SiolNET. Siol Plus Kolumne
Miha Mazzini (primerno za TOP 2)
Miha Mazzini
O kolumnistu
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Zakaj v Sloveniji ni korupcije?

2

termometer

Obstajajo organizacije, ki merijo stopnjo korupcije po državah. Če pogledamo, recimo, poročilo organizacije Transparency International za lani, Sloveniji odlično kaže: na 37. mestu najmanj koruptivnih smo, zadnja je Somalija na 174. mestu. Prve so seveda skandinavske države, torej nam gre dobro, celo izjemno. Po mediteransko-balkanski mentaliteti sorodno Grčijo smo pustili daleč zadaj, na 94. mestu. Skratka, mirno se lahko potrepljamo po prsih in se hvalimo z dosežkom. Ker pri plačevanju prek banke v rubriki Vrsta posla iz neznanega razloga ne morete izbrati možnosti Podkupnina, se vprašajmo, kako tovrstne organizacije merijo korupcijo. Najamejo izpraševalce, ki ogovarjajo ljudi in jih sprašujejo po njihovem mnenju. Franc Novak razmišlja o korupciji Predstavljajmo si slehernika, imenovanega po najpogostejši slovenski kombinaciji Franc Novak, kako ga sredi mesta ustavi anketar in ga vpraša, ali je kdaj videl korupcijo na lastne oči. Franc točno ve, o čem ga sprašujejo, predstavlja si modro kuverto, polno bankovcev, in osebi, ki si jo podajata. Zamisli si in se poskuša spomniti. Iz zdajšnjega trenutka se v spominu počasi pomika v preteklost. Pravkar se vrača iz zdravstvenega doma. Sprejela ga je vajenka, saj je njegova zdravnica odpotovala na safari v Kenijo, kjer ji bo veliko mednarodno farmacevtsko podjetje izročilo prospekt novega zdravila. Franc tu ni videl nikakršnih kuvert, zato išče dalje. V čakalnici je prebiral časopise, jezna mnenja novinarjev, ki so od političnih strank dobili kadrovska stanovanja. Poročajo o politikih, ki so postali člani strank, saj so si s tem z najmanj možne izobrazbe in primernih izkušenj zagotovili najboljša delovna mesta. Spet nikjer nobenih kuvert. Prej je bil Franc doma, kjer zagotovo ni korupcije. Še srečo je imel, da je hišo sezidal sam, kako bi drugače zmogel poplačati stroške! Pa to, da je lastnik gozda in je les lahko kar sam posekal ter ga z znancem zidarjem zamenjal za beton in zidake, ki jih je kolega izmaknil iz gradbišča nekega bloka. Domov je prišel pozno, malo preveč je popil, in naletel na policijsko zasedo. Na srečo ga je ustavil policaj Tone, katerega sina uči Franceva žena in mu gre silno slabo, komaj bo izdelal, če sploh, zato je policaj Tone samo povohal Francev izdih in mu pomahal, naj gre naprej. Skratka, pokazal je svojo človečnost v pravem trenutku. Od napetega premišljevanja se Francu orosi čelo, vendar korupcije ne najde. Kar po pravici tudi pove izpraševalcu, ki si nekaj zapiše. Sledijo nova vprašanja, na katere Franc hitro odgovarja "ne, ne, ne", saj se mu mudi v službo. Šefica je zaposlila svojo hčer, on pa je njen mentor in mora kriti nesposobnost nove zaposlenke, kar je težko, a tolaži se s tem, da mu bo zvišala stimulacijo. Tako se kar rahlo nevljudno poslovi od izpraševalca in odhiti. Tovrstne ankete torej sprašujejo po mnenju ljudi o svoji lastni državi in nimajo zveze z realnostjo. Pokažejo le, da je naše mnenje o sebi ugodno (mar ni v večini primerov?), četudi počasi pada: 2012 – 37. mesto 2011 – 35. mesto 2010 – 27. mesto Menjava denarja in uslug Kje je v resnici težava? Kje je naša slepa pega? Ko sem za tole pisanje razmišljal o korupciji, sem ugotovil, da očitno ločimo dve vrsti: 1. Korupcija velikih držav: ogromno ljudi, vseh tako in tako ne morete spoznati, večine jih ponovno sploh ne boste srečali in tako dalje. Zato morate priti s polno kuverto denarja in uslugo kupiti. 2. Korupcija malih držav: vsak pozna vsakega, vsak bo z vsakim preživel življenje in ga neprestano srečeval. Zato nima smisla trgovati z denarjem, temveč z uslugami. Danes ti meni, jutri jaz tebi. Nazadnje se usluge seveda spremenijo v denar, a tisto bi težko imenovali korupcija: recimo mešetarjenje z zemljišči in namembnostjo je eno samo vračanje in dajanje uslug, kar na koncu nekdo kupi in plača (sploh če na koncu verige stoji podjetje, ki kupuje z davkoplačevalskim denarjem! Juhu, veselje odiranja!). A odplačati mora vse udeležence v verigi in zato so zemljišča in nepremičnine pri nas pač tako draga. Hkrati pa smo egalitarna družba in vsak bi prislonil lonček: zato smo državo razbili na 205 občin in s tem omogočili več udeležencev v menjavi uslug. V tej razliki je naša slepota: Franc Novak ne najde korupcije, ker ne rabi kuvert z denarjem. Tisto, v čemer smo zrasli, pojmujemo kot normalno stanje. Pri nas ni korupcije, temveč le menjavanje uslug. In ker nas tujci ne pogledajo pobliže, nam nasedejo. Naš način delovanja je točno isti kot grški, le da so njim že tako oprali glavo, da vsaj priznajo, da diši po korupciji, medtem ko mi še vedno vztrajamo, da gre za normalnost. Sistem je nastal v stoletjih, ko smo morali skrbeti zase, saj tega nismo mogli pričakovati od tujih gospodarjev. Tudi dostopa do denarja nismo imeli, zato pač trgujemo z uslugami, pridelki in izdelki. Spomnite se tega, ko se boste naslednjič jeseni odpeljali na kmete s prtljažnikom, ki ste ga prej povsem spraznili, da bo lahko več sprejemal. In spomnite se tega, ko boste za bolnega sorodnika s kmetov klicali po bolnišnicah in mu urejali hiter sprejem, dobrega zdravnika in oskrbo. Izmenjava uslug je normalno človeško stanje; povezuje družbo in osebe v njej. Težava nastane, če gre za edini način delovanja, saj po njem vedno uspejo najbolj zalizani namesto najbolj sposobnih, kar nepotrebno siromaši skupnost. Zato so nam davkarje, revizorje in druge pojavne oblike nadzora tujci pošiljali iz svojih vrst. Zdaj pa smo ostali sami s seboj in tudi nadzor vključili v sistem menjave uslug. Takšen sistem s samostojno državo ne zna ravnati in nima niti kaj početi: država naj bi upravljala z denarjem, česar nismo navajeni, zato pri nas ekspresno ponikne. V tako velikih količinah, da tudi v svetu korupcije meji na brezglavo zapravljanje. Zaradi česar sklepam, da je očitno naša edina težava v tem, da ne najdemo pravega menjalnega razmerja med uslugami in denarjem; da torej naše mogočneže preplačujemo za njihove usluge. Da smo torej narediti državo, v kateri so "maherji" preprosto preveč plačani za tisto, kar nam lahko "zrihtajo".

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin