Laviolette že v prvi sezoni do finala

Podobno kot strateg na klopi Chicaga je tudi Peter Laviolette kot igralec opravljal vlogo branilca, a nikoli ni imel tako bogate igralske kariere. Njegova profesionalna igralska kariera je trajala 11 sezon, okusil pa je tudi slast igranja v najmočnejši hokejski ligi, kjer pa je odigral le 12 tekem v dresu New York Rangers. Profesionalno igralsko kariero je začel v ligi IHL (Internationa Hockey League), kjer je za različna moštva igral štiri leta, po drugi sezoni pa se je preizkusil, kot že omenjeno, v ligi NHL. Sledil je odhod v ligo AHL (American Hockey League), kjer je igral do konca kariere, z vmesnim postankom v ligi IHL.

V ECHL in AHL podrl klubski rekord

Že leto po koncu igralske kariere je prevzel trenersko vlogo, preizkusil se je v nižji ligi ECHL (East Coast Hockey League), kjer je vodil Wheeling Nailers. Sledili sta dve leti v ligi AHL (Providence Bruins), nato pa je prišel do prve izkušnje z ligo NHL. Do tega mesta sta mu pomagali izvrstni rezultati pri vodenju nižjeligaških ekip. Z obema moštvoma je namreč prišel do klubskega rekorda v številu zmag v sezoni.

Pri Bostonu so mu ponudili mesto pomočnika trenerja, to vlogo pa je tudi sprejel. Po koncu sezone, ko se Kosmatincem ni uspelo prebiti v končnico, je pričakoval napredovanje na mesto glavnega trenerja, kar pa ga ni doletelo in sprejel je odločitev, da zapusti Boston. Na novo priložnost mu ni bilo potrebno čakati dolgo, saj je v novi sezoni sedel na klop New York Islander kot glavni trener. Z novim moštvo je poskrbel za prijetno presenečenje, saj ga je popeljal obe sezoni v končnico.

S Carolino do konca

Vseeno se je odločil za novo selitev. Nova destinacija je bila Carolina, kjer je preživel pet sezon. S slednjo pa je spisal tudi pravljico. V teh letih se je le enkrat uvrstil v končnico, pa še takrat je na koncu prišel do naslova Stanleyjevega zmagovalca. Do tega je prišel v drugi sezoni na klopi Caroline, ko je ekipa blestela že po rednem delu, saj je osvojila 112 točk. V finalu je uspela premagati Edmonton Oilers. Sledila so slabša leta in v peti sezoni se je vodstvo odločilo, da ga po 25 odigranih tekmah odpusti.

Na klop Philadelphie je sedel 4. decembra, ko je nasledil Johna Stevensa in vodil svoje izbrance v rednem delu na 57 tekmah. Leta 2006 ga je doletela še ena čast, saj je izbrano vrsto Združenih držav Amerike vodila na olimpijskih igrah v Torinu.