Druga kariera
Nedelja, 15. 7. 2018, 12.30
6 let, 4 mesece
DRUGA KARIERA (63.): Miha Rebolj
Športno opremo zamenjal za politiko in kabinet župana
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,37
3
Dolgoletni slovenski hokejski reprezentant Miha Rebolj je bil najhitrejši ekipni igri kot športnik do leta 2010 zapisan od malih nog. Kot predsednik HD Mladi Jesenice ji je še danes, a glavnino dela v drugi karieri opravlja kot podžupan Jesenic. V politične vode je odplaval hitro po koncu profesionalne športne poti, slabo desetletje zatem verjame, da v politiki še ni rekel zadnje besede.
Miha Rebolj je največji hokejski pečat doma pustil v dresu Jesenic, spoznal pa je tudi Češko, Finsko, Italijo in Avstrijo. Po karieri se je usmeril v politiko. Trenutno se izteka drugi mandat, v katerem opravlja naloge podžupana Jesenic.
Po sezoni 2009/10 ste končali profesionalno hokejsko kariero, v kateri ste doživeli tako vzpone kot padce. Bi še enkrat prehodili isto pot, kaj spremenili?
Res je minilo že kar osem let, odkar sem zadnjič profesionalno nastopil na ledeni ploskvi. Občasno se kar spomnim dogodkov iz svoje kariere, kakšnih pripetljajev iz slačilnice, iz avtobusov, ko smo se vozili na gostovanja. Bilo je prijetno, vmes je seveda prišla tudi kakšna neprijetna stvar, a če potegnem črto, je bilo lepo. Vse, kar se je zgodilo, vse odločitve, ki sem jih sprejel, so se zgodile z nekim namenom, tako da ničesar ne bi spreminjal.
Čeprav ste večino kariere preživeli na Jesenicah, ste s trebuhom za kruhom odšli tudi v tujino. Spoznali ste elitno češko ligo, bili del ekipe, ki je postala češki prvak, kot eden redkih Slovencev tudi najkakovostnejšo finsko tekmovanje, pa Avstrijo, Italijo. Kako vas je tujina utrdila?
Zelo. Pravzaprav sem že z odhodom v Ljubljano (sezona 1998/99, op. a.) postal bolj samostojen. Znašel sem se v glavnem mestu. Do takrat sta imela glavno besedo oče in mati, potem sem bil kar naenkrat sam oziroma sva živela skupaj z Ivom Janom. Pa tudi Klemen Mohorič je bil takrat še v Ljubljani, tako da sta mi pomagala. Takrat sem postal precej samostojen. Treba je bilo delati povsem osnovne stvari, za katere se mi je prej zdelo samoumevno, da jih bo naredil kdo drug. Kuhati in prati, na primer. Tega sem se moral sam naučiti.
Ko sem šel naslednje leto na Češko, je bilo tako veliko lažje, lažje se je bilo lotiti teh stvari. Ko kot mlad fant odideš od doma, si na nek način "porinjen" v neke nove stvari in ni druge, kot da se določenih stvari naučiš in se prilagodiš. Na začetku je težko, a življenje sčasoma postane lažje.
Brez dvoma mi je tujina dala veliko. Ne samo hokejskega znanja, ampak tudi življenjskih napotkov. Spoznal sem običaje, pridobil veliko novih prijateljev in poznanstev, kar je po koncu športne kariere lahko dodana vrednost.
"Brez dvoma mi je tujina dala veliko. Ne samo hokejskega znanja, ampak tudi življenjskih napotkov. Spoznal sem običaje, pridobil veliko novih prijateljev in poznanstev, kar je lahko po koncu športne kariere dodana vrednost."
Kje v tujini je bilo najtežje, kje ste se največ naučili?
Brez dvoma sem največ hokejskega znanja pridobil na Češkem. Tam sem bil res "vržen" v slačilnico hokejistov z veliko izkušnjami. Čehi so leto pred tem postali olimpijski prvaki, bili svetovni prvaki ... V slačilnici smo tako imeli veliko fantov iz te generacije, jaz pa sem bil edini tujec v Pragi. A na koncu mi je to pomagalo pri pridobivanju izkušenj, tudi češčine sem se hitro naučil. To je bil zagotovo plus.
Moram pa priznati, da mi je bilo težko po tistem dokaj hitrem odhodu s Finske, ko sem pristal v Gradcu. Takrat sem menil, da si zaslužim igrati v kakšni malo bolj kakovostni ligi. No, ko sem odhod nekoliko prespal, se mi je tudi Gradec zdel na koncu dobra odločitev. Za tem sem stal in imel super sezono v Gradcu.
Po koncu profesionalne hokejske kariere (2010) je dve leti pozneje prišel iz hokejskega pokoja in železarjem pomagal ohraniti stik s članskim hokejem.
Omenili ste Finsko, od katere ste se po nekaj mesecih morali posloviti. Slovenci, ki so igrali med finsko smetano, pravijo, da je bil to povsem drug hokejski svet. Tudi za vas?
Na Finskem gre za povsem drugačen pristop do hokeja, tudi igralci imajo povsem drugačen odnos do športa. Zanje pravijo, da so hladni, kar na začetku tudi so, a ko te sprejmejo, ko vidijo, da si eden od njih, so zelo prijazni. Tudi trener mi je na enem od prvih sestankov rekel, naj se ne ustrašim soigralcev, da so pač taki po značaju.
Kar se hokeja tiče, je šlo takrat res za zelo drugačen, bolj dinamičen, hitrejši hokej. Na začetku sem imel kar težave, da sem se z njim spoprijel, potem pa sem, vsaj meni se je tako zdelo, igral zelo dobro, a žal takrat ekipi kot celoti ni šlo po načrtih. Če se prav spomnim, smo zelo dobro igrali v gosteh, doma pa izgubljali, kar ni najbolj prijetno. Po dobrih dveh mesecih so se odločili, da najprej zamenjajo tujce, med temi sem bil tudi jaz.
Slovenci znajo biti v tujini še danes glavni krivci.
Da, a v mojem primeru so bili krivci kar vsi tujci. Tudi ruski branilec Jurij Kuznjecov, ki je tam igral pet sezon zapored, je moral mesec za menoj zapustiti Lappeenranto. Ekipa preprosto ni bila dobro sestavljena ali pa ni imela te sreče, da bi tisto sezono naredila kaj bolj konkretnega. Je pa res, da če si v nekem gnezdu treh, štirih Kanadčanov, da je povrhu tega še trener Kanadčan, ti pa si edini Slovenec, ni treba težke matematike, da veš, kdo bo prvi na odstrelu (smeh, op. a.).
Zadnje iz rubrike Druga kariera:
- V nekdanji Jugoslaviji so jih cenili bolj kot danes
- "Slučajno sem zašel v dvorano, kjer so trenirali taekwondo. Bila je ljubezen na prvi pogled."
Z Jeseničani je osvojil več naslovov državnih prvakov, zadnjega v sezoni 2009/10, po kateri se je moral zaradi afere Rateče posloviti od HK Sij Acroni Jesenice. Takrat se je poslovil tudi od profesionalizma.
Kaj vam je najbolj ostalo v spominu, vezano na klubsko kariero, kakšna prelomnica?
Zagotovo to, ko sem s 16 leti prvič nastopil za člansko ekipo Jesenic. Takrat ob samih superzvezdnikih, zame idolih. Mislim, da je bilo na tekmi proti Mariboru, ko sem dosegel celo dve podaji. To je bilo zame takrat res nekaj velikega, za to priložnost sem ves čas treniral. Zame je bilo to nekaj zunajserijskega. Bil sem vesel, počaščen. To je bilo obdobje ruskih trenerjev, v katerem sem se res veliko naučil. Trener Sergej Borisov je vame vložil zelo veliko energije in časa, da sem pozneje postal, kar sem.
Veliko pomenijo seveda tudi začetki lige EBEL z Jesenicami, ko smo imeli res vrhunsko ekipo. Morda smo imeli v tistem uvodnem letu malo smole proti Dunaju, ko smo dolgo vodili, nato pa se nam po kazenskih strelih ni uspelo uvrstiti v polfinale. Prepričan sem, da če bi tisto tekmo zmagali, vodili smo še minuto pred koncem, da bi postali prvi tujci, ki bi osvojili ligo EBEL.
Se pa na Jesenicah zgodba ni srečno končala. Po naslovu državnega prvaka v sezoni 2009/10 ste se znašli sredi afere Rateče, morali zapustiti klub, nato končali kariero ... Kako ste se spopadli s tem?
Mislim, da smo se takrat vsi počutili izigrane, prevarane, poklapane zaradi tega, kar se je zgodilo zaradi nekih lastnih interesov in nekih ozadij, ki so bila pozneje, skozi nadaljnje obdobje povsem jasna. Treba je bilo odstraniti šest najbolj vplivnih igralcev ali pa najstarejše iz slačilnice. To je bil prikladen način. Kar je, je. To sem pustil za seboj.
Jaz danes povsem mirno spim. Je pa dejstvo, da po vsem tem, kar smo fantje dali Jesenicam, za jeseniški hokej, si takšnega konca in takšnega odnosa vsekakor nismo zaslužili. To smo pokazali tudi dve leti pozneje, ko smo se vrnili iz športnega pokoja. Še enkrat smo stopili na led, takrat kot HD Mladi Jesenice, odigrali celotno sezono in pomagali na Jesenicah obdržati stik s članskim hokejem.
Reprezentančni dres je oblekel na osmih svetovnih prvenstvih. Zraven je bil tudi, ko so se risi prvič uvrstili v elito, pa tudi takrat, ko jim je v njej uspelo obstati.
Je bilo pa veliko veselja v reprezentanci. Bili ste del izbrane vrste, ko se je prvič uvrstila v elito, pa v njej obstala ...
Uff. Brez dvoma mi je najbolj ostalo v spominu svetovno prvenstvo v Ljubljani, ko smo na turnirju v Tivoliju prvič vstopili v skupino velikih, v skupino A. Pa seveda pozneje, ko smo obstali v skupini A. To so moji najlepši reprezentančni trenutki kariere. Seveda so tu tudi še kakšne posamične reprezentančne tekme, a v celoti gledano so bili to najsvetlejši reprezentančni trenutki. Mislim, da nismo uživali le hokejisti, ampak tudi hokejski privrženci.
Kaj vam je dal hokej za življenje po športu?
Zagotovo to, kako delovati v ekipi, pa spoštovanje mnenj drugih, disciplino, vztrajnost, tek na dolge proge. Mislim, da to ostane večini športnikov. Če se tega držiš, lahko uspeš.
Pri HD Mladi Jesenice, ki se ukvarja z mladimi upi, opravlja predsedniško funkcijo. Trenerska vloga ga nikoli ni pretirano privlačila.
Prehod iz profesionalne kariere v civilno življenje pri mnogih spremlja kriza. Kako je bilo pri vas?
Priznam, da sem se z mislijo, da bi počasi končal s hokejem, sam pri sebi ukvarjal že nekaj časa. Zaključeval sem šolanje, imel družino, neke velike želja po tujini tako ni bilo. Stvari so se odvile, kot so se. Kakšen mesec sem še pomagal pri mladih Jeseničanih, ampak potem videl, da nima smisla. Avgusta 2010 sem tako zapakiral opremo, jo pospravil v klet in je eno leto nisem odprl, sploh je nisem pogledal. Odločil sem se, da je hokeja konec.
Ena stvar je namreč tako močno pretehtala, da sem se še lažje odločil za konec, čeprav ne na najbolj prijeten in lahek način. A bilo je dobro, da nisem preveč odlašal. Dolgovi kluba so še vedno ostajali. Upal sem, da bodo poplačani, a do tega ni prišlo. Treba se je bilo hitro obrniti in si najti neko službo. Uspelo mi je dobiti službo kot receptor v hotelu Alpinea v Kranjski Gori, za kar sem še zdaj zelo hvaležen takratnim sodelavkam in sodelavcem, ki so me zelo lepo sprejeli. Začel sem z običajnim življenjem nekega nekdanjega športnika. Obrnil sem nov list.
Leta 2010 so bile še lokalne volitve, stvari so se odvile, kot so se, in še danes sem tukaj kot podžupan Jesenic.
Omenili ste, da ste obrnili nov list, začeli običajno življenje. Se strinjate, da športnik med strogim profesionalizmom realnosti sveta okoli sebe ne dojema v popolnosti, da živi v nekem mehurčku, ki poči šele po karieri?
Vsekakor. Povsem se strinjam. Zaposlen si s svojim športom. Ni treba razlagati, da šport ni samo tista ura treninga, ampak da je še marsikaj prej in pozneje, da ne nazadnje šteje tudi to, kako spiš. Šport vzame kar 24 ur. Tisti svet, ki ga živi nekdo drug okoli tebe, ki ni v športu, je povsem drugačen od tvojega. Res obstaja mehurček, ki se po karieri razblini. Takrat izstopiš iz njega. Treba je začeti drugače živeti, treba se je znajti.
"Šport ni samo tista ura treninga, ampak je še marsikaj prej in pozneje. Ne nazadnje šteje tudi to, kako spiš. Šport vzame kar 24 ur. Tisti svet, ki ga živi nekdo drug okoli tebe, ki ni v športu, je povsem drugačen od tvojega. Res obstaja mehurček, ki se po karieri razblini. Takrat izstopiš iz njega. Treba je začeti drugače živeti, treba se je znajti."
Ste se hitro?
Ne bom rekel, da je bilo lahko ter da sem se hitro prilagodil spremenjenemu ritmu življenja in drugačnim prioritetam. Potrebnega je bilo nekaj napora. A življenje te utrdi, človek se privadi tudi na takšen način življenja po športu. Drugega ti ne preostane. Ali jamraš in se smiliš samemu sebi ali pa začneš delati kot večina drugih.
Kar nekaj hokejistov se je po karieri vrglo v trenerske vode. Vas poklic trenerja ni pritegnil?
Ne. Nikoli me ni privlačil, nisem razmišljal o tem, nisem se videl v njem. Res je, da sem nekaj let po koncu kariere še kdaj stopil na led s trenerji pri starejših kategorijah, vodil branilce, kakšno uro. To mi je še dalo veselje, kaj več pa ne.
Po športu se je usmeril v politiko. Čeprav ga je bolj zanimala državna, je pristal v lokalni.
Leta 2011 ste postali podžupan Jesenic. Spoznali ste tudi delo občinskega svetnika, pa predsednika lokalnega odbora SMC. Vas je politika zanimala že med hokejsko kariero?
Da, a bolj tista na državni ravni. Prebiral sem dnevno časopisje, razne s politiko povezane revije. Lokalna politika me sploh ni zanimala, z njo nisem bil podrobneje seznanjen, nisem ji posvečal preveč pozornosti. A pozneje s sovpadanjem konca kariere in lokalnimi volitvami v mandatu 2010-2014 so se stvari spremenile. Pozneje sem bil izvoljen tudi za predsednika HD Mladi Jesenice, tako da je bil moj delavnik kar naenkrat zelo poln. Sicer s povsem drugimi stvarmi, a dolgčas mi ni bilo, kar je bilo dobro. Tako nisem imel časa razmišljati o tem, kaj je bilo in kaj ni bilo. Stvari so se tako kar dobro zapeljale.
Kaj vas je pritegnilo v politično udejstvovanje?
Predvsem to, da lahko pomagaš spremeniti določene stvari, za katere meniš, da so napačne oziroma da niso dobre. Da poskusiš poskrbeti za stvari, ki v neki skupnosti, lokalni, manjkajo. To so bili tudi vzgibi, ki so me vodili, da sem se kar precej hitro odločil za kandidaturo na lokalnih volitvah.
Koliko vam je uspelo spremeniti stvari? Ste mislil, da bo šlo lažje?
Zagotovo (smeh, op. a.). Kot športnik iz športa, v katerem se vse dogaja zelo hitro in konkretno, sem se znašel v politiki, v kateri se stvari odvijajo malo bolj počasi. Morda sem bil na začetku malo naiven in si nekaterih stvari nisem predstavljal tako, kot so. Z leti, z izkušnjami pridobiš znanja in se naučiš, na katere vzvode pritisniti, da se kakšne stvari premaknejo. Potrebuješ svoj čas.
So pa nekatere stvari v politiki podobne kot v hokeju. Predvsem to, da nisi odvisen od samega sebe, da šteje timsko delo, ekipa, da so številni dejavniki, ki vplivajo na dogajanje.
"Kot športnik iz športa, v katerem se vse dogaja zelo hitro in konkretno, sem se znašel v politiki, v kateri se stvari odvijajo malo bolj počasi. Morda sem bil na začetku malo naiven in si nekaterih stvari nisem predstavljal tako, kot so. Z leti, z izkušnjami pridobiš znanja in veš, na katere vzvode pritisniti, da se kakšne stvari premaknejo. Potrebuješ svoj čas."
Česa vas je naučila politika? Najboljša lekcija, ki vam jo je dala?
Spoznal sem mnogo dobrih ljudi, strokovnjakov, spoznal pa tudi značaje, za katere si nikoli nisem mislil, da so mogoči. Pri tem mislim negativno plat. Naučil sem se tudi, da se vztrajnost in to, da stojiš za svojimi besedami in dejanji, izplača.
Na kaj ste v teh letih političnega udejstvovanja najbolj ponosni?
Kar nekaj projektov je bilo, na katere sem ponosen. Trenutno obnavljamo štiri otroška igrišča v naši največji krajevni skupnosti, tukaj je bil narejen velik napredek. Skupaj z državnimi službami nam je uspelo sanirati vpadnice v naše mesto, čaka nas sicer še najbolj utrujeni del odseka ceste. Podpora športu, kulturi. Za nami je precej projektov, veselim pa se tudi prihodnjih izzivov na Jesenicah, ki jih je še kar nekaj. Upam, da bom še naprej zraven.
"Spoznal sem mnogo dobrih ljudi, strokovnjakov, spoznal pa tudi značaje, za katere si nikoli nisem mislil, da so mogoči. Pri tem mislim negativno plat. Naučil sem se tudi, da se vztrajnost in to, da stojiš za svojimi besedami in dejanji, izplača."
V političnih vodah še zdaleč ne pihajo vsi v isti rog. Kako se spopadete s kritikami?
Seveda se soočaš tudi s kritikami, negativnimi komentarji, pripombami. Na začetku političnega delovanja sem se s tem kar precej obremenjeval, zdaj pa lahko rečem, da jih preberem, če so. A če trdno stojiš za tem, kar delaš, se s tem ne obremenjuješ preveč. Ljudje težko pohvalijo, lažje grajajo in so glasni s kritikami. A slednjih ni prav veliko oziroma so v manjšini.
Malce v šali, kaj je zahtevnejše, politika ali hokej?
"Politika je umetnost potrpljenja, prepričevanj, dogovorov. Ima svoj čar. Če si iskren in verjameš, v kar delaš, je v redu."
Lahko rečem, da je politika kar precej težja stvar. Hokej je sicer zelo zahteven, a hkrati tudi zelo enostaven šport. Politika je pa umetnost potrpljenja, prepričevanj, dogovorov. Ima svoj čar. Če si iskren in verjameš, v kar delaš, je v redu.
Delujete tudi kot predsednik HD mladi Jesenice. Koliko časa vam vzame predsedniška funkcija?
V poletnem času niti ne toliko, čeprav ekipa upravnega odbora ne počiva. Iščejo se pokrovitelji in nove rešitve, denarna sredstva za novo sezono. Od avgusta do aprila pa je kar napeto. Začnejo se priprave. Treba je urediti različne dogovore, pripravljamo hokejsko šolo, s katero pridobivamo nove člane, imamo sestanke, skupščine. Tega je kar precej. Ko sem prevzemal to mesto, si nisem predstavljal, da bo tako zahtevno, a mi za zdaj kar uspeva, tudi s pomočjo družine, ki je zelo razumevajoča.
Aprila so se pojavljale govorice, da bi lahko vi prevzeli predsedniško funkcijo članske ekipe HDD Sij Acroni Jesenice. Koliko resnice je bilo v tem?
Nič ni bilo na tem. Ta vloga mi niti ni bila ponujena niti o njej nisem za sekundo razmišljal. Kluba dobro sodelujeta. Jeseniški hokej je povezan, ne vem, zakaj nekateri pravijo, da smo na različnih bregovih. Dva kluba sta izključno iz finančnih razlogov, da se vsak lahko prijavlja na letni program športa.
V lanski sezoni je društvi še bolj povezal Gaber Glavič, ki je vrsto let deloval v našem društvu, zdaj pa je trener članske ekipe. V to je potegnil kup mladih perspektivnih obrazov.
"Žal je pri nas rak rana to, da vsako sezono iščemo vire sredstev in da se moramo spraševati, kako preživeti naslednjo, medtem ko imajo v tujini, kar tule čez hrib, aprila že skoraj celotno ekipo sestavljeno. Mi pa takrat sploh še ne vemo, ali bomo sploh še delovali."
Vas pa verjetno skrbi to, da se zadnje čase skoraj po vsaki članski sezoni večnih slovenskih tekmecev sprašujemo, kako ali pa kar, če sploh naprej?
Žal je pri nas rak rana to, da vsako sezono iščemo vire sredstev in da se moramo spraševati, kako preživeti naslednjo, medtem ko imajo v tujini, kar tule čez hrib, aprila že skoraj celotno ekipo sestavljeno. Mi pa takrat sploh še ne vemo, ali bomo sploh še delovali.
Težava je, ker ni dolgoročnih virov sredstev, na katere se lahko nasloniš. Mislim, da bo morala država resno pristopiti k temu. V letošnjem mandatu nam je uspelo, da se je na športnih prireditvah spet začelo prodajati pivo. V tem je lahko kar velik vir prihodka za športna društva, bo pa treba narediti kaj še na davčni zakonodaji. Da bodo podjetja, ki bodo sponzorirala šport ali kulturo, imela davčne olajšave in da bodo ta znala to izkoristiti na način, da bodo vlagala sredstva v športna ali kulturna društva. Investicija v šport je v dobrobit celotne družbe.
Preberite še:
3