"Če ne verjameš, je bolje, da že danes odnehaš in sploh ne poskušaš."

Jeseniški hokej se po zaušnici, ki je na trda tla pahnila HK Jesenice, počasi pobira. Zadnji poskus, za katerega se zdi, da bi na poti navzgor lahko bil tisti pravi, so HDD Sij Acroni Jesenice. V društvu, ki je v zadnji sezoni postalo državni prvak, v ligi INL pa pridrsalo v polfinale, so po odhodu Nika Zupančiča v selektorske vode morali poiskati novega trenerja. Mladost, delavnost in ambicioznost so našli v dobrem znancu jeseniškega hokeja, 41-letnem Dejanu Varlu. Kar 18 let je preživel v članskem dresu HK Jesenice, med letoma 2009 in 2012 "pomočnikoval" članom v ligi EBEL, nato pa svoje znanje predajal mladinskim pogonom pri HD mladi Jesenice. Pred njim je nov izziv – prvič se bo preizkusil kot glavni trener članskega moštva – ki se ga veseli. Zahteval bo resnost, trdo delo, disciplino. Cilji so visoki, želja pa je, da bi v Zgornjesavsko dolino pripeljali profesionalni hokej.

Dejan, pred vami je nova naloga, prvič boste v vlogi glavnega trenerja članskega moštva. Kaj vam pomeni, da so na Jesenicah za "tisto pravo osebo" izbrali prav vas? Po treh letih dela z mladimi, kjer sem imel še enoletno pogodbo, in treh letih dela pomočnika članskega moštva je prišla ta ponudba in moram reči, da sem jo sprejel z velikim veseljem. Zame je to velik izziv, v katerem vidim veliko priložnost. Pred mano je nova stopnica. V tem trenutku, ko se ekipa na novo ustvarja, ko se jeseniški hokej postavlja na novo, je to tudi priložnost, da se člansko društvo še bolj poveže z mladimi. Da od tam črpamo mlade talente, da bo tudi za njih prehod k članskemu moštvu lažji. Gradimo prvo moštvo za prihodnost, v kateri si vsekakor želimo priti v ligo EBEL, zato se vsi dobro zavedamo, da je treba temelje zgraditi na mladih igralcih.

Ste dolgo oklevali, preden ste rekli, da boste sodelovali? Niti ne. Moral sem se le dogovoriti s predsednikom mladih Miho Reboljem, saj je pogodba še veljavna. Zato se jim tudi zahvaljujem, da so me spustili, saj so tudi sami vedeli, da je to zame izziv. Ko je bilo to urejeno, smo se dogovorili le še o podrobnostih.

Občutite kaj nervoze, pozitivne treme? Za zdaj je še ni, ampak verjamem, da bo še prišla (smeh, op. a.). O tem sem prepričan. Trenutno imamo veliko dela. Sestavljamo moštvo, želimo spremeniti miselnost, se približati profesionalni ravni, pripravljamo se na avgust, ko se bodo začele priprave, ta bo kmalu tu, tako da zdaj še ni časa za nervozo.

Omenili ste sestavo moštva. Verjetno bo velik plus za vas, saj večino fantov poznate. Poznam vse fante. Kot pomočnik trenerja v ligi EBEL sem jih kar nekaj tudi treniral, nekaj jih prihaja iz mojega moštva HD mladi, preostale pa poznam, ker sem jih lani spremljal. Pogosto smo se srečevali v dvorani, veliko smo bili v stiku, tako da težav ne bo.

Ogrodje ekipe bo po predsednikovih besedah podobno lanskemu. Vsekakor bo zelo podobno. Moja želja in tudi želja upravnega odbora je, da dodamo še nekaj mladih igralcev. Kot sem že dejal, treba je vzgajati mlade za prihodnost. Bomo pa zahtevali resno delo, borbo in dokazovanje iz dneva v dan, na vsaki tekmi. Disciplina in trdo delo bosta tudi pogoj za mesto v ekipi.

Med vašimi željami je tudi sprememba miselnosti. Na kaj natančno merite in ali so te spremembe potrebne le v glavah fantov ali širše, med vsemi vpetimi v jeseniški hokej? Rekel bi, da je to res kar širša zadeva. Najprej seveda pri fantih. Vem, da ni lahko. A ko enkrat prideš med profesionalce, dobro, mi smo polprofesionalci, je zelo drugače kot v mlajših kategorijah. Konkurenca je večja, odgovornost prav tako. V zadnjih dveh letih, sploh prvo leto, ko je bilo vse v povojih in so igralci prihajali od vsepovsod, smo bili veseli, da se je zgodba sploh nadaljevala. Zdaj pa je spet prišel čas, da vpeljemo nazaj konkurenčnost, zdravo tekmovalnost, stoodstotno delo in privrženost hokeju vsak dan.

Fantom, ki si morajo ob igranju v vašem društvu kruh služiti še v službah, verjetno ni najlažje biti vsak dan osredotočen še na hokej. Zavedam se, da bo ob vseh dejavnostih fantov treba biti prilagodljiv in da se bo treba veliko pogovarjati, a nekatere zahteve, nekatera pravila zagotovo bodo in treba jih bo spoštovati. Tudi pri mlajših selekcijah sem to poskušal uvesti in mislim, da je mogoče veliko narediti. Se bo pa res treba prilagajati, se pogovarjati in pomagati drug drugemu. Jaz verjamem, da bomo zmogli.

V prvi izjavi, ko ste prevzeli trenersko vlogo, ste dejali, da bo treba delati resneje. Ste začutili, da je bilo tega premalo? Vem, da imajo fantje službene ali pa šolske obveznosti, da se včasih marsikaj zgodi, ampak še vedno sem imel občutek, da so si nekateri igralci vse skupaj zamislili preveč amatersko in tako tudi odigrali. In to bi rad spremenil, ker vem, da so vsi fantje dobri, da znajo in so sposobni. Rad bi, da se dokažejo, da je prisotna resnost. Ko pridejo v dvorano, hočem, da se tisti dve uri osredotočijo zgolj in samo na hokej. Že s tem je mogoče veliko narediti.

Glede na to, da je ekipa osvojila državno prvenstvo, je zdaj vsekakor tudi pod večjim drobnogledom. Temu primerno se je treba tudi vesti. Pri promociji, prepoznavnosti in podobnih stvareh je treba biti čim bolj profesionalen.

Zahtevali boste torej resen pristop. Kakšni pa so vaše želje in cilji za prihajajočo sezono? Vsekakor si vsak trener želi zmagovati. Rad bi, da bi z resnim delom in disciplino osvojili prvo mesto v ligi INL. To je seveda želja. Kakšna pa bo realnost, je druga stvar. A poskusili bomo narediti vse, da to dosežemo. Želimo si tudi ubranitev naslova državnega prvaka. Vemo, da bo težko. Olimpija je ranjena in sestavlja močno ekipo. Treba si je zadati visoke cilje, verjeti v njih in delati zanje. Če ne verjameš, je bolje, da že danes odnehaš in sploh ne poskušaš.

Vaše moštvo bo v prihajajoči sezoni igralo v ligi INL, ki je bila pogosto tarča kritik o nekakovosti. Kakšno je vaše mnenje o njej? Priznam, prvo leto smo o njej razmišljali malo podcenjevalno, saj smo vsi delali primerjave z ligo EBEL. A moram reči, da se mi je lani zdela kar zanimiva, da sem videl, da v njej igra nekaj kar močnih ekip, ki imajo po dva močna napada. Ogromno je igralcev iz lige EBEL, ki tam niso dobili več priložnosti, pa nadaljujejo v tej ligi. Tudi taktično se igra zelo dober hokej. Zato poudarjam, da je treba biti resen in dobro delati. In v trenutnem položaju, v katerem so glede na finance Jesenice, mislim, da je zelo dobra liga. Predvsem za mlade, da se dokazujejo, da se kalijo in se pripravljajo na naslednjo stopnjo.

V jeseniški hokej ste vpleteni skoraj vso kariero. Bili ste zraven, ko je bilo najbolj veselo, pa tudi takrat, ko je dosegel dno. Zdaj ste zraven, ko se postavljajo novi temelji. Kako vidite to novo zgodbo? Mislim, da gredo stvari v pravo smer. Vsak začetek je težak. Vsekakor potrebujemo še veliko izkušenj, tudi na organizacijski ravni, ampak kot vidim, se ljudje trudijo. Je pa res, da vse v okvirih financ. In le tako je pametno, saj je treba graditi počasi, iti korak za korakom. Če bomo stvari prehitro zajeli s preveliko zajemalko, se bi lahko vse skupaj hitro spet podrlo. V preteklosti je bilo preveč dolgov, preveč težav, tako da se je to, da so oziroma smo začeli delati vse na novo, enkrat moralo zgoditi.

Smo na pravi poti, a potreben bo čas. Čez noč ni mogoče nič narediti. Treba si bo pomagati, kar je včasih lahko težava. Tudi na Jesenicah si znamo nagajati, a treba je pozitivno razmišljati. Tudi če pride kakšna ovira, mora biti samo izziv, da še bolj zagrabiš, se še bolj potrudiš. Iz težkih položajev se tudi največ naučiš, delajo nas močnejše, z njimi rastemo. Verjamem, da nam bo uspelo jeseniški hokej, ki ga Slovenija potrebuje, spraviti v red.

V preteklih letih, ko ste opravljali vlogo pomočnika trenerja v ligi EBEL in pozneje delali z mladimi, ste se tudi sami zagotovo veliko naučili. Moram reči, da mi je vsak trener dal določeno znanje. Tako Rahmatulin kot Posma in Heikki (Mälkiä, op. a.). Sploh ta zadnji način hokeja, finski, mi je najbolj prirasel k srcu. Je agresiven in hiter in tako bi rad nadaljeval. Moram reči, da mi je dal Heikki precej proste roke oziroma da je kar precej upošteval moje odločitve, tako da sem se veliko naučil. Tudi mladinske kategorije, v katerih se dela na povsem drugih ravneh, so mi ogromno dale. Nekatere izkušnje sem pridobil in verjamem, da mi bodo pomagale, nekatere še dobivam, saj se vsak dan učim.

Ste se že odločili, kdo vam bo pomagal? S tem se ukvarjamo. Za zdaj še ne morem govoriti o konkretnih imenih, a v nekaj dneh bo vse jasno. Želim si pomočnika, na katerega bi se lahko zanesel in ki mi bo pomagal. Kot sem rekel, bo treba veliko delati, delati z mladimi, veliko bo videoanaliz, ogromno pogovorov, treba bo res zavihati rokave. In pri tem bo potrebna potrpežljivost. Želim človeka, ki bo stal za mano, ki bo enakega mišljenja kot jaz. Le tako bova lahko skupaj sodelovala, prenašala znanje in vodila ekipo.

Boste pa v prihodnji sezoni pomočnik reprezentance do 20 let. Verjetno je tudi to svojevrsten izziv? Res je. Letos sem bil pri reprezentanci do 16 let, zdaj je prišla ponudba za U20. Sodelovala bova z Jako Avgustinčičem, mislim, da je to res krasna priložnost za to, da si v stiku s svetovnim hokejem, in to na kar visoki ravni. S tem bom imel tudi zelo dober vpogled v mlade igralce, med katerimi bo v prihodnosti morda kdo tudi kandidat za jeseniško člansko moštvo.