Predstavitev uličnega dirkališča v Monte Carlu

Dirka za VN Monaka je zagotovo najslavnejša ulična preizkušnja na svetu. Na koledarju svetovnega prvenstva formule 1 je vse od leta 1950, odtlej pa se je spremenila presenetljivo malo. Največje spremembe je z varnostnimi ogradami obdana steza doživela v letih 2003 in 2004. Prvič so spremenili vhod v ovinek Rascasse, naslednje leto pa zgradili nov kompleks z garažami v boksih ter povečali tribune za gledalce. Monte Carlo je eno od prizorišč, na katerem se hoče prav vsak dirkač izkazati. Ozka steza brez izletnih con zahteva od tekmovalcev popolno zbranost, saj je vsaka, še tako neznatna napaka lahko hitro usodna. Kombinacija natančnega dirkanja, tehnične odličnosti in čistega poguma jo uvršča med legendarna prizorišča, kot denimo 500 milj Indianapolisa ali znameniti Le Mans, dejstvo pa je, da se v Monte Carlu ločijo dobri dirkači od izvrstnih.

Dirkalniki v kneževini ne dosegajo najvišjih hitrosti, dirkališče pa je najkrajše v koledarju. Kljub 78 krogom prevozijo le dobrih 260 kilometrov. Krilca dirkalnikov so nastavljena za izkoriščanje kar največjega podtlaka, hudo pa trpijo tudi zavore. Dirkači morajo v enem krogu prestaviti 54-krat, na celi dirki kar 4,200-krat. Ključni del dirkališča je ovinek Portier, ki mu sledi najpočasnejši ovinek sezone, lasnica Loews. Nekoliko bolj običajne hitrosti za formulo ena dosegajo dirkači le v predoru – s polnim plinom vozijo le 42 odstotkov kroga, najdaljše obdobje takšne vožnje pa šteje vsega 8 sekund -, prehitevanje pa je domala nemogoče, zato kot pribito velja, da se dirka ponavadi odloči že v kvalifikacijah.

V monaški ogradi so z razbitimi dirkalniki v preteklosti končala nekatera velika imena tega športa, njihovo čvrstost sta denimo okusila tako Ayrton Senna kot Michael Schumacher, medtem ko je Alberto Ascari leta 1955 svoj dirkalnik v pristanišču zapeljal v morje. Imel je srečo in izplaval iz razbitin, a nekako začel serijo spektakularnih nesreč, ki so se skozi leta zvrstile na legendarnem prizorišču.

Med nesmrtne monaške zmagovalce sodijo Stirling Moss in Jackie Stewart s po tremi zmagami, Alain Prost je slavil štirikrat, Michael Schumacher in Graham Hill sta jih zbrala pet - slednjega se je prijel vzdevek "Mr. Monaco" -, a največ zmag, šest, je dosegel Ayrton Senna. Prvo zmago na dirki svetovnega prvenstva F1 v Kneževini je leta 1950 dosegel Argentinec Juan Manul Fangio, nato pa cirkusa F1 do leta 1955 v Monaku ni bilo. Odtlej je na koledarju neprekinjeno.

Leta 2010 se je na "najvišjo stopničko" - podelitev v kneževini je nekaj posebnega, ni namreč klasičnega odra za zmagovalce - povzpel Avstralec Mark Webber (Red Bull), leto prej pa je svojo krstno monaško zmago vknjižil kasnejši svetovni prvak Jenson Button (Brawn). V sezoni 2008 je bil najhitrejši Lewis Hamilton (McLaren), ki je nasledil dvakratnega svetovnega prvaka Fernanda Alonsa. Slednji je monaško zmago slavil v letih 2006 in 2007, ko je McLarnu pridirkal jubilejno 150. zmago v svetovnem prvenstvu. Srebrno moštvo je tudi najuspešnejše na monaških ulicah, saj so njegovi dirkači tam vknjižili že 15 zmag. Drugo najboljše moštvo v kneževini je Ferrari (9 zmag), Lotus pa jih je zbral sedem, vključno s krstno leta 1960. Od 2010 do 2012 je bil v Monte Carlu nepremagljiv Red Bull (enkrat Sebastian Vettel in dvakrat Webber) in kasneje tudi vzel konstruktorski naslov. Lani je tam prvič v karieri slavil Nico Rosberg z Mercedesom.