Everest79': Sediva pri kitajski piramidi in ne veva, kaj bi

Človek je na njen vrh prvič stopil 29. maja 1953, ko je velika pustolovščina uspela novozelandskemu alpinistu Edmundu Hillaryju in šerpi Norgaju Tenzingu. Pred natanko tremi desetletji, 13. maja 1979, pa so svojo zgodbo o uspehu na tej surovi himalajski skalni gmoti spisali slovenski alpinisti, ki so v dvomesečnem obleganju Everestovih ledenih pobočij na vrh priplezali po čisto novi in izjemno drzno speljani prvenstveni smeri preko Zahodnega grebena. Le štiri leta po prvem osvojenem, takrat še ''jugoslovanskem'' osemtisočaku Makaluju, kjer so ravno naši alpinisti postavili svetovni višinski rekord brez uporabe dodatnega kisika, so slovenski alpinisti svet, prav na strehi sveta, zopet opozorili, da je v Himalaji zavel svež veter. Iz krušljivih in strmih domačih sten slovenskih dvatisočakov so v Himalajo prišli drznih plezalci, o katerih so po baznih taborih gorskih velikanov kmalu začele krožiti govorice, da se v steni ne obračajo.

Kaj so takrat v volnenih rokavicah in ''pumparicah'' naredili ''slovenski Jugosi'', se svetovna alpinistična stroka ni zavedala vse dokler se v smeri naših alpinistov niso začeli obračati in obupovati veliki osvajalci Himalaje – Francozi, Angleži, Rusi, Američani … Zahodni greben je alpinistična smer, ki je bila v tridesetih letih, odkar so jo preplezali slovenski alpinisti, uspešno ponovljena samo enkrat, kljub dejstvu, da se je ob mnogo boljši in veliko bolj sofisticirani opremi v njej zvrstilo kar 25 različnih odprav. Dosežek brez primere.

Kako je od blizu izgledala bitka z vetrom, bobnečimi pljuči, mrazom in plezanjem V. stopnje na višini, kjer letijo letala, pa nam je v videopogovoru natanko 30 let po tem, ko je dosegel vrh Everesta, razložil alpinist Andrej Štremfelj.