Nazaj v šolo
Nedelja, 2. 9. 2018, 4.05
4 leta, 4 mesece
Miha Mazzini: "Za svojega sina iščem …"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
35
Vprašam se, ali jim bodo mame prvega septembra kar zlepa rekle: od danes je šola tvoja skrb! Pa saj bo sinove kap! Upam, da je slovensko zdravstvo dobro pripravljeno.
Družbena omrežja so bolj natančno napovedala slovo od poletja kot vremenarji. Že sredi avgusta so se začele pojavljati objave, ki so se zgostile v zadnjem tednu: matere so za svoje sinove iskale nasvete, bivališča, spraševale o obrazcih za potniški promet, mestni in medkrajevni, nasvete za študentski servis in tako dalje, pač vse, kar doleti dijaka.
Ne dvomim, da bodo objave konec septembra natančno napovedale začetek prave jeseni: matere bodo za sinove študente iskale to in ono in vse po vrsti.
Poplavo objav so opazili tudi novinarji in novinarke. Tako zadnje čase po medijih beremo članke, v katerih psihologi priporočajo, naj starši ne naredijo vsega namesto svojih otrok.
Starši in otroci
Priznam, tole me je zbodlo: "starši delajo namesto otrok" - v tem kratkem navedku sta vsaj dve (verjetno) nehoteni posplošitvi, ki jih poglejmo podrobneje.
Pregledal sem precej tovrstnih spletnih objav in oglasov in niti v enem ni oče iskal pomoči, marveč vedno mama. Zakaj novinarji matere poistovetijo s starši? Kakšen tuj opazovalec bi pomislil, da živijo v Sloveniji samo enostarševske družine, kar seveda ne drži. Poznavalec mentalitete pa ve, da so pri nas moški odsotni in nesposobni, torej morajo mame vse narediti same. Skratka, novinar zagleda gručo mater in pomisli, glej, gruča staršev.
Očitno smo sprogramirani tako, da pričakujemo "delati namesto nekoga" samo matere.
"Očitno smo sprogramirani tako, da pričakujemo 'delati namesto nekoga' samo matere."
Mame in sinovi
Popravimo torej stavek v "mame delajo namesto otrok" in se lotimo druge posplošitve: izraza "otrok". Niti v enem oglasu oziroma klicu na pomoč nisem videl, da bi mama iskala pomoč za hčer, marveč vedno za sina. Nedvomno obstajajo tudi akcije za hčerke, vendar jih mora biti precej manj.
Tuji opazovalec bi pomislil, da se torej v Sloveniji hčerke sploh ne rojevajo, mi pa vemo, da je distribucija normalna, torej približno pol pol. In vemo tudi, da celo več deklet hodi na višje šole in univerze kot fantov - a pomoč je namenjena predvsem moškim? Zakaj?
Gre za vzgojo hčerk za uspešno odraslo življenje v slovenstvu.
Če so moški nesposobni, bodo torej naše hčerke pač našle točno takega, nesposobnega. Kar pomeni, da bodo morale skrbeti zanj in namesto njega urejati vse papirje in praktične zadeve, kot jim pravijo. Zato morajo biti hčerke samostojne že pred srednjo šolo in se sposobne same vpisati, urediti vse formularje in materinske pomoči ne rabijo. Rabijo jo le sinovi, kajti kako bodo pa sicer postali to, kar dekleta od njih pričakujejo, torej nesposobni odrasli?
Tako mentaliteta programira svoj podmladek in se vzdržuje pri življenju.
Kako naj Janez pride v šolo?
Poglejmo enega od oglasov, ki sem ga zasledil na Facebooku. Padel mi je v oči, ker ga je objavil moški, ki je zapisal, da objavlja namesto matere, ki nima profila na Facebooku, za sina pa bi potrebovala prevoz v ponedeljek v Ljubljano, prosim, delite. In res - ko je besedilo prišlo do mene, ga je delilo že 652 ljudi. Ob taki številki nam postane toplo pri srcu - Slovenci res radi pomagamo.
Tudi, kadar ni treba.
"Koliko Slovencev je potrebnih, da Janezek v ponedeljek pride v šolo?"
Poglejmo nezavedno, ki kuka iz napisanega. Mama nima profila na Facebooku. A očitno je slišala, da je to močno orodje za aktiviranje skupine. Od koga bi lahko to izvedela? Predvidevam da od sina dijaka, ki ima nedvomno profil. A zakaj poizvedovanja ne objavi on? Ker je navajen parazitirati na materi.
Odprtje profila na Facebooku traja nekaj minut. Mama bi lahko to storila, napisala svojo objavo in potem po telefonu prosila prijatelje, naj jo delijo. Vendar ne. Ker je mama parazitizma navajena, saj ga spodbuja, pač poišče nekoga, ki bo "zrihtal" namesto nje.
Verigo prelaganja odgovornosti deli 652 ljudi in se potem čudi, kako v naši državi ni nihče za nič odgovoren in vsi samo prelagajo delo in odgovornost drug drugemu.
Na tem oglasu bi lahko temeljile nagradne igre: koliko Slovencev je potrebnih, da Janezek v ponedeljek pride v šolo? (Samo domačini bi znali priti blizu številke 652.)
Spotoma, zanimivo antropološko dejstvo: vpleteni niti za hip ne pomislijo na javni prevoz, pa gre za dve mesti, ki sta dobro povezani z njim.
On in ona
Zamislimo si, da ima mama dva otroka, dijaka in dijakinjo. Medtem ko za sina Janeza poteka reševalna akcija, v katero je vključeno stotine Slovencev, da bo le v ponedeljek prispel v šolo, gre njegova sestra Marija na avtobus, ker pač točno ve, da zanjo mama ne bo zganjala cirkusa.
Hkrati Mariji že postaja jasno, da bo svojemu bodočemu možu mama in bo nekje po štiridesetem, ko bo trotovska funkcija opravljena, imela dve možnosti: ostala mu bo mama do groba ali pa bo moža vrgla čez prag in si omislila vibrator, saj zahteva manj vzdrževanja.
"Nenadoma sinovi ne morejo narediti ničesar več, hčerke pa vse."
Medtem pa sinovi ...
Čas za preverbo. Izbral sem nekaj mater, ki urejajo zadeve svojih sinov in potem po seznamu njihovih FB-prijateljev poiskal mlajše moške z istim priimkom kot one, za katere sem predvideval, da so pač ti sinovi, o katerih teče beseda. Objavljali so najstniške teme, šole pa niso omenjali. Očitno so jo povsem prepustili mami.
Vprašam se, ali jim bodo mame prvega septembra kar zlepa rekle: od danes je šola tvoja skrb! Pa saj bo sinove kap! Upam, da je slovensko zdravstvo dobro pripravljeno.
Potiho smo zamenjali del mentalitete
V Jugoslaviji je bil eden večjih in vedno prisotnih strahov, da se bo slovenstvo balkaniziralo. Starejši se spomnimo boja proti "skupnim jedrom", ki naj bi ogrožala jezik. Vsega hudega navajeni bralci blodnjavih knjig pa akademika dr. Trstenjaka in njegovih svaril o slovenski poštenosti, ki jo kvarijo tisti z juga. In tako dalje.
Potiho in v ozadju pa se je res zgodila balkanizacija dela slovenske mentalitete, kar je ostalo neopaženo.
Če berete antropologe Balkana 19. stoletja, recimo dr. Cvijića, pa potem v 20. stoletju dr. Marića, oba pišeta o prav posebni vzgoji, rezervirani za moške potomce, kjer je sin mamino sonce, kralj in gospodar in ničesar ne more in ne sme opraviti sam. Zanj gara mama, sestre, družina se vrti okoli tega bodočega junaka. Ki ga potem pač poberejo Turki, vojna ali pa alkohol.
A če berete o vzgoji na slovenskem v 19. stoletju (obvezno branje: Alenka Puhar - Prvotno besedilo življenja), boste izvedeli, da je pri nas veljal strog nemški, prav kalvinistični vpliv - delo, delo, delo. Pri šestih so fantje in punce šli za hlapce in dekle, nič maminih sončkov in sinčkov ni bilo, le kruto garanje.
Še v mojem otroštvu, torej v času, ko so se tuji krediti spreminjali v zasebne in predimenzionirane hiše, smo otroci pač nosili zidake ne glede na spol.
Zdaj pa, nenadoma, sinovi ne morejo narediti ničesar več, hčerke pa vse.
Potiho in skrivaj smo posvojili balkansko vzgojo, torej posebne vrste patriarhat, v katerem je moški kralj, kar pomeni, da ne dela ničesar, ukazovati si pa ne upa, ker se zaveda, da pod vsem bliščem in pompom nima druge funkcije kot trot.
Zaključna skrivnost
Kdo ve, smo dočakali srečen konec ali ne? Je tistih 652 Slovencev spravilo našega dijaka pravočasno v šolo? Smo s široko aktivacijo naroda sposobni opraviti tisto, kar bi storila navadna avtobusna vožnja?
35