Bo visokoleteči Francoz končno le osvojil zlato?

Zvezdnik francoske atletike je Renaud Lavillenie, ki je z nabiranjem medalj na največjih tekmovanjih začel leta 2009 na svetovnem prvenstvu v Berlinu, kjer je preskočil 580 centimetrov. Na dvoranskem EP v Torinu je bil zlat in prvič zmagal na velikem tekmovanju.

Naslednje leto je razočaral na dvoranskem SP v Dohi, kjer je izpadel v kvalifikacijah, saj ni preskočil zanj skromnih 560 centimetrov, kolikor je bilo potrebno za finale. Istega leta je na prostem prišel do evropskega naslova v Barceloni, kar je bilo njegovo prvo zlato na članski ravni največjih tekmovanj na prostem.

Leto 2011 je začel z novim evropskim naslovom, tokrat je bil najboljši na dvoranskem EP v Parizu. V sezoni na prostem je meril na naslov na SP v Daeguju, a mu ni uspelo. Sicer je skočil pet centimetrov višje kot dve leti poprej, a se moral spet zadovoljiti z bronom. Potem je prišlo leto 2012, v katerem se je zapisal v zgodovino. Leto, ki ga bo verjetno težko ponovil. Najprej je v velikem slogu zmagal na dvoranskem SP v Carigradu, kjer je preskočil kar 595 centimetrov in za kar 15 centimetrov prehitel najbližjega zasledovalca.

Serijo je nadaljeval na EP v Helsinkih, kjer je skočil še dva centimetra višje. Z istim rezultatom, 597 centimetrov, je navdušil tudi v finalu olimpijskih iger v Londonu in se dotaknil zvezd. Z olimpijskim rekordom se je vpisal med nesmrtne.

Na dvoranskem EP leta 2013 je navdušil, preskočil kar 601 centimeter in zlahka osvojil četrti naslov na največjih tekmovanjih v nizu. Konec julija je na mitingu diamantne lige v Londonu preskočil še centimeter več in dal jasno vedeti – na SP v Moskvo prihajam po zlato. A se ni izšlo, osvojil je srebro. Zlato s SP tako ostaja edino v zbirki medalj na največjih tekmovanjih, ki temu po rasti majhnemu, sicer pa velikemu atletu še manjka.

Pri 28 letih želi zaokrožiti uspehe z največjih tekmovanj in dokončno sestaviti mozaik medalj najbolj sijajnega leska z največjih tekmovanj. Bilo bi presenečenje, če mu ne bi uspelo.