SiolNET. Siol Plus Kolumne
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Kaj naredi država

3

termometer

Pred petimi meseci sem s sodelavci pripravil podlago za izvedbo projekta, ki poskuša ugotoviti, ali in kako razmišljamo o vožnji na delo in nazaj.

Mimogrede: ena od ugotovitev je, da se vsakodnevni vožnji (natančneje: poti od doma do službe oziroma do drugih rednih dnevnih opravkov in nazaj) tudi nas pri največkrat reče kar commuting. Boljši izraz se ni uveljavil, poskusi z vozaštvom, vozakanjem in podobnim se niso obnesli, slavisti se niso oglasili in tako na tem mestu vabim bralce, naj prispevajo kakšen predlog. V Ameriki sicer niso commutirali prej kot v Evropi, so se pa tej problematiki že zgodaj resno posvetili. Danes pa je to področje posameznikovega dela (časa) za družbo ali bolje državo tako pomembno, da se v večini resnih gospodarskih sil s tem ukvarjajo zelo poglobljeno in predvsem interdisciplinarno. Najrazvitejše evropske države se, tudi zaradi "grozečih" prednosti Kitajske in Indije, s proučevanjem preživljanja tega dela posameznikovega časa ukvarjajo tako zavzeto, ker menijo, da se prav v izboljšanju (skrajševanju) commutinga skriva prelomna gospodarska prednost Evrope pred tekmeci, ki se z njim prav tako soočajo, a še ne spopadajo. Pri nas se skoraj polovica zaposlenih na delo vozi v drugo občino. Ker so občine za vsakim vogalom, to sicer res ne pomeni, da se morajo peljati daleč, a praviloma jim pot vzame vsaj 30 minut v eno smer ali dobrih deset dni na leto. S projektom smo želeli ugotoviti, kako ljudje razmišljajo o tem (nujno) zapravljenem času v dnevu. Ker smo jih želeli ujeti takrat, ko se vozijo na delo in ko lahko o tem najbolj "doživeto" spregovorijo, smo njihova mnenja spoznavali prek radijskih valov. Razlogi za to, da se sprijaznimo z nujno izgubo ure ali več na dan, so praviloma pričakovani. Prevladujejo: možnost zaposlitve, višja plača, možnost zagotovitve lastnega stanovanja, življenje v bližini narave in podobno. Našli so se tudi manj pričakovani razlogi, na primer, da v manj urbanem okolju vzgojiteljice v vrtcih delajo bolj "po starem" kot v mestih, osnovna šola na deželi je "strožja", manj je možnosti za prvo spoznavanje z drogami in nasiljem vseh oblik, ljudje se med seboj poznajo in si tudi radi pomagajo in podobno.

A še pomembnejša je ugotovitev, da se večina ljudi s problemom vožnje na delo resno ukvarja in da so številni za znižanje stroškov prevoza in skrajšanje časa veliko tudi že naredili. Ljudje poskušajo voziti varčneje, načrtujejo čas odhodov, na (divjih) parkiriščih pred uvozi na avtoceste prisedejo k drugim, ki se peljejo v isto smer, sodelavci v službi iz istega konca se vozijo skupaj … Nekateri pravijo, da bi za alternativne prevoze plačali celo enako ceno kot za prevoz z avtomobilom, a potem bi morala vožnja trajati manj časa, biti bi morala udobnejša … Na tem mestu se ne bomo spraševali, zakaj so vlaki počasni in postajališča zanikrna, izognili se bomo tudi temu, da je vsakomur jasno, da so avtobusi in vlaki prazni, če ne ponudijo nobene pomembne dodane vrednosti. Bomo pa s primerom ponazorili, kaj pomeni, ko ogromno ljudi zaradi predora skozi šentviški hribček naenkrat dobi med pol ure ali uro dodatnega časa v dnevu. Ponavljam, veliko ljudi je s tem predorom dobilo deset dodatnih dni na leto! Enako je z vinjetami, tudi z njimi smo veliko pridobili – tudi država, ne le državljani. To bi morali vedeti na ministrstvu za zdravje, na gospodarskem ministrstvu, pa na okoljskem …

V primeru commutinga se torej moramo vprašati, kdaj bo država za nas naredila kaj več. Državljani smo zanjo s premišljenim osebnim commutingom očitno pripravljeni storiti precej, gotovo pa toliko, kolikor lahko storimo sami in ustreza tudi nam – a od tu naprej se bo le morala odzvati.

Gre za zahtevne projekte, ki se začnejo s spodbujanjem dela na domu, teledela, spreminjanja urnikov, ko postanejo na primer petki dela prosti, pa naprej za druge posege na trg, ne le zaposlovanja, marveč tudi na trg nepremičnin in podobno. Predlagam, da se jih država loti, ali pa začne vsaj resno razmišljati o njih.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin