Sreda, 2. 7. 2025, 10.11
2 dneva
Intervju s športno plezalko Lučko Rakovec
Po 644 dneh, preboleli bolezni in dvomih je Lučka Rakovec nazaj v tekmovalni steni!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,33
Lučka Rakovec se je po daljši odsotnosti zaradi bolezni prejšnji konec tedna vrnila na tekmovanja. Že na prvi tekmi - v Innsbrucku je tekmovala v težavnosti - se je prebila do finala in osvojila 8. mesto.
Slovenska športna plezalka Lučka Rakovec, ki je konec leta 2023 športno javnost presenetila z objavo na družbenih omrežjih, da je po diagnozi rak na ščitnici prestala operacijo in da se sooča še z drugimi zdravstvenimi težavami, se je prejšnji konec tedna vrnila na tekmovanja. Za prvo prizorišče po dolgi odsotnosti je izbrala Innsbruck in se kljub dvomom v svoji glavi zlahka prebila do finala. Štiriindvajsetletna Ljubljančanka, ki je leta 2019 pri 18 letih postala evropska prvakinja v težavnostnem plezanju, je v intervjuju za Sportal spregovorila o svojem "comebacku", zdravju in načinih, ki ji pomagajo prebroditi težke trenutke.
Ne samo Janja Garnbret, v Innsbrucku se je na tekme v športnem plezanju vrnila tudi plezalka Lučka Rakovec. Njena odsotnost s tekmovanj je trajala še dlje kot odsotnost Korošice, ki si je po olimpijskem letu in vsem stresu, ki ga ta prinaša, odločila za tekmovalni premor, ki je trajal devet mesecev. Lučka je bila odsotna kar 21 mesecev! Od njene zadnje tekme na Kitajskem, kjer se je začela njena kalvarija z zdravjem, je minilo kar 644 dni. V tem času se je zgodilo marsikaj, glavno pa je to, da se je uspešno spopadla z rakom na ščitnici. V intervjuju za Sportal je spregovorila o svoji uspešni vrnitvi na tekmovanja – težavnostno preizkušnjo je končala na 8. mestu – spopadanju s težkimi dnevi in razlogih za menjavo plezalnega kluba.
Lučka, dobrodošli nazaj! V zadnjih skoraj dveh letih se vam je zgodilo marsikaj, kar presega zahteve vrhunskega športa. Pa vendar, je bila vrnitev na tekmovanja v psihološkem smislu ena najtežjih preizkusov, kar zadeva sam šport?
Definitivno! Še nikoli v življenju se mi ni zgodilo, da pred tekmo nisem mogla zaspati. Najtežje je bilo pred kvalifikacijami, potem je bilo malo bolje. Skratka, počutila sem se grozno, ni mi dišala hrana, doživljala sem pravi vrtiljak različnih občutkov, a so k sreči izginili že po prvi preplezani smeri v kvalifikacijah.
Je bilo vseskozi v načrtu, da se na tekme vrnete v Innsbrucku?
Tekmi na Kitajskem in Baliju, ki sta bili aprila, sta bili zame na sporedu nekoliko prezgodaj. Poleg tega sta prizorišči zelo oddaljeni, sama pa sem si za prvič želela na tekmo, ki bo bližje Sloveniji in ki traja samo par dni, da to ne bi bil največji šok za telo.
V kvalifikacijah ste bili med tistimi plezalkami, ki so postavile drugi rezultat. Vas je to presenetilo, seveda pozitivno?
Malo pa res. Na tekmo sem šla s čim manj pričakovanji. Ne morem sicer reči, da bi bila zadovoljna, če bi bila zadnja, niti se nisem ukvarjala s tem, kako mi bo šlo. Želela sem si samo, da odplezam čim bolje, kakor trenutno lahko, in vesela sem bila, da je to pomenilo dobro uvrstitev že v kvalifikacijah.
Kako ste doživeli polfinalni in finalni krog? Vam je vse skupaj iz koraka v korak postajalo bolj domače?
Da, bilo je bolje, je bila pa nervoza kljub temu prisotna. Pred polfinalom nisem imela niti najmanjšega upanja, da se bom prebila v finale (6. mesto po polfinalu in osmo v finalu), tega res ni bilo v mojem načrtu. Šla sem zgolj odplezat. Seveda pa je nervoza vedno prisotna, še posebej pred takšno publiko in na tako pomembni tekmi. Ne morem reči, da sem bila sproščena, ker nisem bila – je bilo pa vsekakor precej bolje kot pred kvalifikacijami.
Kar pa zadeva sam finale – mislim, da sem bila celo preveč sproščena. In hkrati preveč utrujena, tudi psihično. Ne samo zaradi tekme, ampak zaradi vseh vprašanj, s katerimi sem se v ozadju ves čas ukvarjala. Od tega, ali sem res pripravljena na vrnitev ali morda prehitevam dogodke, do tega, ali bo šlo vse v redu. Bilo je ogromno dvomov, ki niso bili neposredno povezani z nastopom, a so me že med ogrevanjem precej izčrpali. Kot da bi se težje premikala. Kaj pa vem – zdelo se mi je, kot da sem v finalu malo pozabila plezati (smeh, op. a.).
Omenili ste, da ste se ubadali s kupom vprašanj. Ste dobili tudi odgovore?
Dobila sem vsaj odgovor, da tudi če se počutim slabo, še vedno lahko te občutke obvladujem in še vedno lahko plezam. Priznam, da me bremeni to, da se nisem počutila v redu, ampak se mi zdi, da bi bilo po letu in pol premora smešno, če bi pričakovala, da bodo vsi moji problemi, ki jih imam tudi v vsakdanjem življenju, kar čudežno izginili. Mislim, da je bil Innsbruck dober korak naprej, in upam, da bo na naslednjih tekmah bolje.
Kaj vas čaka v prihodnje? Tekme v Chamonixu, Madridu, Kopru, svetovno prvenstvo?
Da, za zdaj so v načrtu Chamonix in Madrid, pa Koper, svetovno prvenstvo pa je za zdaj še predaleč.
Opazila sem, da ste zamenjali klub. Iz FA v Kranju ste se preselili v ŠPO PD Radovljica. Zakaj ste se odločili za spremembo?
Da, sprememba je od marca letos. Zakaj? Ne vem, zdi se mi, da sem v obdobju, ko sem bila malo izgubljena, iskala različne načine, ki bi mi pomagali splezati z dna, in nekako se mi je zdelo, da glede na to, da je plezanje tako velik del mojega življenja, lahko tudi tukaj naredim še kakšno spremembo.
Domen Švab (trener pri ŠPO PD Radovljica, op. a.) je odličen trener in zdi se mi, da zdaj delam to, kar vzporedno s svojim zdravjem zmorem oziroma delam na tem, da se počutim bolje. Delam tudi na svojih šibkostih v plezanju in se mi zdi, da ker se zdaj na steni počutim bolje, tudi lažje obvladujem vse svoje druge zdravstvene težave.
Kako ste sicer zdravstveno?
Še vedno jemljem zdravila za ščitnico, priznam pa, da me občasno "dajejo" hormoni, kar lahko vpliva na vse, tako da je vsakič kaj novega (smeh, op. a.). Na tekmi, ko sem bila pod res velikim stresom, me je spet začel mučiti želodec, bilo mi je slabo. Ni bilo ravno prijetno, ampak zdaj vsaj lahko rečem, da je to povezano s stresom, saj se mi je stanje na tekmi res precej poslabšalo. Ampak verjamem, da bo vsakokrat bolje.
Psihološko verjetno težje, kot je bila vrnitev, ne bo …
Se strinjam. Pred kvalifikacijami, ko sem se zjutraj zbudila, sem se spraševala, ali je v redu ali je prezgodaj, seveda se nisem mogla ravno najbolj samozavestno podati v steno na tako veliki tekmi in v taki situaciji … definitivno je bilo težko, veliko težje, kot sem sploh pričakovala.
Kako so vas preizkušnje z zdravjem spremenile? Kako drugačna Lučka ste danes? Janja je omenila, da ste spet stara nasmejana Lučka.
Sem precej bolje, se moram pa včasih kar malo spodbujati, da sem taka, saj lahko hitro zapadem v občutke otožnosti … Taki dnevi pridejo in nimam kaj, se mi pa zdi, da se moja energija počasi spet vrača. Mislim, da sem sama sebi največji sovražnik na poti do tega, kjer želim biti.
Kaj vam v dneh, ko vam je težko, najbolj pomaga?
Zelo mi pomaga pogovor, pa ni treba, da tarnam, samo da povem, kako se počutim. Občasno se moram tudi razjokati, iti na sprehod, v mesto na kavo, najbolj mi pomaga, da se malo zamotim. Sama sebe moram "zbrcati" iz slabih občutkov, druge ni, sicer se lahko zgodi, da gre vse dan v nič. Potrebujem družbo, če sem sama, ni najbolje.
Preberite še:
