Benjamin Savšek: Za to medaljo je šlo veliko živcev

Še avgusta na svetovnem pokalu v Tacnu je kanuist iz Tacna po finalni vožnji zmajeval z glavo in se zaskrbljujoče spraševal, kaj dela narobe. Takrat je dejal nekako takole: "Čoln mi dobro "leti", le finalne vožnje nikakor ne morem sestaviti. Bo treba malo analizirat vse skupaj." Očitno je Beni dodobra analiziral svoje vožnje in pokazal največ, ko je bilo to najbolj potrebno.

"Mogoče je mi je na prvenstvu prišlo prav, da je bila polfinala vožnja v petek, finalna vožnja pa v soboto. Lahko sem se odpočil in osredotočil na finalno vožnjo. Morda mi je na tekmah svetovnega pokala ravno manjkalo malo časa, da bi se lahko ponovno zbral. Tokrat sem tudi štartal iz super štartne pozicije," je razlagal Savšek, ki po prihodu v cilj ni bil povsem zadovoljen z vožnjo.

Beni je po prihodu v cilj zaradi nezadovoljstva udaril po čolnu, saj je bil prepričan, da je medalja dobesedno splavala po vodi. "Breme je padlo z ramen. V cilju sem bil sprva nekoliko razočaran, dokler vsi ostali niso prišli v cilj. Nisem bil prepričan, da bo medalja moja. Ko sem videl, da imam medaljo, se mi je kamen odvalil od srca. To je velik uspeh v moji karieri, ki ga bom verjetno pomnila do konca svojega življenja. Bom pa verjetno šele v naslednjih dneh dojel, da sem dosegel uspeh, ki sem si ga vedno želel."

Borbenost se mu je poplačala

Savšek je po 30 letih nasledil svojega trenerja Jožeta Vidmarja, ki je osvojil bronasto medaljo na svetovnem prvenstvu v Meranu leta 1983, se zaveda kaj vse je potrebno, da prideš do medalje na svetovnem prvenstvu. "Uf, potrebno je veliko živcev, potrpežljivosti in da se ne predaš do konca. Ravno to sem pokazal v zadnjih protitočnih vratih, kjer sem čutil, da vožnja ni bila najboljša, ampak sem stisnil do konca. Treba je vztrajati, enkrat se ti mora vse skupaj poklopiti. Tudi na treningih sem se velikokrat boril, da sem progo odpeljal do konca. Ta borbenost se mi je poplačala v finalu svetovnega prvenstva," je razlagal Savšek, ki priznava, da bo imela ta medalja posebno mesto v njegovi sobi.

Ob progi na reki Vltavi se je zbralo veliko število navijačev, ki so glasno spodbujali tekmovalce na progi. Beni je takšnega vzdušja vajen že iz Tacna. "Mogoče imam doma v Tacnu še nekoliko več treme, saj takrat tekmujem pred domačo publiko. Tukaj sem se skušal osredotočit na svojo vožnjo in nisem razmišljal o temu, da me spremlja toliko ljudi na tribunah. Imel sem nekaj svojih navijačev na tribunah in očitno je bilo to dovolj, da sem imel dovolj energije v finalu," pove 26-letni kanuist, ki ni čutil večjega pritiska, ker se noben od slovenskih kajakašev ni uspel uvrstiti v finale. Mislil je le na svojo vožnjo.

Postavitev proge je bila tokrat res težka, to so priznavali vsi tekmovalci po vrsti. Že dovolj pove podatek, da so v finalu brez dotikov odveslali le trije kanuisti, med njimi pa je bil tudi Savšek. Za varovanca Jožeta Vidmarja, je bil na cilju čakanje precej mučno, saj je v cilj prišel kot tretji, na štartu pa je bilo še kar nekaj vrhunskih tekmovalcev. "Presenetilo me je, da so vsi ostali, ki so prišli za mano v cilj, zaostali za mano. Sicer pa je bilo težje gor na štartu, bilo je več treme in pritiska."