SiolNET. Siol Plus Kolumne
2,86

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Tomaž Štih: Svoboda govora proti "svobodi medijev"

2,86

termometer

Tomaž Štih
Foto: Osebni arhiv

Najboljši recept, da postanemo boljša družba, je, da vso levico za tri mandate parkiramo v opozicijo.

Zamisel, da bodo v Franciji ob ponovnem odprtju umetniških institucij mladim razdelili vavčerje v vrednosti tristo evrov, ki jih bodo ti lahko porabili za plačevanje umetniško-zabavnih prireditev in izdelkov, je navdušila slovensko levico (mnogo bolj, kot jo je isti ukrep za slovenski turizem!). Ta tradicionalno takšnemu nepredvidljivemu trošenju državljank in državljanov ni naklonjena, saj ima mnogo raje državne komisije in centralizirano odločanje.

Toda ob dogodkih zadnjega leta to ne preseneča več. Spreminjanje odnosa levice do trga, zasebne pobude in potrošništva je le ena izmed higieničnih posledic menjave oblasti. Predpogoj, da se je leva politična opcija sploh lahko začela učiti, pa je, da je v opoziciji.

Le tam je namreč lahko spoznala, da vir svobode ni oblast. Oblast je lahko v njihovih rokah ali pa tudi ne.

Tomaž Štih Siol Plus Tomaž Štih: Mi in stroji

Vir svobode sta možnost izbire in zasebna pobuda. V okolju, v katerem si konkurira nešteto interesov, vsak lahko najde nekoga, ki bo financiral njegove ideje. V socializmu pa iz opozicije to preprosto ni mogoče. Bolj kot je politika prepletena z gospodarstvom in večji kot je državni in paradržavni aparat, bolj je posameznik nemočen in je vse odvisno le od dobre volje oblasti.

Z navdušujočimi akcijami, kakršni sta bili zasebno financiranje partizanskega filma Preboj in delovanja Slovenske tiskovne agencije, na levi uvajajo model, ki ga velja uporabiti še kje.

Nič od tega se ne bi zgodilo, če bi slovenska levica odločala o proračunu. Za vse te projekte bi namesto denarja zasebnikov uporabili vaše davke. Ampak, kot vidite, to ni nujno potrebno. Davke lahko, namesto za projekte v interesu le ene politične opcije, uporabimo za bolnišnice, šole in ceste v interesu vseh nas.

Tomaž Štih Siol Plus Tomaž Štih: Antifašistični fašisti

Najboljši recept, da postanemo boljša družba, je zato, da vso levico za tri mandate parkiramo v opozicijo. Brez dostopa do državnih podjetij in javnega sektorja se bodo njeni komisarji prisiljeni iz centralnih planerjev preobraziti v moderne politike, ki so sredstva za svoje ideološke projekte sposobni poiskati na trgu.

Dlje kot traja zdajšnje stanje, bolj razrahljana bo naša ujetost v socialistično prakso, po katerem je naloga državnega uradništva, da ureja vsako minuto naših življenj; če kaj ne, pa praznino zapolni zasebna pobuda. Več zasebnih projektov, kot se jih bodo na levi prisiljeni lotili, bolje bodo razumeli, da bi moralo biti ravno obratno! Da bi morali uradniki čim večje število ljudi (zasebnikov!) spodbujati k svobodnemu ustvarjanju in nastopanju na trgu, država pa posredovati le, ko je nekaj politično zaželeno in komercialno nezanimivo.

Če je zgornji opis preveč suhoparen, si namesto fiktivne dejavnosti predstavljajmo svoje fevdalizirano lekarništvo. Današnja ureditev na območju, ki ga "pokriva" ena lekarna, ne dovoli nobene druge. Si predstavljate, da bi tako urejali trgovinsko dejavnost in dva kilometra od Mercatorja ne bi smelo biti nobene druge trgovine?

Zakaj ne bi dovolili prav vsakemu zasebnemu lekarnarju, da odpre, kolikor lekarn želi in kjer želi? Državne lekarne pa odprli le tam, kjer ni dovolj zasebnih? To je za davkoplačevalce cenejše, saj ni treba skrbeti za vso lekarniško mrežo, ampak samo za tiste kraje, kjer se lekarništvo ne splača, država pa vseeno želi, da imajo tamkajšnji prebivalci kakovostno oskrbo z zdravili.

Takšna osredotočenost države na socialne cilje namesto na monopolne posle je nekako logična, saj imamo v ustavi napisano, da smo socialna država, ne holding.

Tomaž Štih Siol Plus Tomaž Štih: Nasvidenje, žvečilci netopirjev!

Enako logično, kot je spodbujati ljudi, da na trgu nastopajo kot ustvarjalci, je želeti nekatere dobrine narediti dostopne vsem, ne glede na to, kako uspešni so pri ustvarjanju. Vsakemu otroku, ne glede na starše, želimo na primer zagotoviti temeljno izobrazbo.

Kot pri lekarnah velja, da nam za dosego tega cilja ni treba vzdrževati šolskega holdinga in imeti večine izvajalcev izobraževanja v državni lasti. Popolnoma nič ni narobe, če so vse javne šole v zasebni lasti, dokler imajo otroci enak dostop do njih, jih tam naučijo dovolj in so konkurenčne. Država lahko preprosto staršem razdeli vavčerje, s katerimi lahko ti plačajo otrokovo šolanje, in se raje kot z organizacijo ukvarja z nadzorom.

Te dni medije polnijo prispevki o "medijski svobodi", zreducirani na svobodo urednikov, novinarjev in lastnikov do abonmaja na državna sredstva ter pravico kritizirati, kogar hočejo, sami pa biti nad kritiko, ker gre sicer za "napad na medije".

V razmerah, ko jih je večina v državi (90 odstotkov) močno levo politično opredeljenih, pa to pomeni nesvobodo vseh, ki mislijo drugače. Posameznik namreč nima "medijske svobode", ima le svobodo govora. Razlika med obema svobodama je, da ljudje na to, kar pišejo mediji, nimajo odločilnega vpliva. Mediji so in bodo ostali orodje za družbeni nadzor, trdno v rokah elit. Večina ljudje ima le svojo svobodo govora, ojačano s sodobnimi tehnologijami. In ta je po svetu močno ogrožena od elit ravno zato, ker je v primerjavi z mediji ni mogoče preprosto nadzirati. Za posameznika je "medijska svoboda" predvsem to, da ga nihče ne sili k prisilnemu plačevanju za medije in lahko sam izbere, kaj bo spremljal. Jo uživate?

Tomaž Štih Siol Plus Tomaž Štih: Pustite sled

Zakaj ne bi tega spremenili in francoskega modela uporabili za demokratizacijo medijev? Ljudem bi namesto naročnine razdelili medijske vavčerje, s katerimi bi plačali prispevek mediju po svoji izbiri. Denar se tako ne bi več delil po volji elit, ki ga namenjajo v STA in RTV Slovenija, ampak v medije, ki bi jih državljanke in državljani izbrali sami, ker jih spremljajo in jim zaupajo. Manjši del sredstev pa bi se uporabljal za tržno nezanimive in nacionalno pomembne programe, na primer za manjšine in podobno.

Vplivna organizacija Freedom House ocenjuje svobodo po državah in ustvarja javno mnenje o "svobodi medijev" in "vladavini prava" v EU. V poročilu za 2020 je med ključnimi težavami Madžarske in Poljske navedla obravnavo migrantov in azilno politiko, zakone LGBT, "ksenofobno retoriko in seksizem", premalo žensk v politiki, kršenje akademske svobode s poudarkom na CEU Georgeea Sorosa, premajhen vpliv nevladnih organizacij in – izrecno za Madžarsko – da imajo na osebni izkaznici objavljen spol ob rojstvu.

Popolnoma razumljivo je, da naše drage prijatelje na levi vse to zelo moti. Toda to v resnici ni ne omejevanje "svobode medijev" in ne defektna vladavina prava. To je zgolj drugačen odnos teh družb do kulturnobojevniških tem.

Edina svoboda, ki v Evropski uniji res izginja, je vaša svoboda do izbire, do svobodnega mišljenja in do tega, kaj sploh še smete povedati naglas. Vse več je odločitev, ki bi morale biti vaše, pa se selijo k elitam. Da bi Slovenijo pred temi nezdravimi smernicami zaščitili, je v strateškem interesu nelevih vlad, da ljudem v obdobju svojih mandatov ponudijo čim več izbir in nanje prenesejo čim več odločitev. Svoboda je namreč zelo nalezljiva in ko se enkrat to zobno pasto iztisne iz tube, jo je zelo težko vrniti nazaj.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.
Tomaž Štih Siol Plus Tomaž Štih: Javni sektor v senci Tomaž Štih Siol Plus Tomaž Štih: Radikalizacija koga?!  

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 38
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin