SiolNET. Siol Plus Kolumne
5,42

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Miha Mazzini: Delo od doma ni pravo delo!

5,42

termometer

Miha Mazzini (primerno za TOP 2)
Foto: Ana Kovač

Pošast hodi po deželi, pošast dela od doma. A kremeniti Slovenci smo se ji uprli in jo pregnali. Kot kažejo podatki o mobilnosti, smo v pomladnem zaprtju zmanjšali službeno mobilnost za pol, v drugem zaprtju – ki še traja – pa za 30 odstotkov (vir). Tudi najnovejši Googlovi podatki pritrjujejo: Slovenija –29 odstotkov (vir).

Vsekakor je delno krivo ravnanje vlade – da moramo skoraj po celem letu še vedno brati naslove o tem, kdo bo dobil 100-odstotno nadomestilo za bolniško in kdo ne, je sramota (vir). Na isti račun gredo tudi koronski dodatki, ki v nekaterih primerih spodbujajo zaposlene v javni upravi, da pač množično sedijo v službi (vir).

A danes bi se rad posvetil posebno močnemu elementu, ki brani delati od doma tudi tistim, ki bi to lahko mirno počeli. Težavo bomo pogledali z dveh plati: "šefovske" in "delavske".

Citata

Poglejmo si dva citata, ki govorita o tem:

"Povsem nesprejemljivo je, da vsi, ki imajo to možnost, še vedno ne delajo od doma! Kot primer naj navedem, da smo v isti visokotehnološki panogi priče zelo različnim odzivom posameznih podjetij. Prvo veliko podjetje (v tuji lasti) je zaposlenim strogo omejilo prihajanje na delo (potrebujejo posebno odobritev nadrejenega), določilo je najvišje dnevne kvote, ki jih skrbno spremlja, razmišlja celo o dostavljanju toplih obrokov zaposlenim na dom ... Drugo veliko podjetje iste panoge (v domači lasti) dela od doma ne le ne spodbuja, ampak ga celo onemogoča." Sašo Dolenc, 31. 11. 2020, objava na družbenem omrežju Facebook.

Miha Mazzini (primerno za TOP 2) Siol Plus Miha Mazzini: Ukvarjajmo se s čim drugim namesto z virusom!

In še anonimno poročilo s terena v spletnem komentarju: "Na 8 kvadratnih metrih 4 pisalne mize (v celem prostoru 12 ljudi, tako da so razdalje med nami minimalne. Maske so ali pa niso (samo tisti, ki ima svojo), šef (in lastnik istočasno) pa itak zmeraj brez in ti potem 'diha' za ovratnik. Nekateri bi lahko delali od doma, ampak to delo kao ni nič vredno, ker te ne more nihče nadzirati."

Praznina dneva

Nekoč sem delal v podjetju, kjer je šefica na dopoldanskem petkovem sestanku povedala, da se je odrasli sin odselil in je ostala sama. Ko je šla po kavo, je nekdo dejal: "Ne načrtujte konca tedna. Ko bo prišla domov v prazno stanovanje, bomo imeli nujni sestanek, recimo okoli 18h, in dobili zadosti dela za soboto in nedeljo."

In smo ga res.

Pojav je znan kot "vikend depresija". Predstavljajte si šefa, ki cel teden upravlja z množico delavcev, nato pa ostane kar sam s sabo. Nikjer nikogar! Groza! Groza! Če ne morete živeti sami s sabo, potem morate z drugimi in skozi druge.

Mikromenedžeriranje

Delavci, ki jih najemate, morajo biti v resnici tiste majhne lutke, ki jih lahko nataknete na prste in upravljate z njimi: mici-mic, gici-gic. Zabavno, mar ne?

Miha Mazzini (primerno za TOP 2) Siol Plus Miha Mazzini: Se bomo prej cepili ali pocepali?

Okoli vas so zunanja telesa, ki vas ubogajo, a ne čisto zadosti in dovolj dobro, kar pomeni, da vas neprestano potrebujejo. Živite skozi njih, z njimi upravljate, se živcirate, besnite in se neprestano sprašujete, kako ste se lahko obkrožili s samimi nesposobnimi tepci. Sposobnih itak ne prenesete, ker vas ne potrebujejo. Znani so primeri voditeljev, ki so za dediča namenoma izbrali najslabši kader, zato da bodo ostali zanamcem v najboljšem spominu, ko bo podjetje škripnilo.

Skratka, dobrodošli v svet mikromenedžeriranja.

Saj jim ni lahko, verjemite: glavni kandidati za izgorelost so.

Ego ali učinek

Vse, kar delamo, lahko v skrajnosti porinemo v dve kategoriji:

1. Delamo za ego.

2. Delamo za učinek.

Če nam je važen učinek, potem so zaposleni lahko mirno doma, ni se jim treba štempljati, le ob določeni uri določenega dne morajo dostaviti svoj izdelek. Če delate za ego, potem morate biti gonjač sužnjev (o tem poglejte predavanje tule).

Medijski primer iz resničnega življenja

Res, res ne maram mikromenedžeriranja in pred precej leti, ko sem režiral svoj prvi kratek film, je v neki reviji izšel članek o mojem načinu dela, ob katerem sem zadovoljno kimal. Pisalo je, da izberem najboljše mogoče sodelavce, jim povem, kaj morajo narediti, jih pustim delati, korigiramo, potem pa se podpišem pod celoto. Znanci so me morali opozoriti, da gre za negativno pisanje o mojem načinu dela. Kar zadosti pove o naših standardih: če ne mikromenedžerirate, ste sumljivi. Češ, nič ne znate in izkoriščate znanje najetih delavcev. Pravi šef zna vse in najema same neznalce.

Miha Mazzini (primerno za TOP 2) Siol Plus Miha Mazzini: Zakaj se zavzemate za čipiranje?

Povzetek leta

O slovenskem standardu poslovodenja sem večkrat pisal in tudi predavam. A lani se je zgodilo nekaj, kar mi je pogled obrnilo na drugo stran, proti delavcu. Prvi mesec tega leta sem pogledal lanske projekte in nekaj jih je ostalo nedokončanih. V glavnem sami taki, ki bi jih lahko naredil sam, a sem si rekel, raje najamem nekoga, naj naredi namesto mene, od spletne strani prek asistentskega dela do grafične obdelave neke knjige.

Vsi primeri nedokončanih projektov so šli po istem kopitu:

1. Dobil sem se z izvajalcem in vse sva se dogovorila. Seveda glede plačila, kaj mora narediti in do kdaj.

2. Pride dogovorjen dan in pokličem izvajalca. Debelo gleda: "Kako, saj me niste vsak dan priganjali? Sem mislil/a, da vas projekt ne zanima več!" Nihče ni naredil ničesar!

V oči mi je padlo, da so bili vsi zgornji primeri naše gore listi, torej vzgojeni in odrasli v slovenstvu. Niti eden od tujcev jih ni posnemal – vsi so naredili, kot smo se dogovorili. In, zanimivo, dva sodelavca, ki sta tudi v roku in odlično naredila svoje, sta bila po rodu iz teh krajev, a delata v tujini. In še bolj zanimivo: eden od teh, ki ni naredil ničesar, ker ga nisem klical, pa je tujec, vendar že desetletja dela pri nas in se je prilagodil standardom.

Miha Mazzini (primerno za TOP 2) Siol Plus Miha Mazzini: Utrinki virusnega leta

Nekaj je v zraku, kot pravi stara popevka.

Odrasli in otroci

Torej bodo nacionalisti žalostni, geni pri tem nimajo ničesar. A kaj je takega v vzgoji, v programiranju? Zakaj bi moral vsak dan klicati nekoga, ki je obljubil, da bo nekaj naredil?

Odgovor je preprost: če je šef mikromenedžer, potem mora biti delavec tlačan. Par sta, omogočata drug drugega.

Delavec mora zdrsniti v vlogo otroka, šef pa starša in zdaj se podita po pisarni: "Delaj! Delaj!" "Ne bom! Ne bom! Kje to piše? Kdo je to rekel?"

Slovenski standard dela in poslovodenja je torej igra miške z mačko.

Miha Mazzini (primerno za TOP 2) Siol Plus Miha Mazzini: Boj za pravico do pljuvanja

Tak šefovsko-delavski par ne more zares delovati prek videokonference ali telefona oziroma bolj na kratko. Zdržali so pomladno zaprtje, a se nočejo več vrniti v virtualo, dobesedno in zares se morajo poditi po pisarnah in se priganjati in skrivati (več o vlogah preberite tule).

Dodatni pomisleki

Mikromenedžer ne more biti dober mentor, kajti mentor želi, da bi bili drugi boljši, ne pa neprestano slabši.

Ker se ljudje nezavedno hitro prilagodimo okolici, je torej mogoče, da bo slovenski delavec v tujini aktiven in usmerjen k učinku, doma bo pa stal in čakal, da ga premakne šefova roka?

Če podjetje temelji na mikromenedžeriranju in pride nov šef, mar mu sploh preostane kaj drugega kot stopiti v čevlje svojega prednika in premikati vsakega delavca posebej? Kot priča moj primer, te brez neprestanega dihanja za ovratnik zaposleni občutijo kot odsotnega očeta, ki ga bodo ignorirali. Kljub pogodbam.

Ni čudno, da smo v Sloveniji po porabi časa med vodilnimi v svetu, po učinkovitosti pa predzadnji v EU – ker ga večino porabimo ne za učinek, marveč za nadzorovanje.

Izjema

Obstajajo izjeme, a so redke. Za velik podvig štejem uspešno prebeljeno stanovanje tik pred pandemijo. Porabil sem kakšni dve leti spraševanja vsakega, ki mi je omenil pleskarja, ali gre za človeka, ki je sposoben samostojnega dela. In nazadnje sem resnično našel mojstra, ki sem mu vrgel ključe v petek popoldne, ko sem odhajal, in mi jih je vrgel nazaj v nedeljo zvečer, ko sem se vrnil. Notri pa pobeljeno in počiščeno.

Kajti prejšnjikrat, pred kakim desetletjem, sem moral za mojstrom hoditi tri dni, mu kuhati kavice, držati to in ono, prinašati tisto in tretje ter poslušati njegovo ločitveno zgodbo. Pa seveda plačevati vse skupaj in pri tem ne zaslužiti s svojim delom, ker ga nisem mogel opravljati – dvojna izguba!

V takih primerih si rečemo, raje sam – in ravno zato je Slovenija dežela amaterjev, ker tisti, ki nočemo pasti v starš–otrok poslovne igrice, moramo vse opraviti sami.

Kronski dokaz

Seveda se motim, a v svoji zmoti vztrajam. V tujini pač velja, da mikromenedžerirate do določene velikosti podjetja, potem pa vas preraste in ne morete več. Pri nas ni tako. Tudi v tem se motim.

Kot dokaz naj navedem recept, ki je postal standard, saj se ponavlja že leta in leta. S podjetniki se pogovarjam ali predavam o mikromenedžeriranju, kimajo, nato pa vržejo na mizo kronski dokaz, kako zelo se motim. Takole rečejo: "Ampak Colarič iz Krke pa …" in povedo kakšno povsem neverjetno zgodbo. Dolgo sem odkimaval, saj gospoda Colariča nisem nikoli srečal, a teh zgodb se je nabralo za cel koš in vse so po istem kopitu. Podjetje Krka naroči nekaj, ni važno, kako majhnega, na primer samo en vijak, in rečejo izvajalcu, da bo "en naš prišel pogledat, kako in kaj ste pripravili, in to odobril". In ta naš, ki pride, je glavni direktor, gospod Colarič sam! Pripelje se gledat tisto majhno zadevo, četudi ta izmišljeni vijak!

In Krka je brez dvoma uspešno podjetje!

Ko mi obrtniki, šefi majhnih in srednjih podjetij, govorijo o tem, so hkrati šokirani in zavistni – kako zmore? Kako lahko osebno prekontrolira tudi naročilo vijaka?

Ne vem. Teorija poraženo sklanja glavo pred prakso. Kot sem rekel, motim se.

Edino, kar lahko predlagam, je poimenovanje enote za mikromenedžeriranje kot "Colarič iz Krke", ki pa je ogromna in v resničnem življenju verjetno pride prav na decimalke ali pa še manj. Obljubim, da bom pri izdelavi spletne strani vključil pri sebi maksimum, kar za 0,1 "Colariča iz Krke" mikromenedžeriranja in si jo zagotovil.

P. S. Časi se spreminjajo, ljudje pa ne z njimi

Zdajle me je prešinilo in sem poguglal, mar Krka dela od doma v časih pandemije? Seveda ne: "Delo od doma ni mogoče." (vir) in "V Krki morali ljudje hoditi bolni v službo, predvsem tisti, ki so imeli rizične stike." (vir)

Vsaj v tem pa teorija še vedno deluje.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 91
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin