Kako je intelektualni klub na obrežju Ljubljanice preživel več kot sto let

"Prišli ste tri leta prepozno, da bi se iz prve roke prepričali o razsulu," naju s fotografom ob prihodu v Veslaški klub Ljubljanica, ki je že vse od ustanovitve leta 1907 na sotočju Malega Grabna in Ljubljanice, na levem bregu nasproti Špice, na Veliki čolnarski ulici 20, pozdravi predsednik Veslaškega kluba Ljubljanica Jošt Dolničar.

"Prostori so še iz časov Avstro-Ogrske monarhije, vmes nas je prizadela še poplava, zdaj pa smo vse skupaj prenovili in kaže, da kar dostojno. Obnovo smo začeli pred tremi leti, zdaj smo že skoraj pri koncu. Dela smo se lotili v lastni režiji, tudi pomoč arhitekta smo poiskali v lastnih vrstah," še pristavi Dolničar, prvi mož Veslaške zveze Slovenije, ki je tudi sam v vlogi veslača in trenerja izkusil marsikatero žuljavo veslaško zgodbo.

Od zunaj enak kot leta 1907, znotraj prenovljen

Hangar, v katerem še danes hranijo čolne, veslači pa si na ergometrih nabirajo potrebno kondicijo in kilometrino, je star že več kot sto let, zato je logično, da prav sodoben ne more biti. Od zunaj ostaja enak, pogled z Ljubljanice je torej identičen kot na začetku 20. stoletja, navznoter pa nekoliko drugačen.

"Pred leti nismo imeli telovadnice, niti ogrevanja, potem smo zavihali rokave. Telovadnica je zdaj ogrevana, tudi hangar smo predelali, tako da imamo ločeno shrambo za čolne in ločeno telovadnico, kjer do sanitarij ni več treba dostopati z zunanje strani. Pa zamakalo nam je, pihalo je, gnilo, kar glede na to, da je osnovni objekt star že več kot sto let, niti ne preseneča," poudarja Dolničar, ki je z zanimanjem za veslanje na Ljubljanici dokaj zadovoljen.

Naravno okolje na naraven način omejuje število članov

"Težava je le v tem, ker članstva ne moremo kar v nedogled povečevati, saj nas Ljubljanica kot naravno okolje v tej smeri omejuje," opozarja Dolničar.

V klubu je trenutno približno 40 članov, ki se z veslanjem ukvarjajo na vrhunski ravni. Člana A-reprezentance sta Matej Rojec in Matevž Malešič, v širši nabor spadata še Tilen Pugelj in Borut Rebolj, v svojih vrstah imajo tudi mladinskega reprezentanta Vida Puglja, deset mlajših mladincev ter od 20 do 30 pionirjev in pionirk. Prav zadnjih si želijo še več, saj je v klubu trenutno le pet veslačic, pa še te so na začetku svoje veslaške poti.

"Veslanje ni ravno množičen šport, ampak če smo dovolj aktivni in ga znamo pravilno predstaviti, potem nam uspeva pritegniti tudi nove člane. V okviru Veslaške zveze Slovenije klubi v bližnjih šolah veslanje predstavljajo v okviru športne vzgoje. To nam zadošča, da lahko gradimo nove generacije veslačev in veslačic," pravi Dolničar, a hkrati priznava, da je glavnina zanimanja za veslaški šport vendarle odvisna od vrhunskih mednarodnih rezultatov naših veslačev. Če teh rezultatov ni, tudi zanimanje upade.

Čoln nazadnje kupili pred šestimi leti

Klub se poleg težav z dotrajano čolnarno spopada tudi s pomanjkanjem ustrezne opreme. Čolnov je seveda vedno premalo, v klubu jih je ta trenutek 33, a žal so prav vsi starejšega datuma. "Čolni so ogromen finančni zalogaj. To rešujemo z obnovo trenutnega plovnega parka, težava pa je, da že šest let nismo kupili nobenega novega čolna. Cena vrhunskega čolna enojca se namreč giba od deset tisočakov dalje, medtem ko osmerci stanejo od 25 tisoč evrov dalje," preračunava predsednik kluba in se zazre v fotografijo ljubljanskega osmerca, ki je leta 1959 osvojili naslov veslaškega prvaka Jugoslavije, danes pa si ga lahko ogledate v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri. O osmercu na Ljubljanici seveda danes nima smisla sanjati, je pa lepo obujati spomine na dobre stare čase.

Če si iz Ljubljane, treniraš na Ljubljanici

Veslači VK Ljubljanica trenirajo – logično – na Ljubljanici. "Blejsko jezero je sicer idealno, a tudi na Ljubljanici je veliko plusov," poudarja predsednik kluba. "Prednost Ljubljanice je v tem, da na njej ni valov, tako da nas tudi veter ne moti. Turizma ni toliko, tudi zaradi prepovedi vožnje hitrih čolnov, zato lahko dokaj umirjeno treniramo večji del sezone," pravi Dolničar, ki pa ne skriva niti minusov. Če je veliko dežja, veslanje ni mogoče, prav tako na Ljubljanici ni mogoče izmeriti realnih časov, saj nimajo 2.000 metrov ravnine, zato so potrebni občasni skoki na Bled, kjer imajo certificirano veslaško progo (in boljši plovni park). Ljubljanski veslači začnejo v naravi trenirati marca, nehajo pa enkrat oktobra. Na treningih praviloma veslajo od 10 do 12 kilometrov v eno smer, skupno torej okrog 20 kilometrov, je pa mogoče v čolnih priveslati vse do avtocestnega mostu proti Primorski, do Vrhnike, kar znese nekaj več kot 20 kilometrov v eno smer.

Kako naprej?

Klub, ki je leta 2008 praznoval stoletnico obstoja – pozneje so sicer ugotovili, da rojstvo kluba sega v leto 1907, ne 1908, in bi torej obletnico morali prirediti že leto prej –, se danes skozi različne dejavnosti, kot sta osnovni klubski bife ter garažiranje čolnov na suhem in na privezih, trudi zaslužiti kak evro. Še vedno je živa tudi ideja o zgraditvi regularne veslaške proge in vodnega centra na Savi, ki bi lahko postal pomemben veslaški center za vrhunsko veslanje, a se pomika daleč v prihodnost. Želeli bi si več vrhunskih čolnov, nove sanitarije in garderobe. "Ampak za zdaj še shajamo," dodaja Dolničar.

Če upoštevamo, da so klub predvsem ljudje, ljudje, ki imajo radi veslanje, kot poudarja Faturjeva, se VK Ljubljanica za prihodnost na ljubiteljski ravni ni bati. Vprašanje je le, kako bo z veslanjem na vrhunski ravni, ki za doseganje ključnih tisočink v finiših potrebuje tudi vrhunsko opremo, ta pa je hočeš nočeš povezana z denarjem. Vemo pa, da sponzorji brez vidnejših rezultatov "na mizi", le stežka razprejo svoje mošnjičke in pristavijo kak evro.