SiolNET. Siol Plus Kolumne
Laris Gaiser
Laris Gaiser
O kolumnistu
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Psi lajajo, karavana gre naprej

3

termometer

Sedim na eni od uradnih proslav, s katerimi Hrvaška proslavlja svoj vstop v veliko družino Evropske unije.

Čez nekaj ur bo Zagreb dvignil modro zastavico z dvanajstimi zvezdicami in postal, po besedah premierja Milanovića, prva slovanska država v Uniji ob sredozemskem morju. Če odmislim, da se Koper ne nahaja ravno ob Severnem morju in da vse kaže, kako smo mi, Slovenci, v Mediteranu dejansko izgubili še eno priložnost, o kateri sem že velikokrat pisal v svojih kolumnah, opažam nekaj izredno zanimivega: smo v Vukovarju, dvorana je nabito polna in ogromno število mladih se je post mortem prišlo zahvalit izjemnemu človeku, ki se je desetletja boril za priključitev njihove države bruseljski Uniji in ki je obiskal Vukovar v najhujših trenutkih vojne pred dvajsetimi leti – edini tuji predstavnik ob Madeleine Albraight.

Človek, o katerem govorimo, je Otto von Habsburg, prestolonaslednik avstrijskega cesarstva, ki se lahko skupaj z Ronaldom Reaganom, Helmutom Kohlom in papežem Janezom Pavlom II. nedvomno šteje za enega od glavnih rušilcev komunističnega režima na stari celini. Vse življenje je breme družinske zgodovine doživljal kot poslanstvo in nikoli kot izgovor za oblast. Pred Hitlerjevim Anschlussom je takratnemu kanclerju Schuschniggu rekel, da je pripravljen prevzeti njegovo mesto, če se ne zna zoperstaviti nemškemu diktatorju v dobro Avstrije, in tako nedvomno izkazal pripravljenost do martirja v imenu svojega naroda. V času druge svetovne vojne je iz Amerike reševal Jude, po vojni se je v sklopu panevropskega gibanja – katerega člani so bili med drugimi Aristide Briand, Freud, Thomas Mann in Einstein – trudil združiti vse narode Evrope v novo meddržavno tvorbo.

Zaradi zgodovine družine se je počutil Avstrijca, Španca, Francoza, Italijana, Madžara, Slovenca in Hrvata. Imel je štiri različne potne liste, med njimi tudi hrvaškega, in je dolga leta sedel v Evropskem parlamentu. Skupaj s hčerko Walburgo je organiziral panevropski piknik na območju železne zavese avstrijsko-madžarske meje avgusta 1989, tri mesce pred padcem berlinskega zidu, in od takrat se je boril za sprejem vseh "svojih" držav v evropske institucije. Španski diktator Franco mu je ponudil krono Španije ob svoji smrti, a jo je zavrnil. Madžarski parlament mu je ponudil predsedstvo nove republike, a je zavrnil. Bil je prepričan, da se lahko bolje bori za vse narode kot poslanec v parlamentu Evrope, ne da favorizira katerokoli državo. Nekaj ur po tem, ko je leta 2011 izvedel, da bo Hrvaška postala polnopravna članica EU-ja, je umrl. Njegov življenjski cilj je bil dosežen: nekaj let za Ljubljano – kjer je bil njegov največji prijatelj France Bučar – je tudi Zagreb uradno postal del velike skupne družine. Danes zvečer bi morali premierno predvajati film Otto in Hrvati. Pričakujejo se pozdravne besede predsednika Josipovića in zunanje ministrice Pušićeve. Oba bi morala sedeti ob meni, a stola sta prazna. Celo naslednika Karla Habsburškega ni.

Pred nekaj urami je Evropska unija naredila eno od redkih pametnih in simbolično pomembnejših potez: na dan, ko je pred devetinosemdesetimi leti srbski aktivist Gavrilo Princip sprožil prvo svetovno vojno, in oseminštirideset ur pred vstopom Hrvaške v EU je Bruselj zagotovil evropsko prihodnost tudi Srbiji! Simbolika je izredno močna, tako močna, da so jo politične elite pravilno razumele in raje ostale doma. Čeprav je bil Vukovar izbran zaradi zgodovinske vloge, ki jo je tam odigral Otto Habsburški, in zaradi želje večine normalnih ljudi, da bi mesto v čim krajšem času postalo simbol sprave med dvema narodoma – tako kot je danes Strasbourg za Nemce in Francoze –, smo v resnici na še zelo spolzkem terenu in je bolje preprečiti kakršnokoli napačno interpretacijo. Bolje proslavljati le v Zagrebu.

V prihodnosti bo Vukovar mogoče res pridobil zaželeno simboliko. Hrvaška vlada že ima pripravljen načrt, kako bo znanje, ki ga je pridobila v več kot desetletnem, izredno zahtevnem obdobju pogajanja z Unijo, primerno uporabljala za sodelovanje in svetovanje drugim balkanskim sosedam, istočasno pa svojo geografsko lego najbolje izkoristila za pridobitev vodilne vloge v regiji s podporo Nemčije. Slovenija je imela devet let prednosti, a smo se raje ukvarjali z obrobnimi vprašanji in notranjim razkolom. Psi so lajali, karavana je šla naprej.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin