Presenečenja so vedno možna

Tekmovanje v lednem plezanju za slovenski pokal Ljubelj 2011, ki je potekalo ob gostišču Domu pod Ljubeljem, se je zato odvijalo na posebni leseni konstrukciji, ki pa jo je krasilo nekaj visečih ledenih sodčkov, ki so samevali na vrhu dveh smeri.

Lesena konstrukcija je nastajala okoli tri tedne marljivega dela. Za okus po ledu jo je krasilo nekaj visečih ledenih sodčkov, mednarodna tekma pa je bila balvanskega tipa, kar pomeni, da ima vsak tekmovalec za opraviti s štirimi plezalnimi problemi in vmes dve minuti časa za počitek.

Točke za plezanje se štejejo glede na doseženi vrh, najvišje doseženi oprimek in število potrebnih poskusov. Če recimo več tekmovalcev doseže isti oprimek, se vrednost točk zniža, glede na število tekmovalcev. Če je tekmovanje na pogled enostavno, pa ni isto za sodnike, kot je poudaril recimo Peter Vuketič, oče sicer favoriziranega Jerneja. Po dopoldanskih kvalifikacijah, je na Ljubelju postaja Tržič Gorske reševalna zveze Slovenije odprla še prvo uradno točko (checking point) za preverjanje delovanja lavinskih žoln. Člani GRS so gledalcem tudi demonstrirali uporabo opreme za reševanje zasutih izpod plazu.

Tekmo je vodil napovedovalec in balvanski plezalec Urh Čehovin. Finale je začela naša Nastja Davidova. Po tekmi je izjavila, da so bili plezalni problemi zanimivi in izzivalni. Spoznala je, da je za taka tekmovanja potrebno veliko več treninga. Njej je sledila Tjaša Kosič iz Jesenic. Da je na koncu stala na drugi stopnički je ne moti, za konkurentko je imela namreč dosti boljšo tekmovalko Lucio Hrozovo iz Češke. Tjaša Kosič je kot debitant v prvi sezoni svojega nastopanja že tako pokazala zelo veliko. Vkljub izostanku na tekmi v Koreji, je vseeno zasedla skupno 8. mesto v svetovnem pokalu. Zmaga med dekleti je šla v roke srebrni v svetovnem pokalu, Lucie Hrozovi, ki je vidno blestela, saj je skoraj večino problemov splezala do pod vrha, zadnjega celo do konca. Nad tekmo je bila zelo zadovoljna in čeprav je prvič tekmovala v taki obliki, balvanski način, ji je bila prireditev zelo všeč in naslednje leto pride znova.

Med moškimi pa ni bilo tako enostavno. Malce v hecu: Hrvaški tekmovalec Aleksander Mataruga iz Rijeke, je recimo vstal že ob treh zjutraj, da je lahko na avtoštop prišel na tekmo. Primorec Dejan Koren se je v smeri pognal odločno, a v drugem problemu je naredil (pre)veliko napako. Nad svojim nastopom pa je bil vseeno zadovoljen. Zadovoljen je bil tudi favorizirani Jernej Vukotič: ''Če je konec dober, je vse dobro.'' Tekmoval je s poškodbo, ki si jo je pridobil na tekmi v Rusiji. Samemu sebi je namreč s cepinom presekal - dobesedno je s cepinom udaril skozi - kazalec leve roke, tik ob členku.

V Rusiji je potem vseeno tekmoval , na Ljubelju pa pokazal vrhunsko znanje, a zaradi nekaj napak, je bil na koncu le drugi. Prst z luknjo ga ni preveč motil, toda vkljub temu da je njegov brat dvojček postavil smeri, je bil alpinist Luka Krajnc na koncu boljši. Luka ima letos za seboj že dva vrhunska trodnevna zimska vzpona, v Triglavski steni smer Čop direkt in smer Pierre Alain v Aig. Du Dru, ki jih je preplezal izključno samo s pomočjo cepinov. Po tekmi je izjavil, da je bila tekmovanje pripravljeno odlično in da mu je šlo iz smeri v smer bolje, za razliko od kvalifikacij, na katere pa ni preveč ponosen.

Tekma se je odvijala s podobnimi presenečenji. Vso pa so nestrpno čakali prvouvrščenega iz kvalifikacij, domačina Aljaž Anderleta. Že 12. leto v tekmovanjih, je plezal elegantno. A nehote je že v prvi smeri naredil napako, ko je s cepinom zahakljal vrh stene in ne oprimka pod njo. V naslednji mu je iz rok padel cepin dva giba pred koncem (v tem primeru smer ne šteje), v tretji je pokazal vse svoje vrline in mirno ter elegantno izvedel gib, ki je večini delal problem, v zadnji pa je proti pričakovanju že na začetku dvakrat padel na blazine in v tretjem poskusu neuspešno izvedel dinamični gib na oprimek, ki se je izkazal za zahtevnejšega, kot je bilo opaziti na prvi pogled.

Legenda lednega plezanja, je izjavil po tekmi: ''To je bil izlet v čase, ki jih ni več. Na žalost se smola in sreča lahko sprehajata z roko v roki.''

Tekmo so Tržiški alpinisti, s pomočjo gorske reševalne zveze Tržič in Kluba Tržiških študentov ter podjetja Damo s.p. izvedli kot se temu reče – b.p. Škoda je, da ni tekme videlo več obiskovalcev, predvsem iz domačega Tžiča . Trije tedni dela so šli za to, da so se tekmovalci lahko tri ure zabavali in primerjali med seboj, v zabavo gledalcev, je po koncu izjavil kruto resnico vodja tekmovanja Matej Smerkolj.