SiolNET. Sportal Drugi športi
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Malce sva pojokala in se potrepljala po ramenih"

3

termometer

"Občutki, ki so me obhajali ob prvem vzponu na Everest, zlepa ne bodo izginili," priznava alpinist Andrej Štremfelj, eden od prejemnikov posebnega priznanja za vzpon na Everest z nepalske strani.

Andrej Štremfelj je 13. maja 1979 skupaj z legendarnim Nejcem Zaplotnikom, avtorjem alpinistične biblije z naslovom Pot, kot prvi Slovenec stopil na vrh najvišje gore sveta, 8848 metrov visoki Everest ali Sagarmato. "Občutki, ki so me obhajali ob vzponu, zlepa ne bodo izginili," 34 let po dogodku, ki je prevzel takratno skupno domovino, priznava Andrej Štremfelj, eden od osmerice slovenskih alpinistov, ki so danes, 6. decembra 2013, na posebni prireditvi v Etnografskem muzeju v Ljubljani iz rok Madhuja Sudana Burlakotija, sekretarja ministrstva za kulturo, turizem in civilno letalstvo Nepala, predsednika Planinske zveze Nepala Zimbe Zangbu Sherpe in častnega generalnega konzula Nepala v Sloveniji Aswina K. Shresthe za vzpon na streho sveta z nepalske strani prejeli posebna priznanja. "Ko enkrat dosežeš vrh, si seveda srečen, z Nejcem sva malce pojokala, se potrepljala po ramenih, že takrat pa sva se zavedala, da je za nama šele slabe pol poti in da naju čaka težak sestop," se je prvega jugoslovanskega, hkrati pa tudi slovenskega vzpona na Everest za Sportal spominjal Štremfelj.

Vsi za enega, eden za vse Jugoslovansko alpinistično odpravo na Everest je sestavljalo 25 alpinistov, po pet iz vsake republike, kot je zahtevala posebna kvota. Med člani odprave je vladal močan kolektivni duh, vsi so delali za enega in eden za vse. "Želeli smo si, da bi se vsaj nekomu od nas uspelo povzpeti na vrh, da bi ob vrnitvi v domovino lahko rekli, odprava je bila uspešna in naše delo ni bilo zaman," je povedal Štremfelj in se s tem dotaknil neuspešnega vzpona na Lotse dve leti pozneje. "Na Lotseju smo garali še bolj kot pri Everestu, a nam ni uspelo splezati do vrha."

Primerjava vzpona kot primerjava dneva in noči Štremfelj zagotavlja, da primerjava pogojev med alpinističnimi odpravami pred dobrimi 30 leti in danes ni mogoča, da je to, kot bi primerjal dan in noč. "Razen tega, da je gora še vedno tako visoka kot takrat, druge primerjave sploh niso mogoče. Ravno te dni sem dobil podatek, da je letos na vrh Everesta splezalo 400 ljudi, medtem ko je v naših časih veljalo pravilo, da v eni sezoni na Everest lahko spleza le ena odprava. Plezali smo prvenstveno smer po zahodnem grebenu, ki še danes velja za eno najtežjih smeri na Everest, in to v klasičnem himalajskem stilu, kar pomeni ogromno fizičnega dela in ne toliko uživanja, kot ga čutimo med plezanjem brez fiksnih vrvi," je glavne poudarke vzpona na osemtisočak povzel Štremfelj.

Miza in stolči iz kamna, elektrika le za radioamaterja Člani odprave so s pomočjo 15 šerp do baznega tabora znosili kar 21 ton opreme in hrane. "Tudi številke o teži opreme, ki jo je danes treba znositi do baznega tabora, so precej drugačne kot nekoč, ne vem pa, kako je s tem pri komercialnih odpravah, kjer jim nosači v tabor prinesejo vse, od plinske peči, interneta, računalnikov do generatorjev," je oster do mehkejših oblik alpinizma. "V naših časih smo imeli generator le za proizvodnjo minimalne količine elektrike, ki smo jo potrebovali zato, da sta radioamaterja lahko opravljala svoje delo. Mize in stole smo izdelali iz kamna, greli pa smo se v spalnih vrečah."

Za tiste čase vrhunska, a še vedno skromna oprema Čeprav je njihova oprema veljala za vrhunec jugoslovanske industrije, je bila v primerjavi s takratno britansko in nemško zelo skromna. Šotori so bili proizvod podjetja Induplati, čevlji iz Alpine, nosili so vetrne komplete iz uvoženega goreteksa, bili oblečeni v flanelaste srajce in pumparice, doma spletene rokavice s platnenimi prevlekami, dereze so si pritrdili s trakovi.

Najbolj odmeven alpinistični podvig v Jugoslaviji Prvi jugoslovanski vzpon na Everest je v takratni skupni državi doživel velik odziv, svoje je pripomogla tudi za takrat napredna pomoč radioamaterjev. "Če izvzamemo Humarjev vzpon na Daulaghiri in vso spremljajočo podporo na internetu, lahko rečem, da je bil naš vzpon na Everest daleč najbolj odmeven alpinistični podvig pri nas. Zanimivo je bilo, da so se tudi branjevke na sarajevski tržnici pogovarjale o nas in našem napredovanju. Novice iz Himalaje so bile zaradi pomoči radioamaterjev redne, kar je bilo, v nasprotju z današnjimi časi, ko ima že skoraj vsak alpinist svoj satelitski telefon, nekaj posebnega. Ljudje so spremljali, kje smo, ali nam veter otežuje pogoje, katera naveza poskuša napredovati in podobno. Poleg tega je Everest poseben že zato, ker je Everest, pa tudi pred odhodom v Himalajo smo bili deležni ogromno medijske pozornosti," se je spominjal Štremfelj.

"Če ne bo 'plehmuske', ne grem z letala" V baznem taboru so preživeli 60 dni, 21 dni so se prebijali do baznega tabora in 14 dni nazaj v domovino, kjer so doživeli izjemen sprejem. "Zdaj že pokojni kolega Stane Belak - Šrauf je takrat v letalu dejal: Fantje, če na Brniku ne bo 'plehmuske', sploh ne grem z letala. No, godba na pihala je seveda bila, pa tudi prisrčen sprejem v Kranju in številna predavanja po vsej Jugi, ogromno je bilo tega …" je povedal alpinist, ki je za zdaj edini Slovenec, ki je na vrhu Everesta stal že dvakrat. Drugič je na streho sveta splezal leta 1990. Z ženo, Marijo Štremfelj, edino žensko med današnjimi prejemniki priznanj za vzpon na Everest, sta postala tudi prvi zakonski par, ki je skupaj osvojil najvišjo goro na svetu.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin