SiolNET. Siol Plus Kolumne
Srdjan Cvjetović
Srdjan Cvjetović
O kolumnistu
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Danes, ko lahko vsak objavlja v spletu, je zaupanje pomembnejše kot kdaj prej

2

termometer

Dogaja se tudi v našem mediju: ko kolegi napišejo Satirikon, se vedno najde nekdo, ki v tem ne prepozna satire, temveč je prepričan, da gre za resnično novico.

Nekatere satirične novice je lažje prepoznati, nekatere pa so spisane tako zvito, da je treba kar malo pomisliti, kje je razmejitev med resničnostjo in piščevo igro z besedami. Celo ko gre za spletna mesta, pri katerih se vnaprej ve, da na njih najdemo samo satirične spise, se vedno najde nekdo (ali veliko njih), ki bo te literarne igre delil naprej po družbenih omrežjih kot sveto resnico in tako nabiral še nove všečke in sledilce.

Teoretiki zarot so praviloma zelo dejavni

Znanstveniki ameriškega združenja za napredek znanosti (AAAS) potrjujejo to, kar smo lahko že sumili: nekateri posamezniki še toliko težje ločijo satiro od realnega kot preostali. Ne zato, ker ne bi zmogli, temveč zato, ker tega ne želijo. To so teoretiki zarot, ki so pripravljeni sprejeti vsako slabo (četudi neresnično) novico brez drobca kritičnega razsojanja.

Ne samo sprejeti, tudi vneto jo bodo razširjali naprej.

Zakaj zarotniki prepričajo?

Zdaj prihajamo do zanimivega vprašanja: zakaj se zarotnikom (vsaj na videz) zaupa bolj kot znanstvenikom? Kam je šlo zaupanje znanstvenikom? S čem so si teoretiki zarot zaslužili zaupanje velikega kroga ljudi, medtem ko znanstvenikom marsikdo očita skrite namene?

Najbrž vsi znanstveniki vendarle niso nedolžni kot jutranja rosa, a nezaupanje do posameznikov še ne bi smelo biti sopomenka za splošno nezaupanje do znanosti. Tudi znanstveniki so ljudje, med katerimi je velika večina poštenih.

Internet je načeloma zelo demokratičen medij, ki vsakomur omogoča, da pove, kar misli in hoče. A v napačnih rokah se ta demokratičnost lahko sprevrže v anarhičen bazen sovraštva, nestrpnosti in društveno nesprejemljivih idej.

Pravila spletnega komuniciranja sicer obstajajo in so pravzaprav zelo jasna, a jih vsak rad tolmači po svoje. Zlasti največji nestrpneži so tisti, ki mislijo, da je omejevanje sovražnega govora omejevanje svobode govora. Ali naj se potem nehamo ustavljati pred rdečo lučjo na semaforju, saj nam s tem omejujejo svobodo gibanja?

Danes se informacij skoraj težko ubranimo

Odprtost spleta je pripeljala do tega, da smo danes vsi neke vrste pisci, avtorji, fotografi. Včasih tudi takrat, ko tega ne želimo. Pred nekaj desetletji, ko internet ni obstajal niti kot teoretična zasnova, je bil pravi podvig priti do informacije, a ko nam je to uspelo, smo vsaj vedeli, da je ta najbrž prava, ker je prihajala iz nekega uveljavljenega vira, ki smo mu lahko zaupali.

Danes je to skoraj obrnjeno na glavo. Informacij se skoraj ne moremo več ubraniti, a se je pojavil povsem nov izziv – komu zaupati? Kdo je kredibilen vir? Kdo resnično razume tisto, o čemer piše? Kako lahko o tem presojamo? Ali znamo premagati predsodke?

Že omenjena raziskava sicer nakazuje, da zaupanje v znanost ne upada, tako kot si to predstavljajo nekateri zarotniki, a opozarja na drugo skrb zbujajoče dejstvo: pri sprejemanju odločitev in presoj o znanstvenih dejstvih velikokrat ne odločajo ta ista znanstvena dejstva, ki naj bi bila objektivna in nepristranska, temveč že oblikovana politična, verska, moralna in druga ideološka prepričanja.

Tako so na primer tudi zagovorniki in nasprotniki biotehnologije in raznih podnebnih interpretacij o svojem prav bolj prepričani zaradi svojih splošnih ideoloških prepričanj kot pa zato, ker so si vzeli čas, voljo in znanje, da se v zadevo poglobijo. Seveda brez ideoloških in ekonomskih skritih namenov, ki tudi v znanosti najdejo svoja skrita pota.

Svoj k svojemu

Ljudje smo družabna bitja, podpora in potrditev sta za nas verjetno tako pomembni kot voda in zrak – to nas pravzaprav loči od živali. Zato ne preseneča, da smo veliko bolj naklonjeni ljudem in informacijam, ki naš oblikovani prav podpirajo in dopolnjujejo ali mu vsaj ne nasprotujejo. Kje pa je lažje najti somišljenike in podpornike kot na družbenih omrežjih …

A kot so pred kratkim opozorili tudi v znanstveni reviji Plos One, se ob tem dogaja paradoks – internet, ki naj bi spodbujal in olajševal globalno komunikacijo, tako pravzaprav obenem spodbuja izolacijo ljudi, ki v svoje spletne skupnosti in digitalni svet spuščajo samo tiste, ki so jim miselno blizu.

Dobre novice premalo navdušujejo

Kupčkanje dosega še višjo stopnjo asocialnosti, ko posamezne skupine začutijo, da morajo svoj prav zagovarjati ne glede na izbiro sredstev. Ko zmanjka argumentov, se pojavi kamenje, s katerim je drugače mislečega še lažje obmetavati pod krinko anonimnosti. Internet, sad znanstvenega razvoja, revolucionarni motor nove digitalne družbe in nepogrešljiv del našega vsakdana, ima žal tudi svojo temno plat, ki je posledica zlorab, neznanja in nestrpnosti.

Žal se vedno znova izkaže, da razni teoretiki zarote prej naberejo trume somišljenikov in podpornikov kot pa tisti, ki poskušajo zarote razsvetliti z nekega realnejšega in bolj dokazljivega pogleda. Ne verjamete? Ali mislite, da so bolj brane slabe novice ali tiste o tem, da je nekomu nekaj uspelo?

Rešitev vedno ista: zdrava kmečka pamet

Danes, ko nam je internet omogočil (ali nas celo nekako prisilil), da smo vsi postali avtorji, je bolj kot kadarkoli pomembno, da uporabimo lastno presojo, izkušnje in znanje, ko izbiramo, komu bomo zaupali in komu ne – a ob tem moramo biti strpni in pustiti tudi drugim, da nam razkrijejo svojo stran. Če pričakujemo, da nam bodo drugi prisluhnili, je edino prav, da tudi mi njim damo priložnost, da se sliši njihova beseda, zmaga pa naj moč argumenta.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin