"Ne more biti res, kaj midva tu plezava! Nov teren, take poči." #video

Luka Krajnc in Luka Lindič Foto: Luka Lindič Celjska alpinista Luka Krajnc in Luka Lindič skupaj plezata že 20 let. Prijateljstvo v steni sta lani okronala s prvenstveno smerjo Lepotica in zver v severni steni Rjavine, letos pa sta se tretjič odpravila v južno steno patagonske gore Poincenot (3002 metra). In v tretjem poskusu sta steno, visoko 750 metrov, od tega je 500 metrov prvenstvene smeri, tudi uspešno preplezala. Poimenovala sta jo Pot in jo ocenila s 6c, A3, 750 metrov. Te smeri pred njima ni še nihče poskusil preplezati. Za uspešen vzpon po zelo monolitnem terenu, ki ju je v zgornjem delu navdušil z izvrstnimi počmi, sta potrebovala okrog 30 ur efektivnega plezanja in v steni trikrat bivakirala. Nagrajena sta bila tudi s fantastičnim sončnim zahodom. Sta med najuspešnejšimi slovenskimi alpinisti in ena redkih navez v svetu, ki uspešno deluje tako dolgo. V intervjuju za Sportal sta se razgovorila o pripravah na podvig, prejšnjih dveh neuspelih poizkusih, o tem, kaj je bilo najlepše in kaj najtežje, tudi o svojem prijateljstvu ter kaj jima taki podvigi zares prinašajo. To je v prvi vrsti osebno zadovoljstvo.

Sportal Slovenca v tretjem poizkusu preplezala 500-metrsko prvenstveno smer

To je bil vajin tretji poskus, da kot prva preplezata novo smer v južni steni Poincenota. Je bil zato psihološki pristop drugačen, več nestrpnosti?
Luka Krajnc: Po mojem manj. Ko stopiš v steno s toliko izkušnjami, nisi nič nervozen. Bila sva precej umirjena, kar zadeva nestrpnost. Sva se pa veselila, da bova imela možnost pravega poskusa po vsem čakanju na ustrezne vremenske pogoje.
Luka Lindič: Zagotovo sva bila še dodatno motivirana. Lani nisva niti poskusila smeri. Bila sva tam za to smer, a sploh nisva bila v smeri. Jasno nama je, da mogoče tudi zdaj ne bo uspelo. A sva si želela, da dobiva vsaj en resen poskus, da zares poskusiva. To je bila glavna želja. Vedela sva, da naslednje leto ne bova še enkrat prišla. Želela sva vsaj poskusiti, da bi bila pomirjena. Tudi če ne bi uspelo ... A če ne moreš niti poskusiti.

V Patagoniji sta bila zdaj skoraj dva meseca, smer sta plezala tri dni, a priprave na tak podvig gotovo trajajo več mesecev. Kako je videti fizična priprava? Telovadnica, plezanje v domačih stenah?
LK: Mešano. Za takšne stene so pomembne tudi izkušnje, da imaš dovolj sposobnosti za iskanje prehodov, da veš, kdaj si lahko hitrejši, kdaj si lahko vzameš čas. Da znaš oceniti, kdaj je nevarno, kdaj ni nevarno. Da znaš objektivno oceniti zahtevnost in nevarnost. Je pa fizična pripravljenost ena od glavnih stvari. Plezanje je za naju slog življenja. To ni tako, da rečeš, da greš v službo, na dopust. Tega ne razlikuješ več. Za priprave ... Tam so tudi zelo dolgi dostopi do stene, tako da sva več energije posvetila tudi temu. Sicer pa plezanje v telovadnici in plezališčih. Lani sva splezala novo smer v Rjavini, tako da sva bila precej dobro vplezana. In pa vzdrževanje splošne pripravljenosti.

V videu poglejte, kako sta opisala doživljaje v sami steni:

Foto: Krajnc Luka Je pa gotovo prava stena v naravi boljša priprava kot tista v telovadnici?
LL: Ja, tudi bolj ti da vplezanost za take stene. Da lahko v takih stenah narediš en težak gib, ampak da si utečen, tako da tečejo stvari. Oziroma z veliko preplezanimi metri v večjih stenah. Da si učinkovit.

Zakaj ravno ta gora, ta stena? Sta jo gledala že prej s kakšne druge gore, v Patagoniji sta bila že kar nekajkrat. Kako se torej plezalec sploh odloči za novo smer?
LK: Hitro je bilo jasno, da je še veliko zelo praznega prostora v zelo veliki steni, kar na tem območju okrog El Chaltena ni prav pogosto. Tu so glavne linije večinoma kar splezane. V tej steni pa je bil še prostor za novo smer. Sicer je bilo veliko negotovosti. Ali je to sploh mogoče enostavno preplezati, a je bilo jasno, da če bi se dalo, bi bila to ena od zelo dobrih novih linij. To je bila glavna motivacija.
LL: Pa videla sva jo, ko sva nazadnje plezala smer Mir v sosednji steni na sosednji gori. Sva to steno nekaj dni gledala. Videla sva jo tudi na sestopu in takrat se je rodila ideja.

Foto: Luka Lindič V zadnjih letih sta imela kar nekaj prvenstvenih smeri. Je to tisto, kar žene vsakega plezalca?
LK: Po moje ne vsakega, ampak bi si pa to mogoče vsak želel. A da prideš do tega ... To je češnja na torti. Potrebuješ izkušnje, nekaj moraš imeti pa tudi vizije. Znati moraš pogledati s pravimi očmi, da vidiš, kje so linije, prehodi, kaj je mogoče, kaj ni. Potem pa moraš vložiti veliko časa, osredotočenosti, veliko moraš imeti želje. Plezati novo prvenstveno smer je veliko bolj negotovo, veliko bolj zamudno, naporno, kot nekaj, kar je nekdo že preplezal in imaš veliko informacij o tem. To je res neka češnja na torti za alpinista, ki se želi resneje ukvarjati s to dejavnostjo.

Kako torej, še preden prideta pod steno, zbereta informacije o njej, o mogočih linijah?
LK: Veliko se da iz fotografije. Se ti začne malo svitati, kje bi lahko bili prehodi. Iz izkušenj poskušaš črpati, kakšno opremo bi lahko potreboval. In koliko dni bi potreboval, kako zahtevno bi lahko bilo, kje bi lahko spal. Potem pa upaš, da te občutki ne varajo in greš poskusit. In potem se stvar sama od sebe odvije.

Foto: Krajnc Luka V prvem poskusu leta 2022 sta za en 20-metrski odsek potrebovala pol dneva, videla sta tudi velik skalni podor, lani vama vreme ni dovolilo niti poskusa plezanja. Veliko se vama je v tej steni oziroma pod njo zgodilo. Si nista rekla, da ne bosta poskusila v tretje?
LL: Sploh jaz sem dvomil. Lansko sezono sem imel težavo z miselnostjo. Sem imel travmo, ko sem doživel tisti veliki podor. Tega nisem mogel dati iz sebe. Ni bilo predelano. Se mi je zdelo, da sem tam kot plen. Ko te hoče pod kuloarjem neka pošast kar pojesti. 

Kako točno sta doživela ta podor?
LL: Luka je šel s tiste odprave že prej domov. Jaz sem želel stvari spraviti izpod stene ter sem šel z lokalnim plezalcem in prijateljem tja. Pridružil se mi je za družbo, da nisem šel sam. Spala sva v kampu, v bivaku, kjer je izhodišče. Ne nekakšni moreni. Si pa že zelo zelo blizu pod hribom, kjer se začne precej strm teren, kuloar. In ponoči se je zgodil ogromen ogromen podor. Skoraj do kampa so se prikotalili ogromni kamni, veliki za pol avtomobila. V prvem trenutku sva mislila, da naju bo zasulo. Nisva vedela, kdaj se bodo ustavili. In to je bilo lani v meni ... Nisem mogel spet iti gor po tistem kuloarju. So rekli, da je spet nekaj dol letelo. In sva zamudila tisto prvo vremensko okno, ker sem jaz rekel, da ne morem iti zdaj gor. Da moram to še malo predelati in videti, kaj se dogaja. Nato lani nisva več dobila priložnosti, da bi lahko sploh poskusila. V Patagoniji se zadnja leta dogaja, kar se v Alpah že dlje, zaradi visokih temperatur je čedalje več skalnih podorov. Letošnja sezona je bila hladnejša in zato ni bilo tudi nobene resnejše nesreče. Prejšnji sezoni je skoraj za vsako priložnost celo kdo umrl, večina zaradi padajočih stvari.

Ne vem, ali sta slišala, da se je pred kakšnim mesecem zgodil velik podor ob slapu Boka.
LK: Res? To se je pred leti zgodilo tudi pri Čedci na Jezerskem. Kjer je voda, je kamnina bolj preperela. Tu se dogaja pa tudi, da se topi permafrost. Ker se vidi, da se deli stene odlepijo in padejo dol, ko si ne bi mislil. A pri nas je apnenec, ki se bolj podira, tam je pa granit.

Vrisana prvenstvena smer v steni Poincenota, ki sta jo preplezala konec februarja. Foto: Luka Lindič

Sportal Hrvat, ki osvaja slovenske gore in lepo govori slovensko

Kako je bilo torej letos? Dočakala sta prave vremenske razmere ...
LK: Proti koncu januarja sva šla plezat eno drugo smer, na isti vrh, a z druge strani. Malo bolj ledno, ker je bilo hladneje. Da sva si pogledala sestop in zgornji del stene. Ko sva želela naslednjič plezati za en dan, se je zgodila nesreča in sva vso noč pomagala pri reševanju brazilskega plezalca. In takrat torej nisva šla plezat. Potem sva dobila enodnevno priložnost, da sva šla v najino smer, da sva pogledala, kako je z opremo, ki je ostala tam izpred dveh let.

Foto: Krajnc Luka Oprema vaju je dejansko nedotaknjena čakala dve leti?
LK: Ja, oprema je bila v odličnem stanju. Sploh ne bi vedel, da je bila tam. Ta dan sva imela kar 20-urno turo, a je bilo to ključno, da sva šla spet v smer. Našla sva prehod čez del, ki nama je predstavljal uganko. Potem sva dala vse karte na to, da bova dobila več časa. In se je zgodilo konec februarja, da so bile tri dni in pol dobre vremenske razmere. Izkoristila sva jih v celoti. Bilo je idealno. Če bi bilo krajše, bi bilo že vprašljivo.

Približno dan in pol sta plezala tisti del smeri, ki sta ga osvojila že pred dvema letoma, nato se je začel del, za katerega pravita, da je bil sanje vsakega plezalca, lepo kot v vsaki yosemitski klasiki. Kaj je bilo tako posebno, tako lepo?
LK: V zgornjem delu stene, po teh ploščah so se nama začeli odpirati prehodi, ki so bili nadstandardni za take stene. Bile so zelo čiste poči, tudi strehe, ki sva jih morala splezati, so omogočale dovolj varovanja. Skala je bila odlična. Ta estetskost plezanja je bila na najvišji mogoči ravni. To naju je tako navdušilo. In to daje dodatno kakovost tej liniji.
LL: Tisti srednji del je bil boj v narekovanjih, da bi dosegla ta sistem poči, ki je bil videti, da bo dober. Nisva pa pričakovala, da bo tako dober. Raztežaj za raztežajem sva en drugemu govorila, da ne more biti res, kaj midva tu plezava! Nov teren, take poči. Raztežaj za raztežajem so bili taki prehodi, naravnost gor, strmo pod teboj, ti pa si v popolni skali in veš, da se bo izšlo. Takrat sva že bolj ali manj vedela, da se poč vleče do priključka do druge klasične smeri.

Luka Krajnc in Luka Lindič o tem, kaj je bilo najlepše v prvenstveni smeri Poincenota:

Dobiš potem še dodatno fizično moč?
LL: Ja, zagotovo pomaga, ja. Pred največjo streho v smeri sva upala na mesto, da bi lahko bivakirala. To sva sklepala iz slik. A nisva pričakovala, da bova deležna takega prostora, da bova lahko res ležala. Zadovoljna bi bila, če bi lahko že za silo sedela. A je bil skoraj kot en mali balkon nad tisto ogromno streho.
LK: Ko tri leta gledaš slike, načrtuješ projekt, linijo, ko se razvijajo sanje, potem pa si dejansko tam in vidiš, da je še bolje, kot si pričakoval, kot si si želel, se avtomatsko razvije navdušenje. Predvsem lahko končno v živo doživljaš to, o čemer si prej tolikokrat razmišljal, pa toliko premleval, ali se bo izšlo ali ne, ali se bo tam dalo prespati eno noč ali se ne bo dalo, ali se bo dalo splezati ali ne. En kup vprašanj dobi svoje odgovore. In ta občutek je tisti, ki te toliko napolni v tistem trenutku.

Foto: Luka Lindič Ni vedno tako, da imata toliko prostora za prespati. Kako so sploh videti noči v steni, na tako majhnem prostoru?
LK: Tema je priporočljiva, če želiš spati. Noči so temne povsod, tudi v domači postelji. (smeh) Po toliko časa se tega navadiš. To nama ne predstavlja več tako posebnega dogodka, kot so ti mogoče predstavljali prvi bivaki v karieri. Lahko se popolnoma sprostiš in ne razmišljaš. Nimaš občutka, da je pod tabo 500 metrov strme stene. Pogovori tečejo na običajno ravni, kakšna glasba tudi dobro vpliva na počutje. Večer je tudi čas za kaj hrano, pijačo. To je nagrada po težkem dnevu plezanja. Bivaki so zelo lepo doživetje. Predvsem se telo umiri, stres se poleže in lahko še bolj doživiš, kje si, kaj se dogaja okrog tebe. In začutiš hvaležnost, da to lahko počneš, da ti je dano, da si tam v tistem trenutku, da doživljaš take stvari, ki jih ne more prav vsak.

Sportal Pohod na štajerski Triglav, Boč, kjer marca cveti velikonočnica #video

Kaj je bilo najtežje, najnevarnejše? Morda tam, kjer se je zgodil tisti podor?
LL: Tam, kjer se je takrat podiralo, se letos ni. A dejstvo je, da ta kuloar ni nikoli povsem varen. Tudi letos sva doživela, da je nekaj letelo dolg, a v manjši količini. Se sprijazniš. Malo se da vplivati na to. Izbereš, kdaj greš, v kakšnih temperaturah. Povsem varno pa nikoli ni. Če poskušaš vplivati na vse dejavnike, vseeno ne moreš vsega narediti povsem varno. A letos je bilo veliko bolj mirno, kar zadeva podore.
LK: Najtežje je bilo tri leta verjeti, da se bo stvar izšla, kot si želiva. A sva se v vseh teh letih naučila uživati v procesu. Tudi v tem, da se želja, energija, ko čakaš, samo še kopiči in to še doda k doživljanju celotne izkušnje. S plezalnega dela je bil najtežji osrednji del stene, ki je bil precej gladek. Vanj sva vložila veliko časa, da sva ga preplezala. Pa fizično nositi oziroma vleči za sabo vso to opremo. V zgornjem delu sva jo nosila. Predvsem pa dan za dnem ohranjati raven energije, ki je vzdržna. Da lahko ti tri, štiri zapored deluješ v takih pogojih in ti ne zmanjka moči, energije. Kar je tudi posledica izkušenj in dobre priprave.

Koliko opreme sta nosila?
LK: Okrog 50 kilogramov. Ko plezaš nove, prvenstvene, ne veš, kaj boš potreboval. In imaš nekaterih stvari več, da si povečaš možnosti za uspeh. In je potem opreme kar nekaj. Obenem potrebuješ stvari za spanje, za bivanje, za kuhanje, plin, hrano, veliko plezalne opreme in potem še opremo za sestop, za ledenik, cepine, dereze, pa oblačila ...

Luka Krajnc in Luka Lindič o tem, kaj je bilo najtežje, najnevarnejše:

Opišita te trenutke na vrhu smeri ... Uživanje ali tudi že analiza, kaj je bilo za vama?
LL: Imela sva srečo, da sva imela zelo mirno ozračje, nobenega vetra. Sva se kar sprostila. Sestop sva bolj ali manj poznala. Nisva ravno proslavljala, ker je vseeno še bilo treba priti dol. A sva že začela podoživljati, malo se je že spremenil fokus iz precej resnega v malo manj resnega. Zato sva lahko tudi že uživala v razgledih. Imela sva lepo vreme, nagrada na vrhu je bila lepa.
LK: Na vrhu sva imela srečo z enim neverjetnim sončnim zahodom, ko je celotno nebo žarelo v eni rdeči barvi. Pogovarjala sva se, da so nama bili redko v karieri dani taki trenutki. In ko še pridejo skupaj s tem, da ti je uspelo nekaj, proti čemu si dolgo stremel. Pa da je bilo ozračje mirno, da ni bilo vetra, kar je v Patagoniji redka stvar. In s takim razgledom. Taki občutki se res ne zgodijo tolikokrat v karieri. In zato sva na vrhu in predvsem na zadnjem bivaku čutila mir, zadovoljstvo.

Smer sta poimenovala Pot, eno prejšnjih v Patagoniji Mir, v Rjavini lani Lepotica in zver. Zanimiv izbor imen. Zraste to na skupnem zelniku. Kako prideta do teh imen?
LL: Običajno kar spontano. Lepotica in zver je bilo res spontano. Ta Pot pa mogoče niti ne toliko. Sva se pogovarjala, koliko stvari se nama je v tem času dogajalo tudi v zasebnem življenju. Vse skupaj se nama je zdela ena taka pot. In zato sva se odločila za tako ime.

Foto: Luka Lindič

Sportal Slovenca 20 let prijateljstva kronala z najtežjo dolgo skalno smerjo v Sloveniji

Kako pomembno je, da sta dolgoletna prijatelja, soplezalca? Za samo zaupanje v steni?
LL: Zelo močno. Letos sva videla v El Chaltenu veliko drugih primerov, ko pridejo skupaj plezalci, ki se malo poznajo ali skoraj ne ali pa vsaj niso skupaj plezali, koliko imajo nesoglasij ali skoraj prepiranja. Res je pomembno, da soplezalca poznaš, da imaš skupne izkušnje. Točno veš, kako bo nekaj delovalo, ne da se veliko dogovarjaš. Da imaš to zaupanje, da se lahko na nekoga zaneseš. To je ogromnega pomena. Včasih na to že pozabiš, potem pa vidiš druge primere in si misliš, tole imam jaz vse prihranjeno. Imajo dnevno neke drame, kaj bi in česa ne bi, je mislil, da bo tako, pa ni. Dnevne drame!
LK: (smeh) Eni se res ukvarjajo s stvarmi, na katere midva niti pomisliva ne. To, da se midva spraviva na odpravo, je lahko stvar dveh mesecev. In veva, da je to dogovorjeno. Tudi če se meniva za eno leto naprej. A greva? Ja, v redu. In je stvar rešena. In niso potrebna neka huda dogovarjanja. To, da sva tako dobro poznava, da sva dosti plezala skupaj, prinaša tudi mirnost pri plezanju. Veva, da sva sposobna različnih izzivov, da sva že marsikaj skupaj izkusila. To daje zavedanje o sposobnostih. Imava tudi zelo podoben pogled na tveganje oziroma podobno raven tveganja, ki sva ga pripravljena sprejemati. In to je ključnega pomena, da najina naveza tako dobro deluje. In vse nato teče kot namazan stroj. Ni zapletov, v nobeni stopnji procesa.

Foto: Krajnc Luka Sta se spoznala prav pri plezanju ali se poznata že od malega?
LL: V plezanju ja, v celjskem odseku sva istočasno prišla v alpinistično.
LK: To je bilo leta 2004, ko sva se tam začela istočasno izobraževati. In zdaj že 20 let bolj ali manj plezava skupaj. In to je tudi v svetovnem merilu redek pojav. Da imaš ljudi, ki plezajo na vrhunski ravni in da imajo tako dolge naveze, tako dolga prijateljstva in še vedno redno skupaj to doživljajo.

Si po dveh mesecih v Patagoniji ne gresta na živce?
LL: Kdaj si tudi greš, a v Patagoniji niti ne, ker ni tako intenzivno bivanje, ker nisi dva meseca skupaj v enem šotoru. A tega veliko ljudi ne vidi kot nekaj običajnega, da imata prijatelja lahko tudi dovolj eden drugega. Lahko se z nekom dobro razumeš, a če boš dva meseca na malem prostoru doživljal intenzivne stvari, je običajno, da se boš nekam poslal. Si boš rekel, da nekaj časa potrebuješ mir. A to ne pomeni, da je šlo zdaj prijateljstvo v nič. To je povsem običajna človeška lastnost, da potrebuješ tudi svoj prostor. A znava to vedno videti, tudi če ima eden tak trenutek. Da tega ne jemlješ osebno, da je to običajno. In si daš malo prostora. Ker veš, da glavno prijateljstvo je tam. Mi na malem prostoru res doživljamo intenzivne stvari in bi bilo čudno, da ne bi rekel, da bi zdaj malo časa zase.

Smer Pot sta ocenila s 6c, A3, 750 metrov (500 metrov nove smeri). Lahko laikom razložita, kaj pomenijo te oznake? In za kako zahteven vzpon gre v primerjavi z vajinimi prejšnjimi.
LK: Spada med najine zahtevnejše oziroma najzahtevnejše smeri. Je tudi smer, za katero sva od skupnih prvenstvenih smeri v Patagoniji porabila največ časa. 6c je neka prosta ocena. Koliko sva v tem terenu plezala brez pomoči tehničnih varoval. A3 je potem bolj ocena za tehnično plezanje. To je plezanje, pri katerem si za napredovanje pomagamo s klini, s prijemanjem za ta varovala in napredujem s pomočjo tega. In 750 metrov je velikost cele stene. Porabila sva štiri dni, trikrat sva spala v steni. Zagotovo spada med najzahtevnejše smeri, kar sva jih tam splezala in tudi nasploh v karierah. Letošnjo sezono v tem delu Patagonije tudi ni bilo splezane nobene težje smeri.

Foto: Luka Lindič Pa je plezalcev v patagonskih stenah veliko?
LL: V določenih smereh je kar gneča tu okrog Chaltena. Še vedno pa si lahko sam, če hočeš.
LK: Gneča pomeni dve, tri naveze. Ni to 20 ljudi, da bi čakalo. Se pa časi spreminjajo. A na najinih ciljih sva vedno sama. In tudi to je en plus prvenstvih smeri. Da ji slediš in se ne oziraš, kaj bodo drugi počeli. In imaš svoj fokus, manj vprašanj, manj drame. V nekaj si usmerjen in daš v to vso energijo. 

Plezanje postaja vedno bolj priljubljeno, naj bo to športno plezanje zaradi Janje Garnbret ali alpinistično v navpične stene, potem ko se predvsem Alex Honnold v zadnjih letih precej izpostavlja.
LK: Pri nas imajo pri priljubljenosti veliko vlogo športno plezanje in uspehi Janje Garnbret ter drugih športnih plezalcev. Alpinizem dvomim, da je bolj priljubljen. Je še vedno precej neudobna dejavnost in je tudi povezana z nekim tveganjem, kar sodobni družbi ravno ne pritiče. Sodobna družba vedno bolj stremi k udobju. Predvsem se svet danes vrti vedno hitreje, za alpinizem pa je potrebnega dovolj časa, potrpežljivosti in vztrajnosti, da pridobiš izkušnje, ki ti omogočajo, da se s tem ukvarjaš relativno varno in odgovorno. Današnja družba bi rada vse na hitro, na instant. Predolg proces je, da prideš do tega, da lahko sploh razmišljati o ciljih, kot jih imava midva. Je pa tudi v tujini športno in dvoransko plezanje v porastu. Ne morem reči, da raste zanimanje za alpinizem na globalni ravni. Raste pa za te udobnejše vrste plezanja. Resen alpinizem ne spada v to vrečo.

Sportal 25 svečk za serijsko zmagovalko Janjo Garnbret: Letos bi raje praznovala avgusta

Foto: Luka Lindič

Kako je s finančno platjo take odprave v Patagonijo?
LL: Dokaj je dosegljiva. To ni Everest. Poleg tega imamo registrirani alpinisti zelo dobro podporo planinske zveze.
LK: Oba sva zelo hvaležna planinski zvezi za vso pomoč in podporo. Brez nje bi ostala brez marsikatere take izkušnje. Sva pa tudi zaposlena v enoti vrhunskih športnikov slovenske policije. Tudi njihove podpore sva zelo hvaležna. To nama zelo pomaga, da se lahko ukvarjava s tem.

Lahko slovenska alpinista kaj zaslužita s tako odpravo?
LK: Z odpravo ne. Lahko so tu še sponzorji. To pa je odvisno, kako se vsak sam udejanja v tem. Proti drugim športom alpinizem ni stvar, s katero bi človek obogatel. Materialno. Lahko pa obogatiš na marsikateri drugi način.

Počneta to bolj zaradi osebnega zadovoljstva ali da bi se dokazovala drugim?
LL: Čedalje manj. Včasih si bil bolj vesel, ko si bil deležen nekih pohval. Saj ti je tudi zdaj pomemben pozitiven odziv, saj ti pove, da nekaj delaš dobro. Če bi te vsi opravljali, bi se spraševal, kaj moraš spremeniti. Slovenska alpinistična scena je kar kritična. A to ohranja sceno zdravo. Ni zvezdništva in govorjenja. A dlje, kot si v tem, vidiš, da je najpomembnejše, kaj pomeni tebi. Tudi notranja motivacija je najmočnejša in najdlje drži. 
LK: Vodilo teh stvari je vedno strast. Notranja motivacija je glavni vir in je tudi prav, da je tako. Saj se igra za resne karte. Ob napaki ne gre žoga samo v avt in jo boš pobral, vrgel noter. Posledice napak so precej hujše. Zato je ključno, da motivacija posameznika vedno izhaja iz notranjosti.

Foto: Luka Lindič Koliko je zanimanja za vaju, za intervjuje z vama pa je v tujini?
LL: Za tole smer veliko več kot za eno Rjavino, ki je nihče ne pozna, pa niti imena ne more izgovoriti. Vse je povezano s tem, koliko je prostor poznan in se o njem govori. In o Patagoniji se. Zato je za ta vzpon dosti več zanimanja kot za kakšnega drugega, pa mogoče ni nič slabši. Je zelo subjektivno. Pozornost je težko meriti.
LK: To je tudi zelo relativno. Laična javnost se včasih odzove na eno stvar, ki ni nujno, da je za strokovno srenjo tako zelo pomembna, a je lahko vizualno dobro videti ali je na poznanih lokacijah. In zato dobi več pozornosti kot druga, ki je na bolj nepomembnih mestih, pa je lahko tehnično zahtevnejša.

Plezala sta že na vseh delih sveta, od Mont Blanca do Pakistana, v zadnjih letih pa veliko v Patagoniji. Vama je tam tako lepo, največji izziv? Kje se počutita najbolje?
LL: Jaz Alp vseeno ne bi zamenjal za nič. Če bi si moral izbrati samo eno gorstvo, bi si izbral Alpe. Zaradi pestrosti in kontrasta med avanturo in običajnim življenjem. Patagonija pa je res zanimiva. Nisem niti mislil, da bom šel tolikokrat tja. Mogoče tudi zato, ker se nas tam toliko vsako leto dobi in se imamo lepo. Poleg plezanja.

Je pa v Patagoniji tudi vse več turistov, pohodnikov.
JK: Ja, to se res kar pozna. Samo mesto El Chalten se v zadnjih letih kar širi. Tudi vzdušje se kar spreminja, saj plezalci niso več prevladujoči, ampak so večinoma turisti in trekingaši. So pa stene še vedno enake, kot so bile. Še vedno lahko vsak doživi izkušnjo, po katero je prišel. Ima pa Patagonija res nekaj posebnega. Verjetno zaradi te družabnosti v dolini, kjer se zbiramo plezalci z vsega sveta in se vsako leto tam dobimo. Midva sva bila letos že sedmič. In verjetno bova še šla. Vizualno so meni to res najlepše stene, kar sem jih videl. A kot pravi Luka, tu nam Evropa ponuja še toliko drugih stvari, ki so bolj prikladne, bližina vsega, običajno življenje, pestrost od športnega plezanja do resnega alpinizma. Povsod je lepo, a doma je najlepše. In to drži, a Slovenci to premalo cenimo. Ko se vrnem v Slovenijo, vedno vidim, kako srečni smo lahko, kje živimo. Če bi mi ponudil, da lahko živim, kjerkoli na svetu, bi izbral Slovenijo. Kakovost življenja in standard sta za povprečnega človeka zelo visoka. Kdor se tega ne zaveda, bi moral iti malo naokoli. In bi videl, da teče pitna voda iz pipe, ni nekaj samoumevnega. Ni samoumevno, da imaš ves čas elektriko. Da lahko izbiraš, da boš jedel, kar želiš, tudi ni samoumevno. In še bolj ceniš, kar imaš.

Foto: Luka Lindič

Imata ogledano še kakšno steno v Patagoniji? Kakšen drug izziv?
LL: Verjetno se bom spet podal v Himalajo, a stvari še bolj držim zase. Imam čedalje rajši mir pri odločitvah. Me pa spet vleče v malo višje hribe, bolj na višino. Konkretneje je še v moji glavi.

Foto: Luka Lindič Zagotovo pa bosta še plezala skupaj?
LK: Vsekakor. Tudi v Patagoniji je še kakšen cilj, ki sva si ga ogledala. A po toliko časa čakanja in sanjanja mora tudi miniti nekaj časa, da se stvar usede, prebavi in da se ustvari spet neko čustveno stanje, ko si bomo želeli še več. Da se najdejo novi cilji. Če ne bi bilo to kar preveč na hitro, da bi zdaj že kar hlastal po novi zadevi.

V domovini sta šele nekaj dni. Dnevi počitka ali kmalu spet v kakšno krajšo slovensko steno?
LL. Zagotovo za užitek zelo kmalu spet. Potem se bo počasi pojavila priložnost za kaj večjega.
LK: Plezanje je naš način življenja. To ni, da bi si rekel, zdaj sem na dopustu, zdaj pa grem plezat. To je stvar, ki jo rad počneš, tudi ko nimaš izrazitih ciljev, za katere bi treniral. To je povsem spontana zadeva.

Sportal Da bi dosegel otroške cilje, ima pet služb, a nobena ni plačana #video