Neža Kogovšek Šalamon: Problem izbrisa nikakor ni rešen

Čeprav Kogovšek Šalamonova, vodja programa za človekove pravice pri Mirovnem inštitutu, ugotavlja, da se je javno mnenje o problematiki izbrisanih v zadnjih 20 letih nekoliko izboljšalo, pa je v družbi še vedno preveč mitov o izbrisu in izbrisanih. "Želimo si, da bi ljudje izkazali večjo pripravljenost, da se prepričajo in seznanijo z dejstvi in ne nasedajo politični propagandi, ki z dejstvi nima zveze." Pri državnih inštitucijah posebnega interesa za rešitev ni, saj so, tako pravi Kogovšek Šalamonova, na oblasti še vedno skoraj isti ljudje kot pred dvajsetimi leti. "Nekateri ključni izvrševalci in snovalci izbrisa imajo danes cvetoče kariere. Očitno niso pripravljeni priznati in sprejeti svoje odgovornosti."

Kako se dejstvo ali oznaka, da je posameznik izbrisan, povsem konkretno odraža v vsakdanjem življenju teh ljudi?

Ko je bil izbrisanim nezakonito odvzet pravni status (to namreč pomeni izbris – odvzem vsakršnega pravnega statusa), se je to odrazilo na vseh področjih življenja. Nisi se mogel zdravstveno zavarovati in priti do zdravnika, razen če si plačal, če si si to lahko privoščil. Če te je policija dobila na cesti, te je lahko zaprla v center za tujce in te izgnala (kar se je mnogim tudi zgodilo), zato so ljudje, ki so ostali brez statusa, doživljali hud strah pred policijo in izgonom. Če si bil izbrisan kot otrok, si se lahko vpisal v osnovno šolo, ne pa v srednjo šolo ali na fakulteto. Kot oseba brez statusa nisi mogel dostopati do trga dela in se nisi mogel legalno zaposliti. Preostalo ti je samo delo na črno, v vsem tem času pa ti leta in leta ni tekla delovna in pokojninska doba. To pomeni, da ima večina starejših izbrisanih, tudi če so si status uredili, izjemno nizke pokojnine in torej še danes trpi hude posledice izbrisa. Skratka, pravni status je predpogoj, da lahko oseba v današnjem svetu normalno deluje. In če ti država ta status odvzame, te s tem pahne v ilegalo in ti odvzame vsakršno možnost za dostojanstveno življenje. Prav zato je bil izbris nečloveško dejanje.

Katere so glavne pomanjkljivosti dozdajšnjih ukrepov?

Do zdaj je bilo sprejetih le nekaj manjših ukrepov na področju urejanja statusov, ki niso zadostni. Vsi tisti izbrisani, ki so dovoljenje za stalno prebivanje že pridobili, so prejeli dopolnilne odločbe, s katerimi jim je bil status priznan tudi za nazaj, vendar te odločbe razen simbolne nimajo nobene praktične vrednosti. Z njimi ni mogoče uveljaviti ne pravic za nazaj ne povračila škode.

Z zakonom, ki je bil sprejet leta 2010, je bila pridobitev statusa omogočena nekaterim izbrisanim, ki ga do tedaj niso mogli pridobiti, vendar je njihovo število zelo majhno (od 211 prosilcev je status dobilo samo 55 ljudi, 80 jih je bilo zavrnjenih). Poleg tega je postopek za pridobitev statusa dolgotrajen (od devet mesecev naprej), drag (plačati je treba takso v višini 95 evrov, kar je nesprejemljivo) in izjemno pravno zapleten. In če se ti že uspe prebiti čezenj in pridobiti status, se moraš v Slovenijo vrniti v roku enega leta, kar pa je za mnoge težko, saj se nimajo kam vrniti. Zaradi vseh teh neugodnih pogojev je seveda interes za ureditev statusa med 13 tisoč upravičenci zelo majhen, če informacija o tej možnosti sploh pride do njih.

V pismu državnim organom ste zapisali, da pogrešate politično voljo za uradno priznanje izbrisa in opravičilo. Čigavo opravičilo konkretno? Verjamete, da se bo to zgodilo?

Menimo, da bi se država morala za izbris opravičiti na najvišji ravni. Primeren način za to bi bil, da bi se opravičilo sprejelo v obliki resolucije, ki bi jo sprejel državni zbor. Nekdanja ministrica Katarina Kresal in nekdanji predsednik državnega zbora Pavle Gantar sta se sicer ustno opravičila, vendar to ni zapisano v nobenem uradnem dokumentu. Za tako nečloveško dejanje se je treba opravičiti in verjamem, da se bo to enkrat zgodilo.

Je bil izbris komu prihranjen, se mu je dalo (razen seveda s pravočasno prošnjo za državljanstvo) kako izogniti?

Izbrisu se ni dalo izogniti, saj ljudi, ki jih je prizadel, nanj niso opozorili. To je bil skriven ukrep, za katerega so imeli upravni organi natančna navodila, ljudi pa o njem niso obvestili. Da so ostali brez statusa, so izvedeli po naključju, nekatere ljudi pa so upravni organi na pogovor pozvali šele, ko so jim status že odvzeli. Nadaljnje življenje posameznika je bilo odvisno predvsem od tega, ali si je uspel urediti status kot tujec (kar je bilo možno recimo, če ga je bil delodajalec še naprej pripravljen imeti v službi ali če je bil poročen) in ali je bil izbrisan sam ali skupaj z družino.

Kdo je odgovoren za množičen, če se izrazim nekoliko metaforično, pritisk na tipko Delete?

No, izbrisa niso izvedli tako preprosto. Leta 1992 register stalnega prebivalstva še ni bil računalniško voden, temveč je bil voden ročno, v obliki osebnih kartonov. Osebne kartone izbrisanih so takrat, ko so jim odvzeli pravni status, prestavili iz kartoteke registra stalnega prebivalstva v neaktivno, mrtvo kartoteko registra stalnega prebivalstva. Neposredno odgovoren je Slavko Debelak, tedanji državni sekretar, ki se je podpisal pod ukaze (depeše) ministrstva za notranje zadeve, naslovljene na občinske upravne organe za notranje zadeve, ki so izbris izvajali. Za izvajanje ukaza za izbris so seveda odgovorni tudi uradniki, ki so izbris izvajali. Tu pa je še politična odgovornost, ki je prav tako jasna: Igor Bavčar kot tedanji minister za notranje zadeve in Lojze Peterle kot predsednik vlade.

Odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice iz leta 2010 še vedno ni pravnomočna. Pritožili so se tako država kot izbrisani. Zakaj ni interesa za rešitev?

Sklepam, da je prisoten strah pred odgovornostjo za to nezakonito in nečloveško dejanje. Še vedno so namreč na oblasti skoraj isti ljudje kot pred dvajsetimi leti, nekateri ključni izvrševalci in snovalci izbrisa pa imajo danes cvetoče kariere. Očitno niso pripravljeni priznati in sprejeti svoje odgovornosti.

Kakšen pomen imajo dopolnilne odločbe, ki so jih leta 2009 izdali tistim izbrisanim, ki so si že uredili status stalnega prebivalca?

Dopolnilne odločbe imajo samo simbolen pomen, z njimi je bila izvršena 8. točka odločbe ustavnega sodišča iz leta 2003. Praktično pa nimajo pomena, so samo papir, saj na njihovi osnovi ni mogoče izterjati nobene pravice za nazaj kot tudi ne povračila materialne in nematerialne škode, ki je posamezniku nastala z izbrisom.

Zakaj odškodnine niso dosegljive po sodni poti?

Za odškodninsko pravdanje z državo moraš imeti veliko denarja, močan interes ter pripravljenost čakati deset let, da prideš do Evropskega sodišča. Do zdaj niti ena izbrisana oseba ni uspela od države izterjati odškodnine za povzročeno škodo, saj so vsa sodišča do zdaj, vključno z vrhovnim in ustavnim, pritrdila državi, da so vsi zahtevki zastarali. Tudi če te je odvetnik pripravljen zastopati zastonj, moraš, ko izgubiš pravdo, plačati stroške nasprotnika, kar lahko pomeni na tisoče evrov. Edino upanje ostaja postopek pred evropskim sodiščem, kjer je vprašanje odškodnin eno od ključnih.

Kakšna bi bila po vašem zadovoljiva rešitev?

Povrnitev pravnega statusa za nazaj vsem izbrisanim posameznikom in posameznicam, sprejem ukrepov za integracijo in rehabilitacijo žrtev na področju zdravstva, šolanja in stanovanjske politike, olajšanje združevanja družine za tiste izbrisane, ki si želijo vrniti v Slovenijo skupaj s svojimi družinami, ki so si jih ustvarili po izbrisu, celovita preiskava izbrisa ter izrek opravičila.