prinaša prihodnost? Iz poljskih medijev je mogoče razbrati, da je začetek sezone še vedno načrtovan za september, da se bo vse začelo s superpokalom ...
Kolikor se pogovarjam z ljudmi iz kluba, uradnih informacij ni prav veliko. Tudi o prijavah klubov v tekmovanje so informacije bolj skope. Govorice so, da so nekateri klubi v težavah, tako da jasne slike nimam in ne vem, kako resno je kdo od nasprotnikov v težavah. Nekaj je bilo tudi govora, da bi se morda lahko združili s Slovaki, a je vse bolj kot ne v zraku. Vodstvo lige sicer ima sestanke, na katerih se odločajo, v katero smer bi lahko zapeljali sezono, a končnih informacij še ni.
Pri Olimpiji niso skrivali, da so si Zupančiča želeli za glavnega trenerja. To vlogo bo v prihodnje opravljal Ivo Jan, s katerim sta večkrat sodelovala.
Spremljate na daljavo Alpsko ligo in slovenska kluba?
Seveda, marsikaj spremljam.
Pri Olimpiji so si vas želeli videti na trenerskem mestu že ob začetku zadnje sezone, ko so se razšli z Juretom Vnukom, pa tudi za prihodnjo sezono. Koliko ste bili v stiku z vodstvom kluba?
Slišali smo se, s Tomažem (Vnukom, op. a.) sva bila večkrat na vezi. Lani morda še najbolj, a niti ne toliko za prvega trenerja kot za to, kar je zdaj med drugim Ivo (Jan, op. a.; Ivo Jan bo tudi trener članske selekcije Olimpije), šef stroke. Letos pa je v stik z mano stopil Jože Kovač, z resnim pristopom, želeli so zapolniti trenersko luknjo, a se na koncu nismo dogovorili.
Moj položaj je vsem znan, imam še eno leto pogodbe na Poljskem. Je pa res, da sem vedno starejši in da ni lahko biti skoraj osem mesecev sam, daleč od družine. Iz Feldkircha se je bilo še mogoče pripeljati domov, iz Poljske pa je malo predaleč.
Preberite še:
