SiolNET. Siol Plus Kolumne
9,48

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Samoupravičenje

9,48

termometer

Dovolite mi, da še enkrat opišem prigodo iz hvarskega fjorda po imenu Basina.

Basina je prelesten zalivček na severnem delu Hvara (vir). Okrog fjorda so počitniške hiše, ki jih poleti oddajajo turistom. Tja smo hodili na počitnice; otroci so uživali, ker nikoli ni bilo velikih valov – za razliko od Bola na Braču, ki je na nasprotni strani preliva in kjer vedno piha (zaradi česar je idealen za surfanje).

Boštjan M. Zupančič Foto: Boštjan M. Zupančič
 

Značilno za fjord je bilo tudi, ker je naravni amfiteater, da je vsak šum in zvok odmeval po celotnem zalivčku; lahko si, zlasti ponoči, slišal pogovore na drugi strani in seveda glasbo. No, tam smo se krasno imeli, vse dokler v Basino ni prišla skupina slovenskih adolescentov in začela nabijati techno "glasbo", ki je seveda odmevala po celotnem fjordu. Marcel, lastnik naše hišice, in jaz sva se odpravila k tej skupini in jo prosila, da bi techno utišali, ker je bil celoten fjord prisiljen poslušati ta "šunder" in so nizke frekvence, bum-bum, postale neznosne.


Oglasila sva se torej pri teh Slovencih in jih na začetku (pozneje pa malo manj) vljudno prosila, da bi hrup utišali. Marcel jim je razložil, da zaliv deluje kot ojačevalec in da so poleg njih zato prav vsi v zalivu prisiljeni poslušati ta techno.

 

Začudeno so naju pogledali, češ kako si drznete od nas zahtevati kaj takega. Tega ne bom nikoli pozabil, kajti eden od mulcev je iskreno začudeno rekel: "Pa kaj si sploh mislite, mi smo vendar na počitnicah!" To je to zgroženo samoupravičenje.

 

Ker niso pokazali nobene volje, da bi se prilagodili, sem jim razložil, da so na Hrvaškem in da jih bodo, če pri njih dobijo mamila, kratko in malo zaprli. Potem so, ker sem jih stisnil v kot, pobesneli, postali so še bolj agresivni, a svoj "šunder" so brez odlašanja utišali. Po tistem pa so nas vsakič, kadar smo šli mimo njihove hiše, zmerjali in proti nam metali sadje in paradižnike.

"Self-entitlement"

Boštjan M. Zupančič Foto: Boštjan M. Zupančič

Beseda v slovenskem jeziku ne obstaja, zato sem jo z neologizmom prevedel kot – samoupravičenje. Ker označuje nekaj, kar se dogaja vse pogosteje, upam, da se bo prijela.

Gre za simptom patološkega narcisizma. Oseba, ki misli, da ima táko samoupravičenje, se ga kot nekaj nenormalnega ponavadi sploh ne zaveda. Osebica, ki je v Basini izjavila: "Pa kaj si sploh mislite, mi smo vendar na počitnicah!" je v svojo pravico, da "uživa" v technohrupu, iskreno verjela. Pa čeprav bi to pomenilo, kar je bilo zanjo povsem nepomembno, da s tem v Basini nadleguje kakih sto drugih ljudi, ki so se tja prišli odpočit.


Dobro, to je bil neki dovolj naiven mladostnik, da je megalomansko predpostavko o svoji upravičenosti jasno izrazil. Ko pa tak človek odraste, se nauči – tudi zaradi podobnih izkušenj – svoje samoupravičenje skrivati.


Izdajo pa ga njegova dejanja, kot je bilo to pri nedavnem suženjskem izkoriščanju tujih delavcev. Ta šef je svojim delavcem grozil s pištolo, jih zmerjal in jim na vnaprej podpisane prazne liste papirja ponaredil zadolžnice za velike vsote denarja. Prepričan sem, da je mislil, da "ima do tega pravico".


No, tu je morda šlo za pravo psihopatijo, meja med patološkim narcisizmom na eni in sociopatijo oz. psihopatijo je namreč precej porozna. Psihopatija se od sociopatije razlikuje po impulzivnosti: psihopati so med drugim pogosto eksplozivni in nasilni. Za zadnje si je pametno ogledati Hanekejeva filma (vir, vir), ki sta zato prav grozljiva.


Če ostanemo pri patološkem narcisizmu … Odlikuje ga nekaj, kar se imenuje "narcistični bes" (narcisistic rage), kakršnega smo doživeli v Basini. Patološki narcisizem je globoka negotovost glede samega sebe (self-doubt), zato je vsak napad na idealizirano podobo o samem sebi uničujoč. To se imenuje "narcistična rana" (narcisistic wound), ki patološkega narcisa dobesedno sesuje. Zato se nanjo odzove besno, agresivno, brez moralnih zavor.

V gospodarstvu

Vemo, da so družbeno lastnino v Sloveniji pokradli. Ob brezobzirnosti tega ropa stoletja smo pogosto zgroženi, vendar je treba razumeti sociopatska izhodišča in predpostavko "samoupravičenja", s katero taki ljudje to počnejo. Vemo, da sociopat vedno preseneča. Privošči si brezobzirnost, ki je za običajne ljudi nepojmljiva. Toda z njegovega stališča je "povsem naravno", da si kot sociopat privošči izkoriščanje delavcev, neplačevanje prispevkov, izčrpavanje podjetja, fiktivni stečaj in prikrivanje naropanega premoženja. Izhaja pač iz domneve, da njemu "to pripada" in da pravice drugih, kje šele njihovi interesi, sploh ne pridejo v ozir. Zakaj mu pripada, tega se ne vpraša.
 

Imunski sistem države

Spomnimo se Bernarda Madoffa ( vir), ki je s svojo piramidno shemo (Ponzi sheme) za 65 milijard dolarjev oropal na tisoče "investitorjev". Za to je bil obsojen na 150 let zapora.

A v začetku devetdesetih let, kmalu po preklopu s socializma na kapitalizem, smo tudi v Sloveniji imeli tako verigo "Catch the Cash". Kot so ( vir) leta 2009 poročale Finance:


"V že omenjenem primeru sheme Catch the Cash z začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, kjer je 1.200 opeharjenih Slovencev prek koprskega odvetnika Danijela Starmana na sodišču iskalo pravico, se namreč ni zgodilo skoraj nič, in to kljub predložitvi trdnih dokazov. Domnevno zaradi povezave med policijo in storilci, kot nam je že decembra povedal Starman. Na generalni policijski postaji so se sicer pohvalili, da so v povezavi s to zadevo na pristojno državno tožilstvo vložili 22 kazenskih ovadb, vendar ne zaradi organiziranja denarnih verig, ampak zaradi utaje davkov v vrednosti 120 milijonov takratnih tolarjev."


Kako to, da se v času Službe družbenega knjigovodstva (SDK) kaj takega ni dogajalo? Kako to, da so zlorabe dobesedno eksplodirale v času osamosvojitve? Kakšen je bil izvor devize, da je bilo naenkrat – kar pravno seveda ni res! – "dovoljeno vse, kar ni (bilo) izrecno prepovedano"?


V socializmu je bilo točno toliko sociopatov in psihopatov, kolikor jih je bilo nekaj let pozneje v kapitalizmu. Razlika torej ni bila na neki način socio-psihopatološka!


Razlika je bila (in je še) v tem, da je v telesu države zatajil imunski sistem. SDK, policija, tožilstvo in kazenska sodišča so v socializmu imela možnost v kali zatreti vsak poskus grabeža, kot smo to takrat imenovali.


Ker se grabež ni dogajal, so bili vsi ti državni organi dobesedno razvajeni. Niso se bili vajeni ostro odzivati, a sociopati so z veliko mero samoupravičenja takoj izkoristili priložnost in se šli "zasebno iniciativo".

Zaradi začetne inercije državnega imunskega sistema se je goljufija razpasla kot virus aidsa in malo je manjkalo, da bi državno telo podleglo – medtem ko so nekateri "zaslužni" profesorji še naprej kvasili o človekovih pravicah in dokaznem bremenu. Po njihovo ne bi bilo dopustno niti, da bi pri takih zadevah dovoljevali obrnjeno dokazno breme, to je, da bi tisti, ki so bili osumljeni, morali dokazovati izvor svojega premoženja.


Edini način


Boštjan M. Zupančič Foto: Boštjan M. Zupančič

Ugotovitev zgoraj, da so se zlorabe razpasle pri preklopu iz socializma v kapitalizem, jasno kot beli dan dokazuje, da je stvar v pregonu in kaznovanju raznih Madoffov – ameriških ali slovenskih. Kako to?


No, pri kolapsu normativne integracije (vir, vir, vir) je še vedno res, da pri sociopatih strah – in še kako! – deluje. Že Montesquieu pa je poudarjal, da mora biti kaznovanje, če naj ima svoj učinek, strogo, dosledno, predvsem pa hitro.

Tistim, ki arogantno gojijo svoje samoupravičenje, je treba hitro in strogo stopiti na prste.
 

 Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Komentiranje je na željo avtorja onemogočeno.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 49
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin