Nesreča, ki jima je življenje postavila na glavo, nasproti pa pripeljala ročno kolo

Oba, tako David Razboršek kot Anka Vesel, sta si življenje po nesreči morala postaviti na novo.

Oba sta veselje, Anka celo tekmovalno strast, odkrila v ročnem kolesarjenju, načinu poganjanja kolesa, namenjeno invalidom, ki morajo namesto nog za vrtenje "pedal" uporabljati roke.

In oba sta se pridružila oz. sta celo pobudnika projekta Zavrtimo Slovenijo, s katero želijo ročni kolesarji spodbuditi invalide, naj se jim pridružijo v športnem udejstvovanju in hkrati zbirajo sredstva za nakup ročnega kolesa oziroma raje koles, ki jih bodo na Inštitutu za rehabilitacijo Soča lahko uporabljali invalidi.

David Razboršek pravi, da se mu je smučarska nesreča – ponesrečil se je med deskanjem na snegu na enem od italijanskih smučišč – zgodila v najbolj egoistični fazi njegovega življenja.

"Leta 2007 sem si na smučanju poškodoval ledveno vretence, po operaciji v Italiji pa doživel še infarkt hrbtenjače, kar je bila pravzaprav nesreča po nesreči in tisto, kar me je postavilo na invalidski voziček. Usoda, ni kaj," se je obdobja pred osmimi leti spomnil Razboršek. Tako kot večina invalidov se pogovorov o tej temi ne izogiba.

36-letni David je član društva paraplegikov v Celju, ki deluje znotraj Zveze paraplegikov Slovenije in Kolesarskega kluba Tuš – Bauerfeind, ter pobudnik odmevnega projekta Še vedno vozim, a ne hodim, v okviru katerega obiskuje srednje šole ter z njimi deli svoje izkušnje in življenjsko zgodbo.

Vse, kar se dogaja, se dogaja z dobrim namenom

Kot pravi, se je s svojim stanjem dokaj hitro sprijaznil, k sreči pa tudi njegov tedanji delodajalec Engrotuš, ki mu je omogočil delo tudi po nesreči in od njega zahteval eno raven delovne storilnosti kot prej. Prek Društva za višjo kvaliteto življenja se je učil pozitivno gledati na svet in sprejemati dejstvo, da se vse, kar se dogaja, dogaja z dobrim namenom.

In pa seveda šport. Tudi ta je bil zanj pomemben ventil za sproščanje stresa, in miganje, kolikor ga njegovo zdravstveno stanje pač omogoča.

Od gorskega do ročnega kolesa

Pred nesrečo se je ukvarjal z gorskim kolesarjenjem, zdaj vozi ročno kolo. Prvič ga je preizkusil leto po nesreči. Že mesec dni po prvem srečanju s to kolesarsko novotarijo je že imel svojega. V Nemčiji ga je kupil za pet tisočakov, ta, ki ga vozi zdaj, ga je stal še dva tisočaka več. Nanj gleda kot na naložbo, ki se mu obrestuje v vseh pogledih. Psihičnem in telesnem.

V sezoni prevozi približno 4.500 kilometrov, del jih v neprijaznem vremenu opravi tudi na domačem trenažerju. Najdaljša razdalja, ki jo je do zdaj prevozil, je znašala 120 kilometrov, prihodnje leto si s prijatelji želi na Dirko okrog Slovenije (DOS).

"Razmišljamo o nastopu v četvorkah, tako da bi vsak od nas prekolesaril 300 kilometrov. Vem, da bo to kar naporno, klanci so z ročnim kolesom še posebej zahtevni. Zdi se mi celo, da gre kar od dva- do trikrat počasneje," meni Razboršek, ki bo konec oktobra ponovno stal na štartu Ljubljanskega maratona. Ponosen je na prevožen Mali maraton Franja in na tretje mesto, ki ga je dosegel na dirki za evropsko prvenstvo v Beogradu.

Verjame v akcijo Zavrtimo Slovenijo

Verjame, da bo akcija Zavrtimo Slovenijo, ki se bo končala z jutrišnjo, peto etapo v Lendavi, obrodila kolesarske sadove.

Dejstvo, da ga je med akcijo poklical fant, ki se je pred štirimi meseci huje poškodoval in torej šele dobro okreva, ter se že zanimal za ročno kolesarjenje, mu vzbuja veliko upanja, da bo akcija dosegla svoj namen.

"Ko postaneš invalid, je logično, da tega sveta ne poznaš, zato je vsaka informacija o tem, kaj vse je mogoče početi, več kot dobrodošla. Podobno sem storil sam, ko sem na televiziji videl prispevek o potapljačih invalidih, stopil v stik z njimi in jih povprašal, ali lahko poskusim," je povedal Razboršek. Zdi se mu pomembno, da invalidi spoznajo čim več ljudi, ki so dokaz, da kljub invalidnosti še vedno lahko živijo polno življenje.

Tu je zelo pomembna vloga Zveze paraplegikov Slovenije in lokalnih društev za paraplegike, ki dobro delujejo, a kljub temu se del invalidov kar nekako skrije, opozarja David.

No, sam se ne skriva. Pravi, da se zdaj precej bolj zaveda samega sebe kot pred nesrečo, ko je bil kar nekako preveč poln samega sebe.

"Mislil sem, da je ves svet moj. Ego mi je nevarno zrasel, a mi ga je potem življenje dobro obrusilo," dodaja. "Trudim se, da se v življenju čim manjkrat negativno odzovem, se mi pa to seveda še vedno dogaja," priznava energični Celjan.

Tudi po smučarski nesreči se njegovo življenje ni ustavilo. Spoznal je ženo (no, prvo srečanje se je zgodilo tik pred Davidovim odhodom v usodno Italijo) in rodil se jima je Tit, ki ima zdaj že dve leti in pol. Ima svoje podjetje, kjer se ukvarja s trženjem, in razmišlja o tem, da bi se akcija Zavrtimo Slovenijo "zavrtela" tudi po državah nekdanje Jugoslavije. Tam je invalidnost še večji tabu kot pri nas, poudarja.

Anka Vesel je v slovenski paraolimpijski reprezentanci pri Zvezi za šport invalidov Paraolimpijskega komiteja Slovenije edina ženska. Poleg športa se ukvarja tudi s slikarstvom in je tik pred končanjem magistrskega študija evropskega prava.

Vse to je precej drugačno življenje, kot ga je danes 42-letna invalidsko upokojena Anka živela pred prometno nesrečo z motorjem leta 2003, ki jo je prikovala na invalidski voziček. Delala je kot medicinska sestra, športu pa se ni posvečala kaj dosti.

Danes je ta pomemben del njenega življenja. Z ročnim kolesom na sezono opravi več kot tri tisoč kilometrov, del časa preživi tudi v fitnesu ali domači provizorični telovadnici, kjer z ročkami in utežmi krepi zgornji del telesa.

"Sami moramo storiti nekaj zase, drugi ne bodo"

Verjame, da bodo s projektom Zavrtimo Slovenijo premaknili eno od meja, ki ograjujejo slovenske invalide. "Že zdavnaj sem ugotovila, da če se invalidi sami ne bomo podvizali in storili nekaj zase, drugi prav gotovo ne bodo," je jasna Veselova. "Ne govorim samo o športu, ampak povsem na splošno. To je tudi razlog, da sem se pridružila temu projektu."

Premiki so že vidni, pravi. "Že takoj po prvem srečanju ročnih kolesarjev, ki je bilo maja letos, me je poklical gospod iz Ljubljane in povedal, da je kupil ročno kolo, ki se ga priključi na invalidski voziček, kar je bilo lepo slišati. Malo smo prešteli tudi svoje vrste in ugotovili, da nas že več kot 70 vozi različne vrste ročnih koles," je ponosno pojasnjevala Veselova, ki je članica Društva paraplegikov Gorenjske ter tako kot Razboršek članica KK Tuš – Bauerfeind in Športnega društva Eskadrilija 2050, ki ga vodi Žiga Breznik.

Anka je edina Slovenka, ki se z ročnim kolesarstvom ukvarja tudi tekmovalno, ne samo rekreativno.

Ljubezen na prvi pogled z ročnim lepotcem se je zgodila pred petimi leti. "Edo Ješe in Marko Dobelšek sta se z ročnimi kolesi večkrat peljala mimo naše hiše in zaželela sem si, da bi se v tem preizkusila tudi sama. Nekaj časa sem brskala po internetu, a je bil nakup odločno prevelik finančni zalogaj, zato smo idejo o nakupu ročnega kolesa začasno opustili. Tako sem ročno kolo prvič preizkusila pri kolegu invalidu v eni od ljubljanskih podzemnih garaž in bila povsem navdušena. No, kmalu sem si kupila svojega. Sicer je bil bolj osnovni model, v primerjavi s tem, ki ga vozim zdaj, je bil resnično pravi poni, a bolje to kot nič," pojasnjuje v smehu.

"Prvi kilometri so bili res težki, a sem kmalu ugotovila, da kolesarjenje dobro vpliva na mojo psihično počutje, da imam manj krčev in bolečin v nogah ter zadnjici," pravi. Zanimivo je, da na cesti težav z vozniki nima. Nasprotno, pravi, da so kar precej strpni.

Mama dveh odraslih otrok, ki ima v letošnji sezoni na števcu že več kot 3.500 kilometrov, se je letos že udeležila svoje prve tekme v svetovnem pokalu in zasedla 12. mesto, 18. septembra jo čaka nova, v Beogradu. Seveda je tekmovalni koledar še bolj pester, a sredstev za udeležbo preprosto ni dovolj.

A zanimivo še vedno trdi: "Nisem športnica, sem kolesarka."