Sedem dirkačev F1 uresničilo olimpijske sanje

Avtomotošport ni, nikoli ni bil in po zadnjih besedah vodilnih mož Moka tudi ne bo olimpijski šport. Leta 1908 so na igrah v Londonu sicer imeli dirke z motornimi čolni (tri discipline - dve zlati sta ostali doma, ena pa je šla v Francijo). Lewis Hamilton in Jenson Button sta ob robu londonskih iger dejala, da bi rada, da bi tudi formula 1 postala olimpijski šport, češ da je za vsakega športnika nekaj najbolj posebnega sodelovanje na igrah olimpijade. Svoje olimpijske sanje je letos uresničil katarski voznik relija v svetovnem prvenstvu in nekdanji zmagovalec relija Dakar, Nasser Al-Attiyah. V streljanju na glinaste golobe (skeet) je osvojil bronasto kolajno. Kaj pa dirkači formule 1? Je kdaj kdo tekmoval na največjem svetovnem športnem dogodku? Za Sportalovo nedeljsko rubriko "iz zgodovine formule 1" smo izbrskali sedem dirkačev, ne posebej znanih in uspešnih, a z zanimivimi zgodbami.

Alfonso Antonio Vicente Eduardo Angel Blas Francisco de Borja Cabeza de Vaca y Leighton, na kratko Alfonso de Portago (tudi grof Portago) je bil v Londonu rojeni španski vsestranski športnik, predvsem pa milijonar, ki si je lahko privoščil, kar je želel. Leta 1956 je na zimskih olimpijskih igrah nastopil v bobu. V ekipo je zbral nekaj bratrancev, na igrah v Cortini pa so nastopili z le tremi treningi. V bobu dvojcu je presenetil s končnim četrtim mestom - za kolajno je zaostal le 0,16 sekunde (v četvercu so bili deveti). Leto kasneje je osvojil bronasto kolajno na svetovnem prvenstvu. Kot najstnik se je ukvarjal s konjskimi dirkami. Nastopil je tudi na dveh dirkah Grand National v Aintreeju. Njegova največja strast pa so bile avtomobilistične dirke. V letih 1956 in 1957 je odpeljal tudi pet dirk formule 1. Trikrat je odstopil, bil enkrat tretji in na VN Velike Britanije 1956 drugi. Leto prej ga je v Silverstonu že na treningu vrglo iz Ferrarija in z zlomljeno nogo ni mogel nastopiti na dirki. Maja 1957 se je smrtno ponesrečil na legendarni dirki Mille Miglia. Na njegovem Ferrariju je počila pnevmatika, nakar je pri 240 kilometrih na uro zletel med gledalce. Umrlo je tudi 10 ljudi ob progi, med njimi pet otrok.

Na zimskih igrah je sodelovala tudi angleška smučarka Divina Mary Galica. Med letoma 1964 in 1992 je nastopila na štirih igrah. Leta 1964 je pri 20 letih smučala v smuku in slalomu. V Grenoblu 1968 in Sapporu 1972 je bila med 10 v veleslalomu (s sedmim mestom na Japonskem je še danes med najuspešnejšimi britanskimi smučarkami na igrah). V svetovnem pokalu je bila leta 1968 dvakrat na stopničkah v smuku. Leta 1992 se je vrnila na igre in stara 48 let tekmovala v hitrostnem drsanju. Vmes je adrenalin sproščala za volanom. V začetku 70. let je nastopila na dirki slavnih v Oulton Parku in presenetila z dirkaškim talentom. Dobila je priložnost v kartingu, formuli 2 in britanski formuli shellsport. V sezoni 1976 pa je s Surteesovim dirkalnikom nastopila na domači VN formule 1. Bila je prva po 13 letih, ki je dirkala s številko 13. In 13 je bila res nesrečna, saj se ni kvalificirala na nedeljsko dirko. Dve leti zatem ji je z nekonkurenčnim dirkalnikom ekipe Hesketh še dvakrat spodletelo. Kasneje je solidno dirkala s športnimi avtomobili.

Portago ni bil edini dirkač, ki se je preizkusil v bobu. Američan Boris Bob Said in Britanec Robin Widdows sta vsak odpeljala po eno dirko v formuli 1. Said je leta 1959 odstopil v prvem zavoju VN ZDA, Widdows pa je devet let kasneje na VN VB sredi dirke odstopil zaradi tehnične okvare svojega Cooperja. Said je leta 1953 na dirki v Rouenu postal prvi Američan, ki je po drugi svetovni vojni zmagal na eni od evropskih avtomobilističnih dirk (njegov sin danes dirka v nascarju). Na zimskih igrah 1968 sta se srečala na bob stezi. Widdows je bil na svoji drugi olimpijadi sedmi, Said pa je osvojil deseto mesto.

Na poletnih olimpijskih igrah pa sta nastopila jadralca Argentinec Roberto Mieres in Birabongse Bhanudej Bhanubandh, princ Siama (danes Tajska). Slednji je jadral na štirih igrah (1956, 1960, 1964 in 1972) in bil najboljši 12. Z dirkanjem se je začel ukvarjati že konec 20. letih, ko je študiral v Etonu in Cambridgu. Pred vojno je na prestižnih evropskih dirkah večkrat stopil na oder za zmagovalce, po vojni pa je v novoustanovljenem tekmovanju formula 1 odpeljal 19 VN. Najboljši je bil četrti na VN Francije 1954. Z zasebnim Maserati 250F ni veljal za enega favoritov, saj so bili na štartu trije Mercedesi, trije tovarniški Ferrariji, Gordini in štirje tovarniški Maseratiji. Ob več odstopih in dežju se mu je celo nasmihalo tretje mesto, nakar je v zadnjem krogu ostal brez goriva, a ker je dirko končalo le šest dirkačev (dva s tremi oziroma petimi krogi zaostanka) je bil vseeno četrti. Eden osmoljencev te dirke je bil Maseratijev Mieres. Odpovedal mu je motor. Če je Bira v formuli 1 osvojil le osem točk, jih je Argentinec 13. Med letom 1953 in 1955 je odpeljal 17 dirk in bil prav tako najboljši četrti (trikrat). Po dirkaški karieri se je odločil za jadranje in leta 1960 v Rimu s 17. mestom v razredu zvezda premagal nekdanjega dirkaškega tekmeca princa Biro.

Še sedmi: Nizozemec Ben Pon. S porschejem je nastopil le na domači dirki leta 1962, a doživel hujšo nesrečo, tako da kasneje ni bilo več dirkal z enosedežniki. S športnimi avtomobili pa je imel uspešno kariero, v svojem razredu je denimo dvakrat zmagal na 24-urni dirki v Le Mansu. In olimpijske igre? V Münchnu je leta 1972 tekmoval v skeetu. Končal je na 31. mestu.