Za koga se borijo novodobni revolucionarji?

Razblinjene iluzije In to ne samo v njeni matični državi, kjer je vzbudila pričakovanja ljudi, da bodo lahko po tem, ko ne bo več diktata "imperialističnih" Bruslja in Berlina, spet živeli tako, kot so pred izbruhom krize.

Tudi drugod po Evropi – še posebej v njenem južnem delu – so mnogi začeli razlagati o tem, kako se zdaj obeta konec "uničevalne" politike varčevanja, ki da ji dajejo prednost odločevalci v evropskih institucijah; najbolj radikalni med njimi pa so začeli sanjati o nekakšni novi socialistični revoluciji v stilu "danes Grčija, jutri Evropa".

Vendar se je pričakovanje, da bo preostala Evropa, predvsem njen kreditno sposobni del, v strahu pred t. i. grexitom, se pravi izstopom Grčije iz evrskega območja in nepredvidljivimi posledicami, ki bi temu sledile, pristal na zahteve liderja Sirize Ciprasa in kompanije, kmalu pokazalo za iluzijo. Kot kažejo prvi pogovori predstavnikov nove grške vlade s svojimi evropskimi partnerji, so ti precej nedovzetni za predloge o odpisu ali prestrukturiranju grškega dolga.

Takšne reakcije so pričakovane. In težko bi se jim z vidika pravičnosti kaj veliko očitalo. Finančna in siceršnja kriza, s katero se sooča Grčija, je v pretežni meri interno pogojena. Res je sicer, da so pri prekomernem zadolževanju Grčije tudi evropske institucije in zahodne finančne organizacije (nemške, francoske in preostale banke) imele svoje interese, zato nosijo določen del odgovornosti.

Vendar je dejstvo, da so se Grki sami odločili za najemanje kreditov, s katerimi so vzdrževali relativno visoko raven družbene blaginje – takšno, ki ni bila ekonomsko vzdržna. In od tega nista imeli koristi samo politična in poslovna elita. Prek raznih trinajstih in štirinajstih plač, dodatkov za pravočasni prihod na delo in podobnih "priboljškov" so jih imeli tudi običajni državljani.

Kaj preostane Sirizi? Grčija trenutno nikakor ni v položaju, da bi postavljala pogoje drugim. Pri tem visoka stopnja zadolženosti sploh ni njen glavni problem. Velik del dolga je bil namreč že odpisan. Zadolževanje je bilo posledica nevzdržnega socio-ekonomskega modela, kakršen se je vzpostavil v zadnjih desetletjih in ki je bil utemeljen na etatizmu, klientelizmu in obsežnem javnem trošenju.

Tudi v primeru, da bi upniki Grkom odpisali celoten dolg, s tem ne bi bilo konec težav. Če bo želela Siriza uresničiti obljube o zvišanju minimalnih plač in pokojnin, o zaposlovanju v javnem sektorju in višanju drugih javnih izdatkov, bo morala država ponovno vzeti kredite, ki jih ne bo mogla vrniti – in kmalu se bo znašla v podobnih težavah kot zdaj. To, da bi jim Nemčija izplačala nekakšen preostanek vojne odškodnine, o čemer razpredajo sirizovci, pa je iluzija, v katero verjamejo samo največji fantasti.

Nova grška vladajoča garnitura ima na voljo dve alternativi. Lahko se sprijazni z realnim stanjem, opusti radikalizem in začne voditi zmerno politiko, usmerjeno ne samo v finančno konsolidacijo, ampak še posebej v izvedbo reform, ki bi napravile grško ekonomijo učinkovitejšo in konkurenčnejšo.

V tem primeru bodo razočarali večino svojih volivcev, saj se bo izkazalo, da so bile njihove predvolilne obljube nič drugega kot zavajanje volivcev. Druga možnost pa je, da potegne državo ne samo iz evrskega območja, ampak tudi iz Evropske unije in se loti izgradnje nekakšne grške variante "demokratičnega socializma". V tem primeru bomo najverjetneje dobili evropsko varianto Venezuele.

Čigave interese dejansko zastopa radikalna levica? Radikalni levičarji se običajno predstavljajo kot borci za pravice "ponižanih in razžaljenih", se pravi tistih skupin, ki so na družbenem dnu in ki se jim dogajajo največje krivice. Vendar je med podporniki grške Sirize tudi velik del srednjega sloja, predvsem tistega, ki je vezan na javni sektor in ki si obeta povrnitev življenjskega standarda iz časov izpred krize. Ta pa je bil vse prej kot skromen, zato v tem primeru težko govorimo o deprivilegirancih.

Vendar če za Sirizo lahko rečemo, da ni del etabliranih političnih struktur in da (še) ni povezana z obstoječimi centri moči v Grčiji, pa to bistveno težje trdimo za njeno slovensko varianto – Združeno levico. Medtem ko so do prve dominantni mediji v njeni državi precej kritični, pa to tako rekoč "nosijo na rokah". Predvsem njen "frontman" Luka Mesec je postal glavna medijska zvezda.

Tako je volilni uspeh te stranke v veliki meri medijski produkt. In nemogoče je verjeti, da bi Delo, Dnevnik, Mladina in podobni povzdigovali nekoga, za katerega ne bi bili stoodstotno prepričani, da je na pravi "liniji", se pravi, da deluje v skladu z interesi stare elite, ki jo simbolizira Forum 21. Nenazadnje je ta naše "demokratične socialiste" že gostil v svojem okolju. Združena levica je tudi ena glavnih protagonistk kampanje zoper privatizacijo državnih podjetij. Ta privatizacija bi lahko spodkopala temelje slovenskega tovarišijskega kapitalizma in s tem temeljito ogrozila vitalne interese (beri: privilegije) postkomunističnih centrov moči. In te interese očitno zastopata tako "stara" kot "nova" levica.