"Ni prijetno, ko ponoči slišiš streljanje"

Kot večina najboljših kajakašev se je tudi Jure Meglič odpravil na prvo testno tekmovanje v Brazilijo, kjer bodo prihodnje leto potekale olimpijske igre. Čeprav je proga videti nekoliko manj divja, pa vsi najboljši tekmovalci v en glas zatrjujejo, da ni tako preprosta, kot se morda zdi na prvi pogled. "Celoten kompleks je zelo lep, vendar bodo progo verjetno še nekoliko spremenili. Lahko rečem, da sem užival na njej," so bile uvodne besede našega sogovornika.

Velikokrat so bile cestne zapore

Ko je beseda nanesla na življenje v predelu, kjer so med pripravami v Braziliji živeli tekmovalci, je bilo iz njegovih besed razbrati, da so bili sprva vsi šokirani. Tam, kjer so živeli, je bilo namreč veliko kriminala.

"Ruski tekmovalci so na lastne oči videli, kako so na semaforju obkolili avto, potnikom vzeli vse, kar so imeli pri sebi, in na koncu odpeljali še avto. Ni ravno prijetno, če se ne moreš sam sprehajati po mestu, in ni prijetno, ko ponoči občasno slišiš streljanje. Velikokrat so bile cestne zapore, ko je policija preverjala avtomobile. Po enem tednu sem se zavedal, da mi lahko ukradejo vse, kar imam pri sebi."

Končno je našel pravega trenerja

Jure, ki je leta 2010 na svetovnem prvenstvu v domačem Tacnu osvojil bron, je kar nekaj časa iskal pravega trenerja. Zdaj ga je našel. Dirigentsko palico je prepustil francoskemu strokovnjaku Jeanu Jeromeu Perrinu, ki je kot trener v Pekingu že osvojil bronasto medaljo. "Ima izkušnje z velikih tekem. Predvsem je pomembno, da sem se navadil majhne ekipe. Po tekmah hodim sam, včasih sta poleg mene še trener in vodja ekipe. To je bil na začetku največji šok zame, a zdaj sem se tega že navadil," je povedal Jure, ki se je za Azerbajdžan odločil predvsem zaradi nastopa na olimpijskih igrah. Jasno je tudi, da si z olimpijsko medaljo v tej državi primerno nagrajen.

Čeprav je edini kajakaš na divjih vodah, ki tekmuje pod zastavo Azerbajdžana, pa je bila pridobitev olimpijske norme vse prej kot lahka. Đuro si je po svetovnem prvenstvu v Londonu oddahnil. "Z ramen mi je padla zelo velika skala. Zdaj je precej lažje trenirati in tudi na tekmah veliko več tvegam. Če bo hrbet zdržal in če mi bo zdravje služilo, potem mislim, da bo vse v redu," je povedal slovenski kajakaš, ki je imel v preteklosti precej težav s poškodbami. Kar dvakrat je moral iti na operacijsko mizo.

Francozi so ga spustili zraven

V sodelovanju s francoskim trenerjem je spoznal veliko novih stvari, ki bi mu v njegovi karieri še kako koristile. "Francozi so me 'spustili' v njihov inštitut in me testirali. Najbolj pomembno mi je, da so mi na podlagi njihovih izkušenj – s trikratnim olimpijskim prvakom Tonyjem Estanguejem jih imajo veliko – dobil informacije, kje bi lahko določene stvari pri sebi še izboljšal. Zaradi tega sem nekoliko tudi prilagodil program treningov," je še za konec povedal kajakaš iz Zgornjega Dupleka, ki ne skriva dejstva, da v Braziliji cilja na najvišja mesta.