Nenadomestljivi kovač iz kovačnice največjih slovenskih športnih uspehov

Zdenko Portič je zaposlen gospod. Ne pozna osemurnega delovnika, za slabe vremenske razmere mu ni mar. Je edini, ki lahko vesla v skifu Iztoka Čopa, in prav tisti, ki je leta 2012 le deset dni pred nastopom slovenskega dvojca Čop – Špik na olimpijskih igrah v Londonu popravil njun čoln, ki ga je nekega razbeljenega poletnega popoldneva v Bohinju oklestila toča.

No, pa tudi tisti, ki ga boste videli v Blejskem jezeru takoj, ko se njegova temperatura povzpne na 15 ali 16 stopinj Celzija in vztraja v njem dokler se spet ne spusti pod to magično mejo. Je tudi človek, ki skrbi za vabljiv izgled okolice, tisti, ki najbolj dragocen veslaški tovor (beri: – čoln) prevaža na teren in tisti, ki se štirikrat tedensko poti na ergometrih, sodobnih čolnih na suhem.

"To je služba, ki jo moraš imeti rad. Če imaš rad veslanje, potem je to to," je Portič očitno več kot zadovoljen s svojimi delovnimi obveznostmi in delokrogom. Kot človek, ki je v blejskem veslaškem klubu prisoten že vse od sredine 70. let prejšnjega stoletja, pozna obdobje najbolj veličastnih veslaških uspehov, pozna pa tudi obdobja suhih krav, ki v klub prinaša spremenjeno atmosfero. "Vzdušje je danes seveda drugačno, kot je bilo takrat," ne skriva. "Bili smo precej boljše volje, ampak to je normalno," poudarja.

Od četverca …

Danes 55-letni Portič je svojo profesionalno pot v veslaškem klubu Bled začel kot veslač. Najprej kot mladinec, ki je leta 1975 v družbi Stanka Slivnika, dolgoletnega veslaškega delavca, tehničnega vodje reprezentanc in nekdanjega sekretarja Veslaške zveze Slovenije, Danija Frčeja, Janija Šolar in Zvoneta Stareta veslal v četvercu.

Ko sta s Staretom prestopila v višjo starostno kategorijo, med člane, se je Portičeva veslaška kariera počasi izpela. Vmes se je sicer veslaško poskuša sinhronizirati z Milošem Janšo, poznejšim dolgoletnim selektorjem slovenske veslaške reprezentance, a zaradi Janševega študija nista kaj dosti trenirala, Portič pa je vesla počasi in dokončno odložil v kot. Sledila je služba v Elanu in z njo terensko delo, kar je pomenilo, da je stik z veslaško srenjo za nekaj časa povsem prekinil.

… do osmerca

Pot je Zdenca, kot ga kličejo v veslaških krogih, kmalu zanesla čez severno mejo. Med letoma 1990 in 1997 je bil na Vrbskem jezeru zaposlen kot serviser plovil, potem pa se je počasi vrnil na domačo grudo in že leta 1995 spet poprijel za vesla.

Svetovno amatersko prvenstvo na domačem Bledu je bilo zadosten razlog, da so se že upokojeni veslači znova aktivirali.

"Bili smo res zelo zagnani, to, da sem takrat izgubil 15 kilogramov, je več kot zgovoren podatek," pravi Portič, ki je takrat pred domačimi navijači z osmercem osvojil naslov svetovnega prvaka.

"To je bila res krasna tekma. Kar tri tisoč udeležencev in ogromno navijačev," se spominja tokratni človek iz ozadja, ki je resno treniral približno štiri leta, - v tem času so z osmercem redno pobirali odličja na vseh tekmovanjih -, trenerskih ambicij pa ni nikoli imel.

Pravljična kulisa na delovnem mestu

Ko v pogovoru mimogrede omenimo dejstvo, da ima Portič sedež službovanja na eni najbolj pravljičnih lokacij na svetu, Bledu, le zamahne z roko. Pravljične kulise, ki jo ponuja Blejsko jezero, niti ne opazi več, kvečjemu mu je zaradi številnih turistov že nekoliko odveč.

Posebnih tekmovalnih ambicij Portič danes ne goji, a če bi kdo potreboval rezervo, bi z veseljem skočil v čoln. Ni še za staro šaro, pravi.